Nekoč, v temni noči,
v ljubezni hrepenenja vsa goreča,
o neizmerna sreča!
odšla sem neopažena od doma,
ko že je počivala moja hiša speča.

V teme zavetju varna,
v preobleki po skrivni lestvi hiteča,
o neizmerna sreča!
v temi in na skrivaj,
ko že je počivala moja hiša speča.

V tisti presrečni noči,
skrivaj, da me nihče ni videl,
za nič se jaz nisem menila,
le luč, ki v mojem srcu je gorela,
ta luč me varno in gotovo je vodila.

Ta luč me je vodila
bolj varno kot svetloba opoldanja,
tja, kjer sem vedela,
da Ljubljeni me čaka
v samoti, kamor nihče ne zahaja.

O noč ti, ljubeznivejša od zore,
o noč, ki mene varno si vodila,
o noč, ki ljubo z Ljubim
v eno si sklenila,
si ljubo v Ljubega izpremenila.

Na grudih mi cvetočih
ki zanj, le zanj so nedotaknjene ostale,
mi Ljubljeni zaspal je.
Tam sem ga ljubkovala,
pahljača ceder naju je pahljala.

Z lasmi sem se mu poigrala
kot nočna sapica mila,
on s svojo vedro roko
mi tilnik je pobožal.
Vseh čutov sem moč izgubila.

Obstala sem in sem se prepustila,
obraz svoj sem nad Ljubega sklonila,
izginilo je vse in vsa predana
sem skrb in bolečino
med čistim cvetjem lilij pozabila.



Sveti Janez od Križa
(prevedla Breda Cigoj - Leben)



O, živi plamen Ljubezni, vžgi in použij me!

Aleluja