V Sloveniji so gorje povzročili vsi trije totalitarizmi 20. stoletja – fašizem, nacionalsocializem oziroma nacizem in komunizem. Največ žrtev in najdlje trajajoče sistematično kršenje človekovih pravic pa je povzročil komunizem. To dejstvo bi nekatere interesne in družbene skupine z levega pola še vedno rade prikrile ali celo zanikale. Ker pa imajo glavne vzvode oblasti in moči trdno v svojih rokah, se Slovenke in Slovenci še do danes nismo odprto soočili in predelali vse tragične posledice nedemokratičnega komunističnega/socialističnega sistema na slovenskih tleh.

Pravzaprav namesto soočenja, predelave, poprave krivic in vzpostavljanja pravičnosti spremljamo rehabilitacijo prejšnjega režima, v določeni meri celo njegovo restavracijo. Na primer, nekdanjega šefa udbe (tajne politične policije) Janeza Zemljariča je sedanja leva oblast leta 2023 pokopala z vojaškimi častmi; prvaki Socialnih demokratov, stranke, ki je neposredna pravna naslednica Zveze komunistov Slovenije, so se v Ljubljani poklonili pred kipom Borisa Kidriča, ki je odgovoren za množične pomore po drugi svetovni vojni; nekdanji predsednik republike Danilo Türk je leta 2009 z državnim odlikovanjem počastil Tomaža Ertla, zadnjega komunističnega notranjega ministra in šefa milice; mestna občina Ljubljana je leta 2009 poimenovala cesto po diktatorju Titu, kar je ustavno sodišče leta 2011 razveljavilo zaradi neskladnosti s slovensko ustavo; sedanja vlada želi kip Tita vrniti na posestvo Brdo, kjer se nahajajo vladni protokolarni in prireditveni objekti.

Prav zaradi te rehabilitacije komunističnega režima je izredno pomembno, da se sliši glas tistih, ki so v tem režimu trpeli krivice in bili preganjani zaradi svojega prepričanja. Pri tem so ogromno delo opravili zgodovinar Mitja Ferenc z razkrivanjem več kot 700 množičnih morišč, posejanih širom Slovenije, pa zgodovinar in novinar Jože Možina, ki na RTV SLO vodi oddajo Pričevalci in je izdal obsežno zgodovinsko monografijo na to temo Slovenski razkol, ter evropska poslanka Romana Tomc, ki je bila gonilna sila, da je evropski parlament letos sprejel resolucijo o spominu na žrtve komunizma v Sloveniji.

Priporočam, da na spodnji povezavi poslušate pogovor z Romano Tomc in Jožetom Možino o tem, kako se je sprejemala omenjena resolucija v evropskem parlamentu ter kako so komunisti v Sloveniji prišli na oblast in povzročili vso to gorje.

Priporočam tudi, da poslušate odličen pogovor z zgodovinarjem in profesorjem Mitjo Ferencem na spodnji povezavi (dodano 25. avgusta 2025).

O naslovnem vprašanju smo razpravljali na dveh debatah Rigologije, ki jo organizira Matej Rigelnik na X-u. V prvi smo razpravljali z Janezom Pogorelcem, predstavnikom desnega pola, članom Nove Slovenije, v drugi pa je bil gost Igor Pribac, nekdanji profesor na ljubljanski filozofski fakulteti in pred nekaj leti vidni komentator družbenega in političnega dogajanja z levega pola. V pričujočem prispevku bi rad na kratko opisal tri temeljne točke, na katerih poteka ločnica med desnim in levim polom v Sloveniji.

Komunistična revolucija

Desni pol jo dojema kot nasilni družbeni prevrat, saj so komunisti okupacijo Slovenije med drugo svetovno vojno izkoristili za prevzem oblasti in uvedbo enopartijske komunistične diktature. To je bil glavni cilj. Narodnoosvobodilni boj in obljube o drugačni, boljši družbeni ureditvi so bile krinka, s katero so zavedli takrat še pretežno podeželski in katoliški slovenski živelj.

Levi pol revolucijo vidi kot imanentno dobro stvar, s katero so se Slovenci otresli starih spon, ki jih je ljudem nalagala katoliška duhovščina, ki je v javnih in političnih zadevah do revolucije imela prevladujočo besedo (moj oče mi je npr. povedal, da mu je njegova stara mama govorila, kako so duhovniki pred drugo svetovno vojno v cerkvah samo politiko zganjali, namesto da bi se posvečali duhovnosti). Za družbeno preobrazbo Slovencev so bile neobhodno potrebne žrtve – v obliki medvojnih likvidacij in povojnih množičnih usmrtitev ter pregona vseh, ki so se protivili novemu redu. Sodelovanje dela protikomunističnega tabora z okupatorjem je te žrtve dodatno upravičilo.

Povojni socialistični sistem

Za desnico je ta sistem v osnovi nedemokratičen, nepluralen, avtokratičen, celo totalitaren z vsemi elementi nadzora in represije, s katerimi je vladajoča skupina koministov uveljavlja svojo socialistično/komunistično vizijo družbe. Kršenje temeljnih človekovih pravic in svoboščin – kot je svoboda vesti in verovanja ter njegovega javnega izpovedovanja, svoboda zbiranja in združevanja pa svoboda misli in njihovega javnega širjenja, pravica do zasebne lastnine in zasebnega življenja ter svobodna gospodarska pobuda, pravica do spoštovanja človekovega dostojanstva, pravica do izbire svojih predstavnikov oblasti na svobodnih in tajnih volitvah – je bilo sistematično, da se je ta sistem lahko obdržal nad vodo. S kultom osebnosti v podobi diktatorja Tita se je vzdrževalo ideološko in politično enoumje v tem sistemu.

Levica povojni socialistični sistem povzdiguje kot zgodbo o napredku slovenskega ljudstva, osvobojeno od moralnih spon katolištva ter kapitalističnih veljakov, veleposestnikov in bogatašev. Socialistični napredek se predvsem kaže v boju za enakost, v katerem so npr. ženske dobile splošno volilno pravico in da so postale enakopravne udeleženke na trgu dela ter da so lahko po svoji volji splavile. Delovno ljudstvo ni bilo več razdrobljen objekt za izkoriščanje, ampak je postalo politični subjekt in soodločevalec, ki ga vodi avantgardna skupina socialistov/komunistov. Čeprav so se v tem procesu napredovanja zgodile krivice, pa te stranpoti ne morejo zatemniti velike in svetle luči družbenega napredka v času socialističnega sistema.

Samostojna Slovenija

Pripadniki desnega pola samostojno Slovenijo vidijo kot uresničitev dolgoletnega sna slovenskega naroda, ki se je zelo dejavno začel odvijati sredi 19. stoletja, začenši s pomladjo narodov. Samostojna Slovenija je prvenstveno država Slovenk in Slovencev, njihove snovne in nesnovne kulture, tradicij in izročil. Osamosvojitveni proces v letih 1990 in 1991 je vrhunec in izpolnitev sanj slovenskega ljudstva. Desni pol, ki je na demokratičnih, svobodnih in tajnih parlamentarnih volitvah aprila 1990 prvič po 45 letih dobil mandat za vodenje zakonodajne in izvršilne oblasti, je uspešno izkoristil ozko okno v zgodovini, da je izpeljal proces osamosvojitve. Slovenija in njena samostojnost je za desnico ena njenih temeljnih vrednot.

Za levico osvoboditev in osamosvojitev Slovenije ni tako pomembna, kot je pomembna emancipacija zatiranih družbenih slojev in manjšin – delavstva, žensk pa rasnih in spolnih manjšin, migrantov. Nacionalna država, v kateri prevladujejo kulturni vzorci, običaji, navade in tradicije ene narodne skupine – v primeru samostojne Slovenije so to pač Slovenci – v osnovi nasprotujejo prizadevanjem levih naprednih sil po čim večji in univerzalni enakosti vseh ljudi. Še več, da bi lahko dosegli to enakost, je treba preživeta in zastarela koncepta nacije in države, temelječa na narodu kot osnovni povezovalni skupnosti, razstaviti, ker sta v svojem bistvu zatiralska, in ju sestaviti na novo. Za levico je država instrument, ki se mu v danih okoliščinah ne more izogniti in ga bo uporabila za uveljavitev pravičnejše družbene ureditve po svoji zamisli.

Sklep

Skozi te tri temeljne točke je po mojem mnenju treba gledati ideološki in politični spopad med desnico in levico v Sloveniji. Raziskave kažejo, da je slovenski živelj bolj nagnjen v levo kot desno. K temu dejstvu gotovo pripomore to, da slovenski medijski prostor od osamosvojitve Slovenije naprej nedvomno zelo visi v levo stran. Poleg tega so po osamosvojitvi tudi drugi družbeni podsistemi, kot so šolstvo in univerze, sodstvo in državna uprava, trdno ostali v rokah levega pola. Edino dokaj močno intelektualno jedro na desnem polu je v okviru katoliške Cerkve in njenega družbenega nauka, ki izhaja iz učiteljstva in učenja cerkvenih očetov in učiteljev.

Demokracija pomeni boj med predstavniki idej o različnih družbenih vprašanjih na uravnovešenem igrišču. Takšnega igrišča v Sloveniji nimamo, saj visi v levo stran in levemu polu zagotavlja prednost, zato je večkrat in z manj napora zmagal na volitvah. Ta situacija je z objektivnega vidika nepoštena. Če želimo igrišče popraviti, sta na voljo dve možnosti: 1. igrišče je treba porušiti in ga zgraditi na novo ali 2. ga popraviti.

Ker pri teh zadevah nisem zagovornik revolucionarnih rešitev, zagovarjam drugo rešitev. Ta pa pomeni, da se moramo državljani ne glede na politično in ideološko prepričanje močneje in bolj intenzivno civilnodružbeno in politično angažirati, javno nastopati in opozarjati ter na ta način graditi močno demokratično in kritično zavest pri vseh ljudeh. To je tudi pot do bolj uravnovešenega družbeno-političnega igrišča (v angleščini se uporablja izraz in koncept a level playing field) v Sloveniji, na katerem bodo poštene razmere za vse igralce ter bodo eni in drugi imeli enake možnosti za zmago.

Svetega Ignacija je nedavno ob primerih baročnih poslikav v slovenskih cerkvah zelo dobro predstavila kustosinja v Narodni galeriji Tjaša Debeljak Duranović v kratkem videu.

Razstavo Barok v Sloveniji si bo treba iti pogledat.

Igrišče, ki zelo visi v eno stran

Da je s slovenskim medijskim prostorom in novinarstvom nekaj hudo narobe, že vrabčki čivkajo. Medijske hiše, ki obvladujejo slovenski javni razpravni prostor, so bodisi lastniško skoncentrirane okoli nekaj vplivnih slovenskih podjetnikov bodisi so tesno povezane s političnimi omrežji ostalin nekdanjega socialističnega udbovskega sistema. Takrat so mediji igrali vlogo propagandnega stroja za indoktrinacijo ljudi s socialističnimi idejami in vzdrževanje avtoritarne oblasti pod vodstvom slovenskih komunistov. Kot je dejal Stane Dolanc:1 “Mora nam biti popolnoma jasno, da smo mi, komunisti, v tej državni na oblasti. Ker če ne bi bili mi, bi pomenilo, da bi bil nekdo drug. A za zdaj ni in tudi nikoli ne bo.”

Znana je tudi izjava Jožeta Smoleta2 o tem, kakšna je bila vloga novinarja v socializmu: “Novinar je družbeno-politični delavec, ki je zavestno privržen idejam marksizma in leninizma.”

Takšna miselnost zgoraj navedenih tovarišev je še vedno prisotna tudi v medijih po 35 letih demokracije na Slovenskem. Posledice se kažejo v tem, da nimamo nepristranskega in neodvisnega novinarstva, ki bi nadzorovalo tri veje oblasti, ampak premnogokrat še vedno deluje v spregi s tistimi na oblasti. Na takšnem igrišču, ki zelo, zelo visi v eno stran, v tisto, ki pomaga ohranjati privilegije, moč, vpliv in čast tistih, ki so 9. maja 1945 okupirali Slovenijo, običajni državljani vedno potegnemo kratko in smo prevarani.

Popravimo igrišče

Da imajo množični mediji in novinarji v demokraciji drugačno vlogo, sem pisal že pred časom v enem od svojih blogovskih zapisov. Rad bi razširil zadnji del tistega zapisa, namreč, kako lahko kot bralci, poslušalci in gledalci vplivamo na medije in kakovost njihovih vsebin.

Kot uporabniki množičnih medijev imamo moč, da jim posvečamo ali ne posvečamo svoje pozornosti. S tem, ko obiskujemo in klikamo njihova spletna mesta ter poslušamo in gledamo njihove programe, jim zagotavljamo prihodke od oglaševanja. Če jim odtegnemo svojo pozornost, se jim posledično zmanjšajo prihodki od oglasov. Če že ne moremo neposredno vplivati na preprečitev sumljivega ali celo nezakonitega financiranja medijev prek spornih pogodb in poslov z državnimi in paradržavnimi podjetji, pa nedvomno lahko uporabimo svojo pamet in svobodno voljo ter pri uporabi medijev ločimo zrnje od plev in se posvetimo zrnju, ne plevam.

S sklenitvijo naročnine ali prostovoljnim prispevkom lahko podpremo kakovostno in nepristransko novinarstvo. Slovenija po mojem mnenju predvsem potrebuje več profesionalnih in nepristranskih novinarjev, ki ne bodo delovali po nareku političnih in kapitalskih omrežij, ampak neodvisno od njih. Za to potrebujejo finančno samostojnost. S tem namenom sem nedavno sklenil naročnino na novičarsko spletišče zanima.me, ker želim podpreti dobro ekipo novinarjev in komentatorjev, ki ustvarja ta portal z novicami in komentarji. Kakovostno novinarsko delo po moji oceni opravljajo še druge medijske hiše v Sloveniji, ki si zaslužijo podporo, npr. spletni časnik Finance, radijska postaja in spletišče Radio Ognjišče, tednik in spletišče Domovina, spletišče INFO360 ter tednik Družina.

Prispevek za RTV Slovenija je obvezen, pa če ta medij uporabljamo ali ne, tako da nam iz denarnice letno vzamejo 168,24 €, pa če delajo dobro ali slabo.

Tretje orodje, ki ga imamo uporabniki, je, da kritično spremljamo medijske vsebine in se nanje odzivamo, npr. spoštljivo podamo svoje mnenje, pohvalo, kritiko ali vprašanje na družbenih omrežjih ali napišemo e-poštno sporočilo uredniku ali novinarju, ki je ustvaril nek prispevek. Uredniki in novinarji so tudi samo ljudje in niso nedovzetni za besede, ki jim jih namenimo o njihovem delu.

Na koncu

Morda bo kdo rekel: “Pa saj to nima nobenega smisla, itak delajo, kar hočejo ...” To je zmota, kajti več kot je takšnih ljudi, ki tako razmišljajo, slabše bodo medijske vsebine in slabša bo kakovost novinarstva in demokracije v Sloveniji. Če smo kot uporabniki medijev kritični, pozorni, zahtevni in dejavni pri sporočanju svojih mnenj, to vpliva ne le na kakovost medijev, ampak tudi na kakovost javnega diskurza, politike, demokracije in ne nazadnje tudi na kakovost javnih storitev in smer gospodarskega razvoja Slovenije. Vse to se v končni fazi pozna v tudi v naših denarnicah oziroma na blaginji ljudi.

Katero mesto, če sploh, zavzema Bog v mojem in tvojem življenju?

Izhajam iz krščanske družine, vendar bi svoje starše prištel k tradicionalnim vernikom, ki sicer hodijo k sveti maši, vendar ne toliko iz osebne vere kot bolj zaradi spoštovanja tradicije in verskih navad, ki so jih imeli njihovi starši in stari starši. V otroštvu smo doma v družini pred spanjem skupaj redno zmolili večerno molitev, ki jo je vodil oče. Z bratom sva nato še mami in očetu dala poljub za lahko noč in odšla spat. Stara mama, letnik 1917, ki je živela z nami, je doma veliko molila. Redno je hodila k sveti maši, včasih tudi ob delovnikih. Ko se je na začetku 80. let prejšnjega stoletja začelo govoriti o Marijinih prikazovanjih v Medžugorju, je odšla tja na romanje in spomnim se, kako mi je pripovedovala o poti tja in nazaj ter kaj vse je tam doživela. Rad sem jo poslušal, saj so me te stvari zanimale. Čeprav sta se moj oče in mama na trenutke počutila “terorizirano” zaradi njenega nepopustljivega vztrajanja po rednem obiskovanju nedeljskih svetih maš, je nedvomno veliko prispevala k vernosti v naši družini.

V osnovi šoli sem hodil k verouku kot skoraj vsi moji sošolci, a v 5. razredu se je v meni nekaj zalomilo. To se je med drugim pokazalo tudi v tem, da takrat pol leta sploh nisem hodil k verouku. Doma o tem nisem povedal nič. Ob polletju smo dobili veroučna spričevala in v njem je pisalo »neocenjen«, ker me pri verouku ni bilo. Zaradi pritiska staršev sem nato ponovno začel obiskovati verouk, a je v meni tlel neke vrste upor proti Cerkvi, ki je bil verjetno povezan tudi z odkrivanjem lastne istospolne usmerjenosti. Kljub temu sem zdržal do birme.

Po birmi, ko večina mladih prekine stike s Cerkvijo in preneha redno obiskovati verske obrede, se je v naši župniji zgodilo nekaj, kar je zelo zaznamovalo moje nadaljnje življenje. To je bila mladinska skupina, ki sta jo sredi 90. let vodila dva mlada kaplana – danes je redko, da ima župnija sploh še kaplana, mi pa smo takrat imeli celo dva – Antonio Burja iz Buenos Airesa in Peter Žakelj iz Žirov, oba lazarista. Tedensko smo se ob sobotah srečevali v veroučni učilnici, se pogovarjali o temah, ki so nas zanimale kot mlade ljudi, skupaj molili, peli, plesali … V najboljših časih se nas je zbralo tudi preko 40 mladih. Imeli smo župnijski mladinski bend z imenom Samarijan, časopis Kristjan in njegov vsakdan, za otroke in mladino smo organizirali Smrčkov dan – oratorij, ko besede oratorij sploh nihče v Sloveniji še ni poznal ali uporabljal –, za otroke z učnimi potrebami v osnovni šoli smo izvajali učno pomoč. To so bili izredno bogati časi in odnosi, ki so me oblikovali, čeprav so tudi takrat bile preizkušnje, a so mi položili temelje za osebno vero.

Naslednji velik preskok pri spoznavanju Gospoda na oseben, intimen način se je zgodil v štiritedenskih ignacijanskih duhovnih vajah v tišini v začetku mojih 30. let, v katerih me je osebno duhovno spremljal p. Jože Roblek. Kdor želi odkriti duhovno globino, se mora nujno odmakniti od vsakdanjega vrveža in ignacijanske duhovne vaje v tišini so zelo dober način za to.

Osebna vera kot temelj krščanskega življenja v Cerkvi in s Cerkvijo

Sedaj redno hodim k nedeljski sveti maši in se udeležujem tudi drugih verskih obredov ter uporabljam darove Božje milosti, ki se jim reče zakramenti, zlasti sveto spoved in sveto obhajilo. Kot je enkrat rekel pokojni papež Frančišek, sveto obhajilo ni nagrada za popolno življenje in Cerkev ni carinarnica; Cerkev je kot poljska bolnišnica, ki prihaja poškodovanim ljudem naproti in jim prinaša zelo učinkovito zdravilo – živega Jezusa in njegove zakramente –, da jih pozdravi in pošlje v svet. Pojem tudi v župnijskem zboru, s katerim olepšamo bogoslužje.

Trdno verjamem, da je čaščenje Gospoda najpomembnejša stvar v mojem življenju, zato ker vem, da je On največji, najmočnejši in najboljši ter si vedno in v polnosti želi najboljše zame. Morda včasih ne razumem najbolje Njegovega načrta zame in sem nepotrpežljiv, ampak vem, da bom samo ob Njem in z Njim postal boljši človek.

Če ne bi imel te osebne vere in zaupanja v Gospoda in njegovo Cerkev, bi že zdavnaj prenehal hoditi k nedeljski sveti maši in se udeležavati drugih obredov. Pomanjkanje osebne vere je po mojem mnenju tudi glavni razlog, da število nedeljnikov (to so katoličani, ki redno hodijo k nedeljski sveti maši) v Sloveniji in drugod po Evropi tako zelo upada. Na primer, v Belgiji, katoliški državi, je Slovenka, katoličanka, ki že nekaj časa živi tam, rekla, da se v Sloveniji pri nedeljski sveti maši zbere toliko ljudi, kot se jih v Belgiji zbere za velike praznike, kot sta božič in velika noč. V Sloveniji, zlasti na podeželju, še ni tako hudo kot drugod v zahodnoevropskih državah, ampak v večjih mestih na Slovenskem se zadeve razvijajo v isto smer.

Kriza duhovnosti in duhovnih poklicev

Poleg močnega sekularizma in individualizma ter čedalje bolj razširjene potrošniške miselnosti, ko ljudje na stvari in osebe gledajo le še z vidika uporabne vrednosti zase in svoje ugodje, so za ta upad vernosti na Slovenskem odgovorni tudi tisti, ki so na pomembnih položajih v katoliški Cerkvi. Nedavno sem poslušal podkast Odnosi so zakon, v katerem je bil gost Janez Meden, mladi zanesenjak, ki je pred leti vstopil v semenišče, da bi na svoj način oznanjal Kristusa mladim. Voditelji semenišča in nadškof so bolj, kot da bi v tem človeku, ki jim je prišel naproti, iskali Božje talente in mu jih pomagali razviti, uveljavljali svoj prav in voljo ter gledali mimo, ko bi bilo treba določene stvari v svojih vrstah, na katere jih je ta mladi človek opozoril, urediti. Laže jim je bilo, da so Janeza odslovili iz semenišča, kakor pa da bi se lotili nekaterih trdih orehov, ki razžirajo duhovno življenje Cerkve.

Ljudje so lačni duhovnosti, saj je človek narejen po Božji podobi in kot tak ne more brez Boga. Zato tako zelo hlasta po presežnem, po nečem ali nekom, ki bi potešil njegove/njene želje po zadovoljitvi najglobljih hrepenenj – po sprejetosti, ljubljenosti, sreči. Mnogi, vključno z mano, večkrat zatavamo in iščemo to zadovoljitev v stvareh ali osebah, ki dokazano skozi večstoletno zgodovino ne zadovoljijo teh najglobljih hrepenenj, na primer v posvetnih užitkih, bogastvu, slavi in oblasti.

Pravo čaščenje rodi dobre sadove

Čaščenje teh stvari in odnosov – čaščenje lažnih bogov oziroma malikovanje – človeka naposled oropa njegove Božje podobe. Ameriški škof Robert Barron, ki ga redno spremljam, je v enem od svojih predavanj povedal, da vsa človeška pokvarjenost izhaja iz nepravega čaščenja, kajti nepravo čaščenje v človeku povzroči duhovni nered, ki se hitro pokaže v človekovih pokvarjenih mislih, besedah in delovanju.

Kako prav častiti Boga, je škof Barron zelo dobro razložil ob Božji besedi, ki smo jo poslušali prejšnjo nedeljo (kdor ne razume angleščine, lahko v nastavitvah na Youtubu ob predvajanju videa s klikom na gumb za nastavitve zvočni posnetek njegove pridige nastavi v francoščino, italijanščino, nemščino, poljščino, portugalščino ali španščino).

Kot pravi sveti Avguštin v svojih slavnih Izpovedih: “Zase si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.” Edina pot do notranje umiritve in prave sreče je torej čaščenje Gospoda in življenje v skupnosti, ki se ji reče Cerkev. Najbližja takšna skupnost je v župniji. V župnijski skupnosti se odvijajo odnosi z bližnjimi in Gospodom, ki je v središču teh odnosov. Skupno čaščenje Gospoda ter hranjenje z Njegovo besedo, telesom in krvjo pri nedeljski sveti maši pa je vrhunec takšnega življenja. Kajti iz tega neusahljivega vira lahko človek črpa energijo za vsakdanje življenje ter se brusi, da kot diamant zasije v svoji najboljši različici.

Ker se število duhovnikov stalno zmanjšuje, zaradi česar je čedalje večja potreba po združevanju župnij oziroma da en duhovnik oskrbuje več župnij, smo tudi katoliški laiki vedno bolj poklicani, da prevzamemo svojo odgovornost in bolj dejavno sodelujemo v župniji ter na ta način prispevamo k živi skupnosti in razbremenimo duhovnike. Ko bo nastala stiska in gotovo bo, bodo te skupnosti odigrale ključno vlogo pri ohranjanju človeškega dostojanstva.

Danes je nedelja in kmalu se bom spravil k sveti maši. Kako boste pa vi počastili Gospoda?

Kratka zgodovina slovenske demokracije

Churchill je dejal, da je demokracija “najslabša oblika vladavine, razen vseh drugih, ki so bile preizkušene”. Boljše oblike vladavine, kot je demokracija z vsemi svojimi slabostmi vred, torej še nismo iznašli. Britanci imajo eno najdlje neprekinjeno trajajočih demokracij v sodobni zgodovini, tako da lahko enemu najvidnejših politikov iz britanske demokracije verjamemo.

Slovenci imamo demokracijo formalno že 35 let. Aprila 1990 so bile v takrat še Socialistični republiki Sloveniji, članici jugoslovanske federacije z enostrankarskim socialističnim sistemom, prve svobodne in tajne volitve, na katerih so lahko volivci prvič izmed množice političnih strank z različnimi političnimi programi izbirali svoje zastopnike oziroma delegate v takratno skupščino, ki je imela tri ločene zbore.

Kot je večini znano, je na teh volitvah zmagala združena opozicija pod imenom Demos (Demokratična opozicija Slovenije). Za predsednika vlade oziroma takrat še izvršnega sveta je bil izvoljen Lojze Peterle iz Slovenskih krščanskih demokratov (SKD), nekateri člani te vlade pa so bili tudi pripadniki nasprotnega političnega tabora, ki je do tedaj neprekinjeno in s prisilo vladal 45 let.

Ključna naloga in rezultat prve demokratične vlade po koncu druge svetovne vojne je bila osamosvojitev, vzpostavitev dejanske suverenosti nad svojim ozemljem in mednarodno priznanje Slovenije. Ko je bilo to doseženo – konec leta 1991 oziroma v začetku leta 1992 –, je ta koalicija in vlada razpadla.

Sledilo je dobro desetletje štirih Drnovškovih vlad z zelo kratko prekinitvijo, ko je bila leta 2000 v državnem zboru ustoličena Bajukova vlada, ki pa je trajala le slabih šest mesecev, in s podaljškom in zamenjavo na vrhu, ko je bil Drnovšek leta 2002 izvoljen za predsednika republike, na mestu predsednika vlade pa je ga nasledil strankarski sopotnik iz Liberalne demokracije Slovenije (LDS) Anton Rop. V tem obdobju smo dosegli glavna zunanjepolitična cilja Slovenije – postali smo polnopravna članica Evropske unije in zavezništva Nato.

Od leta 2004 do sedaj, to je dobrih 20 let, smo imeli osem vlad. Tri od teh je vodil Janez Janša (skupaj dobrih sedem let), pet vlad pa so vodili Borut Pahor, Alenka Bratušek, Miro Cerar, Marjan Šarec in Robert Golob (skupaj 14 let). Kaj so bili glavni dosežki teh vlad? Lahko npr. izpostavimo uvedbo evra leta 2007, vendar, ali se vam zdi, da je Slovenija v tem obdobju napredovala bolj kot nekdanje socialistične države iz srednje in vzhodne Evrope, ki smo jih še ob prelomu leta 1990 gledali nekoliko zviška? Podatki različnih ekonomskih kazalcev kažejo, da so nas Češka, Poljska in Estonija že prehitele, druge izmed teh nekdanjih socialističnih držav pa so nam za petami.

Dvajset let zamujenih priložnosti – gospodarska stagnacija in restavracija socializma

Obdobje zadnjih 20 let je resnično obdobje zamujenih priložnosti, gospodarske stagnacije, predvsem pa restavracije socializma v političnem, kulturnem in gospodarskem smislu ter odkritega spogledovanja z jugonostalgijo in politiko neuvrščenosti.

Storitve, ki jih nam državljanom zagotavljajo različni državni podsistemi (zdravstvo, šolstvo, dolgotrajna oskrba, sodstvo, policija, upravni aparat), financirani iz davkoplačevalskih sredstev, so čedalje manj zanesljive in kakovostne. Državljani Slovenije npr. leta in leta čakamo na pravnomočne sodbe sodišč. Vrh tega zaradi nerazumno dolgih sodnih postopkov plačujemo še odškodnine iz davkoplačevalskih sredstev pritožnikom na evropsko sodišče za človekove pravice (ESPČ) proti Sloveniji, ki jim daje prav, ker čakajo nerazumno dolgo na odločitev. Poleg tega je večkrat kršen videz nepristranskosti nekaterih sodnikov. Nedavno smo iz sodbe ESPČ-ja izvedeli, da je predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani povsem očitno kršil pravico državljanov Slovenije do naravnega sodnika, to se pravi, da je pri določeni sodni zadevi izbral sodnika po svoji volji, ne po sodnem redu. Pristransko in neučinkovito sodstvo je ena ključnih težav vladavine prava oziroma pravne države v Sloveniji.

Razkroj državnih podsistemov

Zakaj se to dogaja? Ker se v teh podsistemih bohotita korupcija in neučinkovito upravljanje. Sedanja vlada to rešuje tako, da je zaposlenim v teh podsistemih povečala plače, ne da bi hkrati izboljšala učinkovitost in kakovost storitev, poleg tega povečuje davčno obremenitev ljudi in podjetij, npr. naložila nam je plačevanje prispevka za dolgotrajno oskrbo, ne da bi sploh vzpostavila delujoč sistem s kadri, normativi in informacijsko podporo, ki bi ljudem zagotovil ustrezne storitve dolgotrajne oskrbe. Ko je treba sistemsko urediti probleme zaradi čedalje bolj brezobzirnega nasilja nekaterih pripadnikov romske skupnosti in napadov zveri na prebivalce Slovenije, ta vlada ne ukrepa in si zatiska oči.

Zakaj se v teh razmerah ne zganemo? Ljudstvo ima takšno oblast, kot si jo zasluži, in ljudje na oblasti so odsev ljudstva. Večina ljudi skoraj ne bere več, ampak samo še gleda neumne kratke videe na Instagramu in TikToku. Negativne posledice na sivih celicah so očitne. To seveda pridoma izkoriščajo glavni protagonisti politične scene.

Zdi se, kakor da politikom sploh ni mar za Slovenijo in njene državljane. Ko jih človek spremlja prek medijev, dobi občutek, da izvajajo šov, kdo bo koga bolj pretental, v “teatru absurda” pa gledalce (volivce) s “stališči” zvabijo na svoje limanice.

Politika kot šov in ideologija kot dimna zavesa

Ocenjujem, da se večini politikov gre predvsem za to, da pridejo do položajev, nadzora nad delitvijo davkoplačevalskega denarja in vpliva v državnih firmah. Ko to dosežejo, šteje samo še poslušnost. Vsi prepiri okoli raznih ideoloških in neideoloških vprašanj, ki jih spremljamo državljani prek medijev, so šov, predstava ... Če ste npr. uslužbenec v državni upravi, ste lahko še tako strokovni in profesionalni, a če niste “naš” in ne kimate politikom in politično nastavljenim vodstvenim kadrom, lahko pozabite na svoj karierni razvoj. To velja za veliko večino političnih strank, da ne bo pomote.

Glede ekonomskih vprašanj ni pomembnih razlik v delovanju parlamentarnih strank. V njihovih programih na papirju še mogoče, da so razlike, a ko glavni protagonisti teh strank, katerih koli, pridejo na odločevalska mesta, pa ne več. Če se spomnimo Janševe prve vlade od leta 2004 do leta 2008, je bilo na mizi več ekonomskih reform, ki so jih predlagali takratni mladoekonomisti, npr. uvedba enotne davčne stopnje. Na koncu od tistih predlogov, mislim, da ni bil uresničen niti eden.

Zaradi tega stranke toliko bolj poudarjajo razlike pri svetovnonazorskih in ideoloških vprašanjih, kot je odnos do narodnoosvobodilnega boja, komunistične revolucije, medvojne kolaboracije, povojnih množičnih pomorov, katoliške Cerkve, splava, spolnih manjšin itd., da “lovijo” volivce. Večina ljudi je milo rečeno tako neumnih, da polarizaciji pri teh vprašanjih vedno znova in znova nasede.

Takšna situacija politikom seveda ustreza, saj zasedajo položaje, imajo razmeroma dobre plače, za katere se jim ni treba posebej truditi. Samo poglejte nekatere poslance, o katerih in od katerih še niste slišali niti besede. V državnem zboru so, da po navodilih šefov pritiskajo tipke, vsak mesec pa na njihov bančni račun prispe lep znesek. Ste v javnosti, od kar je postala ministrica za digitalno preobrazbo, zasledili Ksenjo Klampfer? Je kaj naredila na tem področju?

Poglejmo si dva nedavna primera, kako se politiki igrajo in delajo šov za volivce.

Spor med Petrolom in vlado

Preden preidem na sam spor, želim podati kratek uvod.

V svobodnem tržnem gospodarstvu podjetja tekmujejo med seboj, kdo bo uporabnikom oziroma strankam ponudil najboljši izdelek ali storitev, ki jo bo uporabnik ocenil s svojim nakupom ali nenakupom. Ljudje torej na trgu izdelkov in storitev vsakodnevno glasujemo s svojimi denarnicami. Če nam storitev ali izdelek ni všeč, če je predrag ali je njegova kakovost vprašljiva, ga pač ne kupimo. Če istovrstni izdelek ali storitev na trgu ponuja več ponudnikov, racionalni uporabnik izdelke in storitve primerja med seboj ter se odloči za izdelek ali storitev, za katero presodi, da najbolje izpolnjuje njegova pričakovanja glede cene, kakovosti in uporabne vrednosti.

Seveda pri ponudbi izdelkov in storitev na trgu ni vedno idealne oziroma popolne konkurence. Kako naj uporabnik prosto izbira, če neko storitev ali izdelek ponuja le en ponudnik ali če ima ponudnik prevladujoč položaj, drugi ponudniki pa nimajo resnih možnosti, da bi kakor koli ogrozili njegov položaj? Poleg tega se uporabniki soočamo s tem, da nam nekateri ponudniki izdelke ali storitve prek agresivnega oglaševanja ponujajo z netočnimi ali zavajajočimi informacijami, vsak uporabnik pa se ne odloča vedno povsem racionalno.

Kakšno vlogo ima v tej “igri” država? Nekateri ekonomski in politološki teoretiki menijo, naj se država čim manj vpleta v odnose med ponudniki in uporabniki. Država naj zagotavlja stabilno okolje v smislu notranje in zunanje varnosti, predvidljivega in učinkovitega pravnega in davčnega sistema ter temeljne infrastrukture, npr. prometne in energetske, o vsem drugem pa se lahko ponudniki in uporabniki dogovorijo sami med seboj. Na drugem koncu so teoretiki, ki pravijo, naj država bdi nad vsem – nad tem, kdo, kaj in kako proizvaja izdelke in storitve ter kdaj, kje, komu in kako jih ponuja, in nad tem, kdo, kaj, kje, kako in kdaj lahko kupuje. Slednja smer se v praksi kaže kot socialistično plansko gospodarstvo, kot ga imajo npr. v Severni Koreji, prva smer pa se v praksi kaže kot kapitalistično svobodno tržno gospodarstvo, kot ga lahko vidimo npr. v Singapurju. Med tema dvema modeloma je cela vrsta mešanih ekonomskih modelov, v katerih ima večjo vlogo bodisi država bodisi svobodni trg.

Kje mislite, da je na tej lestvici Slovenija? Po zadnjih podatkih indeksa ekonomske svobode, ki ga vodita ameriško konzervativno mislišče Heritage Foundation in časnik The Wall Street Journal, Slovenija med 27 državami članicami EU zaseda 19. mesto – pred Slovenijo so npr. Poljska, Hrvaška, Slovaška, Češka, Litva in Estonija, če izpostavim le nekdanje socialistične države. Po indeksu konkurenčnosti, ki ga vodi Mednarodni inštitut za razvoj menedžmenta (IMD) s sedežem v Švici, pa se Slovenije uvršča na 15. mesto med 27 državami EU – pred nami sta npr. Češka in Estonija iz skupine nekdanjih socialističnih držav. Če torej gledamo samo države EU, se na lestvici bolj nagibamo proti severnokorejskemu kot singapurskemu modelu gospodarstva. Vam je to v redu, ste zadovoljni, da je tako?

V tej luči je treba gledati tudi spor med Petrolom in vlado. Petrol, nekdaj državni monopolist na trgu z naftnimi derivati, je danes podjetje v zasebni lasti, v katerem ima država še vedno pomemben lastniški delež. V Sloveniji in sosednjih državah Petrol uporabnikom nudi storitve in blago. Na slovenskem trgu ima še vedno prevladujoč položaj.

Spor med sedanjo vlado pod vodstvom Goloba, ki ima pomembne lastne interese na trgu z energetskimi izdelki in storitvami, in vodstvom Petrola je nastal, ker vlada nima več odločilne besede pri upravljanju Petrola. Vlada se je zato odločila, da bo Petrol kaznovala, tako da je brez utemeljenih razlogov omejila maržo pri prodaji pogonskih goriv na trgu, volivcem pa prodala zgodbo, kako na ta način dela za dobro ljudi.

Če bi vlada res hotela delati za dobro ljudi, bi lahko znižala dajatve pri prodaji pogonskih goriv, saj v ceni enega litra bencina dajatve državi predstavljajo 60 %, nabavna vrednost bencina obsega 33 %, marža ponudnika pa le 7 %. Ampak kot rečeno, spor med Petrolom in vlado ni zaradi marž, temveč zaradi obvladovanja podjetja.

Nauk te zgodbe je, čim bolj se oblast v času, ko ni nekih izrednih dogodkov ali kriz, vpleta in posega v odnos med ponudniki in uporabniki izdelkov in storitev na trgu, tem slabše za ponudnike in uporabnike.

Je to vlada, ki si jo želite še v naslednjem mandatu?

Referendumska godlja o obrambnih izdatkih in izstopu iz Nata

Predsednik vlade Golob se je na dan državnosti, 25. junija letos, udeležil vrha voditeljev držav članic Nata v Haagu na Nizozemskem. Tam se je strinjal z deklaracijo, s katero so se voditelj zavezniških držav politično zavezali, da bodo povečali izdatke za obrambo na 5 % bruto družbenega proizvoda (BDP) do leta 2035. Slovenija že do sedaj ni izpolnjevala zaveze s srečanja voditeljev Nata na Valižanskem leta 2014, da bodo države članice za obrambo namenile vsaj 2 % BDP-ja. Slovenija je v obdobju 2014–2024 za obrambo namenila 1,0–1,4 % BDP-ja.

Svet se je v zadnjem desetletju v obrambno-varnostnem pogledu zelo spremenil. Če pogledamo samo Evropo in njeno bližnjo okolico: Rusija pod vodstvom Putina je leta 2014 okupirala in si enostransko prisvojila ukrajinski polotok Krim. Vojna v Siriji je sprožila največji begunski val proti Evropi leta 2015. Rusija od leta 2022 s pomočjo Irana, Severne Koreje in Kitajske izvaja vojaško agresijo nad Ukrajino in vojne zločine nad ukrajinskim prebivalstvom, zaradi katere se je razselilo na milijone Ukrajincev. Vojne strahote in teroristični napadi na Bližnjem vzhodu ne ponehajo.

V teh razmerah je Golobova vlada 30. maja letos predlagala, vladna koalicija pa je brez širše razprave, tako rekoč iz vrat na nos, 12. junija v državnem zboru sprejela resolucijo o opremljanju slovenske vojske do leta 2040, v kateri je predvideno, da bomo za obrambo leta 2025 namenili 2 % BDP-ja in da bomo te izdatke postopoma povečali na 3 % BDP-ja do leta 2030.

Vlada je nato pred odhodom Goloba na vrh Nata v Haagu na redni seji 19. junija odločala o stališčih Slovenije o vprašanjih, ki so se obravnavala na zasedanju Nata in v izhodiščih za udeležbo Goloba na vrhu potrdila, da zaveza za povečanje izdatkov za obrambo na 5 % BDP-ja do leta 2035 predstavlja “ključno mednarodno zavezo Republike Slovenije na obrambnem področju”.

Po vrnitvi Goloba iz Haaga pa se je odvil politični šov, v katerem je Levica presenečeno in zgroženo širši javnosti sporočila, kakšno blazno povečanje izdatkov za obrambo je Golob “podpisal” v Haagu in o tem predlagala posvetovalni referendum. Na dopisni seji vlade, na kateri je vlada nato 30. junija sprejela mnenje o tem predlogu, sta dva ministra iz vrst Levice – Asta Vrečko in Simon Maljevac – pri glasovanju o tem molčala in s tem podprla sprejetje mnenja vlade, da referenduma o izdatkih za obrambo ne podpira.

Cel prvi teden julija smo nato spremljali groteskno predstavo predstavnikov koalicijskih strank, kdo je kaj prebral, zamolčal, spregledal, sprejel, podpisal in dal zaveze, ki jih je v imenu Slovenije dal predsednik vlade našim partnerjem v zavezništvu, ki da so pravzaprav brez prave veljave. Vrhunec te predstave se je zgodil 4. julija, na dan, ko ZDA praznujejo svoj največji državni praznik – dan neodvisnosti. V državnem zboru je najprej potekala razprava o predlogu Levice za razpis referenduma o obrambnih izdatkih, v kateri so ob odsotnosti opozicijskih poslancev razpravljali le poslanci Levice, SD-ja in Svobode. Medtem ko so poslanci Levice in SD-ja zagovarjali razpis referenduma, so mu poslanci Svobode nasprotovali. Za sprejem sklepa o razpisu je potrebna navadna večina, kar pomeni, da je sklep sprejet, če za sprejetje glasuje več poslancev kot proti. Glede na razmerje sil med Svobodo (39 poslancev), Levico (4 poslanci) in SD-jem (7 poslancev) ni bilo možnosti, da bi bil sklep sprejet. A vse se je spremenilo, ko so ob glasovanju v veliko sejno dvorano državnega zbora nenadno prišli tudi poslanci SDS-a (24 poslancev), NSI-ja (8 poslancev) in Demokratov (3 poslanci). V 90-članskem državnem zboru poleg že omenjenih poslanskih skupin trenutno sedijo še nepovezani poslanci Miha Kordiš, Mojca Šetinc Pašek in Dejan Kaloh ter predstavnika italijanske in madžarske narodne skupnosti. Zaslon z rezultati glasovanja je pokazal rezultat 46 proti 42 za sprejem sklepa o razpisu referenduma in v dvorani je završalo. Poleg 11 poslancev Levice in SD-ja so sklep podprli tudi vsi poslanci SDS-a in NSI-ja (skupaj 32), eden od treh poslancev Demokratov ter nepovezana poslanca Kaloh in Šetinc Pašek.

Le 40 minut po tem razburljivem glasovanju je predsednik vlade prek vladnega profila na X-u sporočil, da bo stranka, ki jo vodi, naslednji teden v državni zbor vložila svoj predlog za razpis referenduma o članstvu Slovenije v zvezi Nato, da se “odpravi vsak dvom o resnični volji ljudstva”.

Kot se je kasneje izkazalo, je Golob spet skočil v vodo, ne da bi pred tem preveril njeno globino. Janša je še pred glasovanjem o razpisu referenduma, ki ga je predlagala Levica, Golobu predlagal zelo enostavno in modro rešitev nastale zagate: na glasovanje o sklepu o razpisu referenduma naj veže vprašanje zaupnice vladi, kar mu omogoča 117. člen ustave. S tem do te situacije, ki jo imamo sedaj, zelo verjetno sploh ne bi prišlo, če je koalicijskim strankam res toliko do tega, da ta vlada obstane. Golob je na ta predlog Janši otročje odgovoril, naj še naprej sanja svoje sanje.

Ta referendumska godlja zelo očitno kaže, da je Golob kratkoviden, vase zagledan in slab politik. Janša ne samo da sanja, ampak živi svoje sanje, ko gleda notranje neusklajeno koalicijo in izkoristi vsako priložnost, da jo spodkopava z oblasti in razgalja njeno nesposobnost. Tudi glasovanje poslancev SDS-a ob podpori poslancev NSI-ja za referendumski predlog Levice je treba gledati v tej luči. To je ena glavnih nalog opozicije. Kdor misli, da še vedno živimo v Socialistični republiki Sloveniji – v kateri so bile pod okriljem Zveze komunistov Slovenije (ZKS) sicer dovoljene razne socialistične organizacije z navidezno različnimi mnenji, a avtoriteta centralnega komiteja ZKS je bila neizpodbitna in dokončna –, naj se končno zbudi.

Podporo opozicije za razpis referenduma vidim tudi kot dejanje, s katerim je ta želela končati sprenevedanje in zavajanje koalicijskih strank glede zavez Slovenije o izdatkih za obrambo ter da se zaključi s sedenjem na dveh stolih, ko bi bili radi hkrati varni v zavetju Nata in se šli politiko neuvrščenosti.

Golob se pred odločanjem o tako pomembnih vprašanjih nacionalne varnosti, kot sta sprejem omenjene resolucije v državnem zboru in podpora povečanju izdatkov za obrambo na vrhu Nata ni posvetoval in dogovoril niti znotraj koalicije niti s predsednico republike kot vrhovno poveljnico slovenske vojske niti z opozicijo.

Referendumsko odločanje o članstvu v Natu ne more biti zgolj posvetovalne narave, so po Golobi napovedi posvetovalnega referenduma pojasnili ustavni pravniki. Lahko je le zavezujoče za državni zbor. A kaj bi se zgodilo, če bi volivci na takšnem referendumu izglasovali izstop iz Nata, dvotretjinske večine v državnem zboru za potrditev te volje ljudstva, da se izstop lahko dejansko izvede, kot določa 3.a člen ustave, pa ne bi bilo (in je tudi ni)? Poleg tega je glede na trenutne geopolitične in varnostne razmere takšen referendum zelo tvegan, četudi zadnja javnomnenjska raziskava kaže, da članstvo Slovenije v Natu podpira 69 % Slovencev. Brez dvoma bi se v referendumsko kampanjo prek različnih posrednikov vključili akterji zunaj Slovenije – predvsem Putinov režim bi to priliko izkoristil, da čim bolj zabije klin v zavezništvo.

Predsednik vlade in vladna koalicija ima sedaj po vseh teh spoznanjih vse možnosti, da v državnem zboru izglasuje preklic referenduma, če to hoče. Golob ima priložnost za popravni izpit, saj lahko tudi na to glasovanje veže vprašanje zaupnice vladi, tako da pri tem ni treba izvajati nobenega klicanja na odgovornost in državotvornost opozicije. Če je predstavnikom koalicijskih strank res toliko, da ta vlada obstane, bodo preklic referenduma in zaupnico vladi v državnem zboru tudi izglasovali.

Vendar, ali se vam zdi, da je strankam sedanje vladne koalicije res do tega?

Koga naj torej podpremo na naslednjih volitvah?

Naslednje volitve bodo bodisi že v jeseni ali najkasneje spomladi. V vsakem primeru zelo kmalu, zato je to poletje še posebej politično razgreto.

Poslance volimo po proporcionalnem volilnem sistemu – poenostavljeno to pomeni, da namesto da bi v 88 volilnih okrajih izvolili po enega poslanca (dva poslanca pa izvolita narodni skupnosti), glasujemo za politične stranke, ki določijo sezname kandidatov za poslance, pri čemer se v državni zbor uvrstijo stranke, ki dobijo najmanj 4 % glasov. Mimogrede, na lanskem posvetovalnem referendumu smo volivci z več kot 70-odstotno podporo (skoraj 490.000 volivcev) izglasovali, da želimo na državnozborskih volitvah imeti enak preferenčni glas kot na volitvah poslancev v evropski parlament, s čimer bi lahko odločilno vplivali na to, kateri od kandidatov za poslance na strankarskih seznamih bo sedel na poslanski stolček. Do danes politiki te volje volivcev niso uresničili. Se sprašujete, zakaj? Ker jim tako najbolj ustreza.

Kakor koli, glede na volilni sistem, ki ga imamo, drugačna kot koalicijska vlada ni možna. In drugačnega političnega sistema od demokracije z vsemi njenimi slabostmi vred nimamo. Zato je zelo pomembno, da smo državljani in volivci čim bolj pozorni in se politikom ne pustimo kar tako potegniti žejne čez vodo.

Kot alternativo sedanji vladni koaliciji vidim stranke SDS, NSI, Demokrate, SLS in Fokus. Če so te stranke pametne in sposobne najti skupni jezik, bi čas do volitev izkoristile za pripravo programa in koalicijske pogodbe za nov mandat ter ljudem sporočile predloge rešitev za pereča vprašanja, kot so razpadajoči zdravstveni sistem, nedelujoča dolgotrajna in paliativna oskrba, čedalje slabša varnost v državi, demografski zaton ter njegove posledice za pokojninski in zdravstveni sistem, čedalje hujše in pogostejše naravne nesreče zaradi podnebnih sprememb. Ali so se te stranke sposobne pred volitvami sporazumeti o programu prihodnje vlade (da se ne izgublja časa po volitvah) in ljudem ponuditi konkretne rešitve za drugačen razvoj Slovenije od sedanjega, je tudi vprašanje brihtnosti predstavnikov teh strank.

Marsikoga nagovarjajo stališča in retorika predsednika stranke Resnica Zorana Stevanovića. Po zadnji javnomnenjski raziskavi ima ta stranka že 8-odstotno podporo. Osebno menim, da je Resnica takšen nateg, kot je bila Jelinčičeva SNS na prvih državnozborskih volitvah leta 1992, ko je z zelo podobnim programom in retoriko kot nova, neparlamentarna stranka osvojila skoraj 120.000 glasov (10 % veljavnih glasov na tedanjih volitvah) in 12 poslanskih mandatov. Poslanska skupina se je kasneje notranje sprla in razdelila, Jelinčič in njegov krog pa je pri ključnih odločitvah v državnem zboru potegnil s strankami socialistične kontinuitete.

Vladimir Prebilič, nekdanji član SD-ja in sedanji evropski poslanec, izvoljen na kandidatni listi stranke Vesna, ki se pred naslednjimi državnozborskimi volitvami povezuje z Levico, je prejšnji mesec napovedal, da bo oktobra ustanovil svojo stranko. Tako kot Gibanje svoboda leta 2022 in Stranka Mira Cerarja leta 2014, je to še en instanten politični projekt “novega obraza” z omejenim rokom trajanja za dobo enega mandata. Vas bo “nov obraz” še tretjič speljal na led?

Skratka, stanje ni rožnato, pravzaprav je slabo. Ponudba na trgu kakovostnih političnih idej in osebnosti je precej omejena, zato je toliko bolj pomembno, da smo kot volivci pozorni in zahtevni.

Bernard je bil velik častilec Device Marije in je sestavil kratek, a popoln spis o mariologiji z naslovom Hvalnice Deviški Materi.

Kot redovni predstojnik, ki je dal največji zagon cistercijanskemu redu (v Sloveniji se nahaja znan cistercijanski samostan v Stični), je svetoval več papežem in cerkvenim zborom, posredoval je v posvetnih in cerkvenih sporih ter v razburkanem stoletju, v katerem so poleg papežev nastopali tudi protipapeži (osebe, izvoljene v nasprotju s cerkvenimi postopki), dosegel, da se je ohranila avtoriteta zakonitega papeža.

Več o svetem Bernardu lahko preberete na spletnem mestu o svetnikih ali poslušate v oddaji Radia Ognjišče Svetnik za vsak dan.

Kako zelo je ta stvar razvnela razprave, pove dejstvo, da so jo komentirali tudi številni vplivneži in politiki, med drugim so se oglasili italijanska predsednica vlade Giorgia Meloni, slovenska predsednica republike Nataša Pirc Musar in kandidat za naslednjega ameriškega predsednika Donald Trump. Ko sem prvič videl posnetek boja med italijansko boksarko Angelo Carini, ki je boj predala po manj kot minuti boja proti alžirski boksarki Imane Helif, sem mislil, da se je Italijanka borila proti osebi, ki je spremenila spol – iz moškega v žensko – ter da so ji organizatorji iger v prizadevanjih za vključujočnost in enakopravnost transspolnih oseb dovolili nastopiti v ženski tekmovalni kategoriji. Ob tem je bil moj odziv podoben večini drugih, da to pač ni pošteno. Ko sem šel raziskovat ozadje, sem ugotovil, da je zgodba o alžirski tekmovalki drugačna.

Alžirska boksarka ni oseba, ki bi spremenila spol iz moškega v žensko, ampak je ženska, ki naj bi imela telesne lastnosti, značilne za moške, in sicer povišano raven testosterona in prisotnost kromosoma XY. Zaradi tega naj bi imela prednost pred drugimi tekmovalkami, predvsem v obliki večje fizične moči, kot jo ima navadno moški. V športih kot boks, v katerih je moč eden glavnih elementov pri tekmovanju, je to seveda ključno. Mednarodna boksarska zveza je Imane Helif izločila iz ženske boksarske konkurence na podlagi medicinske preiskave, ki naj bi dokazala njeno nedopustno prednost pred sotekmovalkami, a zveza podrobnosti o samem postopku preiskave, njegovi veljavnosti niti o rezultatih zaradi zaupnosti ni javno objavila.

Na Alžirko se je vsul plaz sodb, tudi takšnih, ki ji jemljejo dostojanstvo kot osebi. To vsekakor ni prav. Njen primer dokazuje, da narava ni povsem črno-bela. V svetu, v katerem se ljudje delimo na moške in ženske, obstajajo osebe, ki imajo že od rojstva lastnosti, zaradi katerih jih ni tako preprosto uvrstiti v eno ali drugo spolno skupino. Takšne osebe se lahko tudi športno udejstvujejo in morebiti postanejo izvrstni športniki. Ob tem pa se odprejo številna vprašanja.

Če ima oseba ženske spolne organe ter raven testosterona in kromosom, značilna za moške, naj tekmuje z osebami ženskega ali moškega spola? Ali naj se za takšne osebe uvede posebna tekmovalna kategorija na običajnih tekmovanjih? Naj nastopajo na tekmovanjih, ki so organizirana samo zanje, kot so npr. paraolimpijske igre za osebe, ki so telesno in umsko prizadete? Ali naj se jim sploh ne dovoli sodelovanja na športnih tekmovanjih?

Menim, da je prav, da se ta vprašanja v miru pravično uredijo, brez vnaprejšnjih zaključkov, sodb in predsodkov. Nikakor pa ni prav, da se osebe s takšnimi lastnostmi izkorišča za ideološke in politične boje, še manj, da se jih ponižuje in obsoja. Tudi sam sem se ujel v past, da sem tekmovalko prehitro sodil. Alžirska boksarka na olimpijskih igrah ne sodeluje, da bi pretepala sotekmovalke, ker to ni smisel boksa. Če imajo ona in njej podobne osebe talent in prizadevnost za tekmovanje v tem športu, naj to možnost vsekakor imajo.

Na nedavnem slovesnem odprtju olimpijskih iger v Parizu je veliko prahu dvignila plesno-glasbena točka, v kateri je pisana druščina nastopajočih ob dolgi mizi ustvarila podobo, ki je zelo spominjala na znamenito da Vincijevo sliko Jezusove zadnje večerje. Eni so se ob tem zgrozili in opozorili na norčevanje iz krščanske vere in zaton zahodne civilizacije, drugi so poudarili svobodo umetniškega ustvarjanja ter da ravno ta manifestacija v najboljši luči ponazarja današnjo zahodno civilizacijo, utemeljeno na svobodi, spoštovanju raznolikosti, vključujočnosti, enakopravnosti, solidarnosti in sekularnosti. Kaj smo gledali in videli v tej točki?

Olimpijske igre niso le športni dogodek

Olimpijske igre v antiki in moderni dobi niso le športni, temveč tudi družbeni, kulturni, gospodarski, politični in (civilno)religijski dogodek. Za športnike je nastop na olimpijskih igrah eden od ciljev in vrhuncev športne kariere, za navijače in gledalce so igre festival druženja, sprostitve in navijanja za tekmovalce, za gostitelje je priložnost za gostoljubje, dobro organizacijo, arhitekturno ureditev prizorišč in predstavitev mesta in države gostiteljice v številnih vidikih, za sodelujoče države in njihove politične predstavnike prilika za mednarodna srečanja, promocijo in uveljavitev, za ponudnike blaga in storitev pa možnost za zaslužek.

V petek, 26. julija 2024, so se v Parizu s slavnostnim odprtjem začele poletne igre 33. olimpijade moderne dobe. Večurna prireditev na prostem pred kuliso pariških znamenitosti je marsikoga privabila v Pariz ali prikovala pred televizijske zaslone. Čeprav je slavnostno vzdušje nekoliko pokvarilo deževno vreme, so se organizatorji, športniki, veljaki, gledalci in nastopajoči veselili obreda ob odprtju olimpijskih iger, ki ga sestavljajo predstavitev sodelujočih športnikov z imeni in zastavami njihovih držav (in nesamostojnih ozemelj, ki so člani mednarodnega olimpijskega komiteja), dvig olimpijske zastave, petje olimpijske himne in prižig olimpijskega ognja, prisega športnikov in sodnikov, nagovori ter kulturno-umetniški program.

Tokratni obred je bil v marsičem nekonvencionalen – prireditev na primer ni potekala na olimpijskem stadionu kot običajno, ampak na, nad in ob Seni, tako da nismo spremljali mimohoda delegacij, pač pa njihovo mimoplutje na manjših in večjih vodnih plovilih; čeprav je olimpijski ogenj iz grškega kraja, kjer je nekoč stala antična Olimpija, v Pariz pripotoval v obliki plamena, pa po prižigu na častnem mestu tega ne tvorijo več plameni, ampak svetloba LED-svetilk, ki osvetljujejo oblak vodne pare, da ustvarijo učinek migetanja in dima plamenov.

Umetniška svoboda ter svoboda interpretacije in kritike umetniških stvaritev

Predsednik Francoske republike Emmanuel Macron (mimogrede, ime Emanuel pomeni Bog z nami) je ob zaključku prireditve na omrežju X izjavil: »To je Francija!« in »Svoboda, enakost, bratstvo. Ponos.« Režiser kulturno-umetniškega programa Thomas Jolly je dan po odprtju na novinarski konferenci pojasnil namen programa: »Ne gre za željo po prevratništvu, smešenju ali šoku, temveč za to, da bi povedali, da smo to veliki Mi z republikanskimi idejami vključevanja, velikodušnosti in solidarnosti, ki jih tako zelo potrebujemo. Pri nas je umetniško ustvarjanje svobodno in imamo srečo, da je tako. Ne želimo posredovati militantnih sporočil, temveč le republikanska: v Franciji imamo pravico ljubiti drug drugega, kakor želimo; v Franciji imamo pravico verjeti ali ne verjeti; v Franciji imamo veliko pravic. Namen je bil na slovesnosti posredovati te vrednote.«

Čeprav torej namen ni bil kogar koli žaliti ali smešiti, pa so številni kristjani po svetu v kontroverzni poustvarjeni podobi da Vincijeve slike Jezusove zadnje večerje na slovesnosti občutili ravno to in protestirali. Znan ameriški škof Robert Barron, ki je zelo dejaven na družbenih omrežjih, je na primer naslednji dan na omrežju X izjavil, da smo pri tej poustvaritvi videli grobo posmehovanje iz središčnega dogodka krščanstva, ko Jezus na svoji zadnji večerji daje svoje telo in kri v pričakovanju trpljenja in smrti na križu. Spraševal se je, kako se je lahko Francija, ki se lahko pohvali, da je svetu dala številne mislece in vrednote, kot so svoboda in človekove pravice, utemeljene prav v krščanstvu, odločila, da bo na tej slovesnosti smešila krščanstvo. Po njegovem mnenju si gotovo ne upa na enak način smešiti islama. Škof Barron je sklenil, da ta globoko sekularizirana postmoderna družba ve, kdo je njen sovražnik in ga poimenuje. Kristjani se po njegovem mnenju ne bi smeli vesti kot ovce, ampak bi se morali upreti in poskrbeti, da bodo njihovi glasovi slišani.

Na nekatere dele kulturno-umetniškega programa, med drugim na poustvaritev Jezusove zadnje večerje, se je na svojem blogu kritično odzval tudi vodja zmagovite leve stranke na nedavnih francoskih parlamentarnih volitvah Jean-Luc Mélenchon: »Ni mi bilo všeč norčevanje iz krščanske zadnje večerje, zadnjega obroka Kristusa in njegovih učencev ter temelja nedeljskega bogoslužja. Seveda se ne bom spuščal v kritiko „bogokletja“. To ne zadeva vseh. Sprašujem pa se: kakšen smisel ima tvegati, da bi užalili vernike? Tudi če ste protiklerikalno usmerjeni! Tisti večer smo se pogovarjali s svetom. Koliko od milijarde kristjanov na svetu je dobrih, poštenih ljudi, ki jim vera pomaga živeti in sodelovati v življenju drugih, ne da bi se komur koli postavljali po robu?«

Soočen s številnimi kritikami je režiser Jolly v nedeljskem jutranjem pogovoru na francoski televiziji zatrdil, da Jezusova zadnja večerja ni bila navdih za njegovo sporno poustvaritev. »Na to mizo prihaja Dioniz. Tam je zato, ker je v grški mitologiji bog praznovanja. Bog vina, ki je eden od francoskih paradnih konjev. In oče Sekvane, boginje, povezane z reko Seno. Zamisel je bila ustvariti poganski praznik, povezan z bogovi z Olimpa. V meni ne boste nikoli našli želje, da bi koga zasmehoval ali zaničeval. Želel sem ustvariti obred, ki bi popravil in spravil. Prav tako pa bi ponovno potrdil vrednote naše republike: svoboda – enakost – bratstvo.« Režiser je z obžalovanjem dodal, da bi bilo zelo škoda, če se delo umetnikov za tem trenutkom enotnosti uporablja za ponovno podpihovanje razdora in sovraštva, ki sta še naprej v porastu.

Organizatorji pariških olimpijskih iger so v nedeljo na novinarski konferenci sporočili, da s slovesnostjo niso imeli namena biti nespoštljivi do katere koli verske skupine, ampak so želeli proslaviti skupnost in strpnost, kar so po ocenah javnomnenjskih raziskav, ki so jih objavili, s slovesnostjo tudi dosegli. Če se je kdor koli pri tem vendarle čutil prizadetega, jim je zato zelo žal.

Na opravičilo se je z objavo na X-u znova odzval škof Barron in opravičilo zavrnil, ker je dvolično in pokroviteljsko. Če je bil namen dogodka proslaviti skupnost in strpnost, so bili po njegovem mnenju dobrodošli vsi, razen tistih nadležnih 2,6 milijarde kristjanov na planetu, zato naj organizatorji ne govorijo o strpnosti in raznolikosti. Barron meni, da je opravičilo pokroviteljsko, ker namiguje, da če so nekateri tako preprosti in neumni, da jih je ta čudoviti izraz francoske kulture užalil, je organizatorjem za to žal. Kristjani so užaljeni, ker je bila uprizoritev žaljiva in namen je bil, da je žaljiva, je dodal. Če bi se organizatorji resnično želeli opravičiti, bi priznali, da je bila to napaka, ki je ne bi smeli narediti. »Mislim, da kristjani ne bi smeli biti pomirjeni, ampak bi morali še naprej dvigovati svoj glas,« je zaključil svoj komentar.

Kako naj se kristjani odzovemo v takšnih situacijah?

Jezus je glavna oseba, ki mu kristjan v svojem življenju sledi in jo želi posnemati. Kako se je torej Jezus odzval v podobnih situacijah? Ko je na primer Jezus s svojimi učenci krenil na svojo zadnjo pot iz Galileje v Jeruzalem, popotne družbe v neki samarijski vasi niso hoteli sprejeti. Samarija je v starem Izraelu veljala za napol odpadniško in pogansko pokrajino. Samarijani in Judje se niso marali. Jezusova učenca Jakob in Janez sta se prebivalcem te vasi zaradi njihove zavrnitve hotela maščevati, tako da bi jih pokončala z ognjem. Jezus ju je pri tem odločno ustavil in ju pograjal ter se odpravil naprej. Jezus nikoli ni zagovarjal ali upravičeval nasilja kot orodja za uresničevanje svojega poslanstva in nauka. Niti takrat ne, ko je bil soočen s krivičnimi obtožbami, zasmehovanjem, obsodbo in mučenjem do smrti. Skratka, nasilje v najrazličnejših oblikah kot odziv na zavrnitev, norčevanje in krivico absolutno odpade.

Jezus je svojim učencem povedal, da svet (prevladujoča kultura) tako kot njega tudi njih sovraži, ker niso njegov sestavni del. Ker so kristjani za prevladujočo kulturo spotika in grožnja, jih glavni nosilci te kulture ne le sovražijo, ampak tudi preganjajo. Poleg tega je Jezus svoje učence posvaril, naj se varujejo farizejskega, saducejskega in Herodovega kvasa. S tem je hotel povedati, naj se ne vdajajo samozaverovanosti ter pozunanjeni in hinavski religioznosti, ki izključuje Boga (farizejski kvas); naj ne zapadejo v skušnjavo nevere v vstajenje od mrtvih in posmrtno življenje (saducejski kvas) ter naj se ne vdajajo posvetnim užitkom, pohlepu, bogastvu, oblasti in slavi (Herodov kvas). Kristjani naj se torej na zasmehovanje tudi ne odzivamo kot samozaverovani in vzvišeni farizeji ali kot maloverni saduceji ali kot napuhnjeni Herod.

Jezus je učencem zaupal, da so njegovi izbranci ter da so sol zemlje in luč sveta. Sol je začimba, ki v majhni količini jedem daje dober okus in živila ohrani dlje časa užitna. Poleg tega ima tudi zdravilne učinke in topi led. To so lastnosti, ki v prenesenem pomenu krasijo kristjana. Kako konkretno je lahko kristjan sol zemlje, v svojem zapisu razloži Kristine Brown. Biti luč sveta je, kot piše lazarist Peter Žakelj, v tem, da živimo v notranjem veselju iz Božje besede, predvsem iz Jezusovih blagrov, in da na trpljenje, ki nas doleti, gledamo v luči odrešenja tega sveta. Kristjan je torej preprosta oseba, ki se vedno zanaša na Boga, je nenasilen in nenapadalen, je usmiljen, išče pravičnost in dela za mir, na drugega gleda kot na sestro in brata, ki je ustvarjen po isti Božji podobi in ima isto dostojanstvo. Takšen kristjan je od številnih prej ali slej zasramovan, obrekovan in preganjan, a to je pot, po kateri je šel tudi Jezus in številni svetniki. Jezus je dejal, naj se v takšnih situacijah kristjani veselimo in radujemo, ker nas v nebesih čaka veliko plačilo.

Kristjani se moramo zavedati, da nas je Jezus s krstom poklical v hojo za njim. Kot čedalje redkejša družbena manjšina v zahodnem svetu smo postali posebneži in nadležni nepridipravi za prevladujočo kulturo. Ta je na svoj prapor z velikimi črkami zapisala geslo o svobodi, raznolikosti, strpnosti in enakopravnosti. Strinjam se s škofom Barronom, da moramo kristjani poskrbeti, da se naš glas v družbi sliši. Ne smemo biti pasivni opazovalci družbenih dogajanj. Kar škof Barron ni povedal, a se mi zdi ravno tako pomembno, je to, kako dvigujemo svoj glas, kako se zavzemamo za krščanska načela, vrednote in način življenja. Menim, da moramo pri tem slediti kažipotom Jezusovih blagrov.

Kristjani kot nosilci krščanskih vrednot, idej, načel in prepričanj tekmujemo z drugimi nosilci, ki v družbi zagovarjajo svoje ideje, vrednote in načela. Na tem tekmovanju ne gre le za to, da na njem sodelujemo, ampak da na njem tudi zmagamo. Tako kot na športnem tekmovanju imamo tudi na tem tekmovanju pravila igre, sodelujoče tekmovalce, sodnike in gledalce. Na obeh vrstah tekmovanj so tekmovalci, ki ne igrajo pošteno, sodniki, ki sodijo pristransko, in gledalci, ki se vedejo huligansko. Jezusova zmaga je šla preko križa, to je trpljenja in smrti. Križ je glavni krščanski simbol in pristno krščanstvo pomeni sprejeti križ. Če hodimo po tej poti, bomo lahko z apostolom Pavlom naposled rekli, da smo izbojevali dober boj, tek dokončali in vero ohranili.

Kakšne bodo posledice tega izida? Kot smo videli, sta v Franciji in Belgiji politika na vodilnih položajih še pod nočjo volilnega dne odreagirala na sporočilo volivcev in naznanila predčasne državne parlamentarne volitve oziroma svoj odstop. Pa v Sloveniji? Robert Golob kakor da živi v svojem vzporednem svetu, v katerem dejstva skozi svoje oči vidi povsem drugače kot večina ljudi okoli njega. To je postalo zelo očitno in moteče tudi že za tete in strice v ozadju, ki bodo, kot je nedavno napovedal Dejan Verčič, pospešeno poiskali nov novi obraz, ki bo verjetno do konca tega leta zamenjal Goloba na mestu predsednika vlade in mandat vladne koalicije pripeljal do konca, tj. do rednih državnozborskih volitev spomladi 2026.

Kar zadeva opozicijo, je SDS potrdila svoj vodilni položaj na desnici in Janez Janša ostaja trdno v svojem sedlu. NSI spet ni uspel volilni preboj kljub konstruktivnejši drži do vladne koalicije v preteklih dveh letih in nekaterim manjšim poskusom z odpiranjem proti liberalni sredini. Velik politični povratek je uspel SLS, čeprav je izgubila poslanca v evropskem parlamentu.

SDS, NSI in SLS so na teh volitvah skupaj prejele več kot 45 % glasov, kar je enako kot na državnozborskih volitvah leta 1996. Če bi izid letošnjih evropskih volitev preslikali v poslanske sedeže državnega zbora, bi dobili pat položaj iz leta 1996 (44 : 44), ko so pomladne stranke sicer dobile večje število glasov na volitvah, a jim ni uspelo sestaviti vlade.

Če želijo pomladne stranke na naslednjih državnozborskih volitvah osvojiti večino glasov in sestaviti vlado, imajo sedaj dovolj časa, da vsaka pri sebi in skupaj premislijo, katere korake morajo narediti vsaka zase in skupaj, da ta cilj dosežejo.

Ker so njegove besede zelo aktualne tudi za današnji čas, sem se odločil, da esej, ki ga je marca 1947 objavila ameriška revija The Atlantic, prevedem v slovenščino in ga objavim. Poudarki Orwellovih misli (besedilo v krepkem in poševnem tisku med vzdolžnima črtama) v besedilu so moji. Poleg tega sem v besedilo dodal nekaj spletnih povezav na osebe in stvari, ki so širšemu krogu bralcev morda manj znani.

Preprečevanje literature

George Orwell

Opomba uredništva revije The Atlantic (marec 1947): Angleški pisatelj in kritik George Orwell je kot prostovoljec sodeloval v španski državljanski vojni in v boju proti Francu zasovražil tiranijo, komunistično ali fašistično. Njegov zadnji roman Živalska farma je bil lansko jesen izjemno uspešen, v njem pa se, tako kot v tem energičnem eseju, posmehuje ujetosti partijske linije.

1

Svobodo govora in tiska navadno napadajo z argumenti, s katerimi se ni vredno ukvarjati. Vsak, ki ima izkušnje s predavanji in razpravami, jih zelo dobro pozna. Tukaj se ne bom ukvarjal z znano trditvijo, da je svoboda iluzija, ali s trditvijo, da je v totalitarnih državah več svobode kot v demokratičnih, ampak z veliko bolj trdno in nevarno trditvijo, da je svoboda nezaželena in da je intelektualna poštenost oblika protidružbene sebičnosti.

Čeprav so običajno v ospredju drugi vidiki, je spor o svobodi govora in tiska v osnovi spor o zaželenosti, z drugimi besedami, o laganju. V bistvu gre za pravico do poročanja o sodobnih dogodkih po resnici ali toliko po resnici, kolikor je to v skladu z nevednostjo, pristranskostjo in samoprevaro, ki jo nujno trpi vsak opazovalec. Morda se bo zdelo, da s tem trdim, da je resnično poročanje edina pomembna veja literature, vendar bom pozneje skušal pokazati, da se isto vprašanje v bolj ali manj subtilnih oblikah pojavlja na vseh literarnih ravneh in verjetno v vsaki umetnosti. Medtem pa je treba odstraniti nepomembnosti, v katere je ta polemika običajno zavita.

Sovražniki intelektualne svobode vedno poskušajo predstaviti svoj argument kot poziv k disciplini proti individualizmu. Vprašanje resnice proti neresnici je, kolikor je mogoče, potisnjeno v ozadje. Čeprav je lahko poudarek različen, je pisatelj, ki noče prodajati svojih mnenj, vedno označen za navadnega egoista. Očitajo mu, da se želi zapreti v slonokoščeni stolp, da ekshibicionistično razkazuje svojo osebnost ali da se upira neizogibnemu toku zgodovine in se skuša oklepati neupravičenih privilegijev. Katoličan in komunist sta si podobna v predpostavki, da nasprotnik ne more biti hkrati pošten in inteligenten. Vsak od njiju tiho trdi, da je »resnica« že razkrita in da se heretik, če ni preprosto bedak, na skrivaj zaveda »resnice« in se ji le upira iz sebičnih vzgibov.

V komunistični literaturi se napad na intelektualno svobodo običajno prikriva z govorjenjem o »malomeščanskem individualizmu«, »iluzijah liberalizma devetnajstega stoletja« itd. in podpira z zlorabljenimi besedami, kot sta »romantičen« in »sentimentalen«, na katere je težko odgovoriti, saj nimajo nobenega dogovorjenega pomena. Na ta način se polemika odvrne od pravega vprašanja. Lahko sprejmemo – in večina razsvetljenih ljudi bi sprejela – komunistično tezo, da bo čista svoboda obstajala le v brezrazredni družbi in da je človek skorajda najbolj svoboden, kadar si prizadeva za vzpostavitev takšne družbe. Vendar pa je s tem povezana povsem neutemeljena trditev, da si komunistična partija sama prizadeva za vzpostavitev brezrazredne družbe in da je v Sovjetski zvezi ta cilj dejansko na poti k uresničitvi. Če se dopusti, da prva trditev vključuje drugo, potem skoraj ni napada na zdravo pamet in spodobnost, ki ga ne bi bilo mogoče upravičiti. Toda medtem se je pravo vprašanje zaobšlo. Svoboda intelekta pomeni svobodo poročanja o tem, kar je človek videl, slišal in občutil, in ne obveznost izmišljevanja namišljenih dejstev in občutkov. Znane tirade proti »eskapizmu«, »individualizmu«, »romantiki« in tako naprej so le forenzični pripomoček, katerega cilj je, da se izkrivljanje zgodovine zdi spoštovanja vredno.

Pred petnajstimi leti je bilo treba svobodo intelekta braniti pred konservativci, katoličani in do neke mere – v Angliji namreč niso bili tako pomembni – pred fašisti. Danes jo je treba braniti pred komunisti in njihovimi »somišljeniki«. Ne smemo pretiravati z neposrednim vplivom majhne angleške komunistične partije, vendar o strupenem vplivu ruskega mita na angleško intelektualno življenje ni dvoma. Zaradi njega so znana dejstva potlačena in popačena do te mere, da je vprašljivo, ali bo sploh mogoče napisati resnično zgodovino našega časa.

Naj navedem le en primer od stotih, ki bi jih lahko navedli. Ko je Nemčija propadla, je bilo ugotovljeno, da je zelo veliko število sovjetskih Rusov – nedvomno večinoma iz nepolitičnih razlogov – prestopilo na drugo stran in se borilo za Nemce. Poleg tega je majhen, a ne zanemarljiv delež ruskih ujetnikov in razseljenih oseb zavrnil vrnitev v Sovjetsko zvezo in vsaj nekateri od njih so bili proti svoji volji vrnjeni v domovino. Ta dejstva, ki so bila na kraju samem znana številnim novinarjem, v britanskem tisku skoraj niso bila omenjena, hkrati pa so rusofilski publicisti v Angliji še naprej opravičevali čistke in deportacije v letih 1936–1938 s trditvijo, da v Sovjetski zvezi »ni bilo kvizlingov«. Megla laži in dezinformacij, ki obdaja teme, kot so lakota v Ukrajini, španska državljanska vojna, ruska politika na Poljskem in tako naprej, ni v celoti posledica zavestne nepoštenosti, toda vsak pisec ali novinar, ki je popolnoma naklonjen Sovjetski zvezi – torej naklonjen tako, kot bi to želeli sami Rusi –, mora privoliti v namerno potvarjanje pomembnih vprašanj.

2

Pred seboj imam zelo redko brošuro, ki jo je leta 1918 napisal Maksim Litvinov in v kateri je opisal nedavne dogodke v ruski revoluciji. V njem ni omenjen Stalin, vendar je zelo pohvaljen Trocki, pa tudi Zinovjev, Kamenjev in drugi. Kakšen bi lahko bil odnos celo najbolj intelektualno vestnega komunista do takšnega pamfleta? V najboljšem primeru bi zavzel obskurno stališče, da gre za nezaželen dokument, ki ga je bolje zamolčati. In če bi se iz nekega razloga odločili izdati popačeno različico brošure, ki bi očrnila Trockega in vanjo vključila sklicevanja na Stalina, noben komunist, ki bi ostal zvest svoji stranki, ne bi mogel protestirati. V zadnjih letih so bila storjena skoraj tako groba potvarjanja, kot je bilo to. Vendar pa ni pomembno, da se dogajajo, temveč da tudi takrat, ko so znana, ne sprožijo nobenega odziva levičarske inteligence kot celote. Argument, da bi bilo »neprimerno« povedati resnico ali da bi »šlo na roko« nekomu drugemu, se zdi neizpodbiten in le malo ljudi moti možnost, da bodo laži, ki jih odobravajo, prišle iz časopisov in v zgodovinske knjige.

Organizirano laganje, ki ga uporabljajo totalitarne države, ni, kot se včasih trdi, začasen ukrep enake narave kot vojaška prevara. Je nekaj, kar je sestavni del totalitarizma, nekaj, kar bi se nadaljevalo, tudi če koncentracijska taborišča in tajne policijske sile ne bi bile več potrebne. Med inteligentnimi komunisti obstaja podtalna legenda, ki pravi, da čeprav se mora ruska vlada zdaj ukvarjati z lažnivo propagando, montiranimi procesi in tako naprej, na skrivaj beleži dejstva in jih bo nekoč v prihodnosti objavila. Menim, da smo lahko povsem prepričani, da temu ni tako, saj je miselnost, ki jo takšno dejanje implicira, miselnost liberalnega zgodovinarja, ki verjame, da preteklosti ni mogoče spremeniti in da je pravilno poznavanje zgodovine nekaj samoumevnega. S totalitarnega vidika je zgodovina nekaj, kar je treba ustvariti in ne spoznati.

Totalitarna država je dejansko teokracija in njena vladajoča kasta, da bi ohranila svoj položaj, mora veljati za nezmotljivo. Ker pa v praksi nihče ni nezmotljiv, je treba pogosto preurediti pretekle dogodke, da bi dokazali, da ta ali ona napaka ni bila storjena ali da se je ta ali ona namišljena zmaga dejansko zgodila. Vsaka večja sprememba v politiki zahteva ustrezno spremembo doktrine in ponovno ovrednotenje pomembnih zgodovinskih osebnosti. Takšne stvari se dogajajo povsod, vendar je jasno, da v družbah, kjer je v danem trenutku dopustno le eno mnenje, bolj verjetno, da bodo privedle do popolnega potvarjanja. Totalitarizem dejansko zahteva nenehno spreminjanje preteklosti in dolgoročno verjetno zahteva nejevero v sam obstoj objektivne resnice. Prijatelji totalitarizma v Angliji običajno trdijo, da ker absolutne resnice ni mogoče doseči, velika laž ni nič hujša od majhne laži. Poudarjajo, da so vsi zgodovinski zapisi pristranski in netočni, ali po drugi strani, da je sodobna fizika dokazala, da je to, kar se nam zdi resnični svet, iluzija, tako da je verjeti v dokaze lastnih čutov preprosto vulgarno filistrstvo.

Totalitarna družba, ki bi se uspela ohraniti, bi verjetno vzpostavila shizofreni sistem mišljenja, v katerem bi zakoni zdravega razuma veljali v vsakdanjem življenju in v nekaterih natančnih znanostih, vendar jih politiki, zgodovinarji in sociologi ne bi upoštevali. Že zdaj obstaja nešteto ljudi, ki bi se jim zdelo škandalozno potvoriti znanstveni učbenik, v potvarjanju zgodovinskih dejstev pa ne bi videli nič slabega. Totalitarizem izvaja največji pritisk na intelektualca prav na točki, kjer se križata literatura in politika. Natančne znanosti trenutno niso ogrožene v podobni meri. Ta razlika delno pojasnjuje dejstvo, da se znanstveniki v vseh državah lažje postavijo za svoje vlade kot pisatelji.

Morda se zdi, da ves ta čas govorim o učinkih cenzure ne na literaturo kot celoto, temveč le na eno njeno zvrst, to je politično novinarstvo. Če upoštevamo, da je sovjetska Rusija v britanskem tisku nekakšno prepovedano območje, če upoštevamo, da so vprašanja, kot so Poljska, španska državljanska vojna, rusko-nemški pakt in tako naprej, izključena iz resne razprave in da se od vas, če imate informacije, ki nasprotujejo prevladujoči ortodoksiji, pričakuje, da jih izkrivljate ali o njih molčite – če vse to upoštevamo, zakaj bi to vplivalo na literaturo v širšem smislu? Ali je vsak pisatelj politik in ali je vsaka knjiga nujno delo resničnega poročanja? Ali tudi v najstrožji diktaturi posamezni pisatelj ne more ostati svoboden v svoji glavi in destilirati ali prikriti svojih nekonvencionalnih idej tako, da bo oblast preveč neumna, da bi jih prepoznala? In če se pisec sam strinja s prevladujočo ortodoksijo, zakaj naj bi ga to spravljalo v krč? Ali se literatura ali katera koli druga umetnost ne bo najraje razvijala v družbah, v katerih ni večjih mnenjskih nasprotij in ostrih razlik med umetnikom in njegovim občinstvom? Ali je treba domnevati, da je vsak pisatelj upornik ali da je pisatelj kot tak izjemen človek?

Kadarkoli poskušamo braniti intelektualno svobodo pred zahtevami totalitarizma, se v takšni ali drugačni obliki srečamo s temi argumenti. Temeljijo na popolnem nerazumevanju tega, kaj je literatura in kako – morda bi bilo bolje reči zakaj – nastane. Predpostavljajo, da je pisatelj bodisi zgolj zabavljač bodisi podkupljiv pisun, ki lahko prehaja z ene propagandne struje na drugo tako zlahka, kot lajnar menjava melodije. Toda kako sploh pride do tega, da se knjige sploh začnejo pisati? Nad dokaj nizko ravnjo je literatura poskus vplivanja na stališča sodobnikov z zapisovanjem izkušenj. In kar zadeva svobodo izražanja, ni velike razlike med navadnim novinarjem in najbolj »nepolitičnim« pisateljem z domišljijo. Novinar je nesvoboden in se zaveda nesvobode, kadar je prisiljen pisati laži ali zamolčati novice, ki se mu zdijo pomembne; pisatelj z domišljijo je nesvoboden, kadar mora potvarjati svoje subjektivne občutke, ki so z njegovega vidika dejstva. Lahko izkrivlja in karikira resničnost, da bi bil njegov pomen bolj jasen, ne more pa napačno prikazati pokrajine svojega uma: ne more z gotovostjo trditi, da mu je všeč, kar mu ni všeč, ali da verjame, v kar ne verjame. Če je v to prisiljen, je edini rezultat, da njegove ustvarjalne sposobnosti usahnejo.

Prav tako pisatelj z domišljijo ne more rešiti težave z izogibanjem spornim temam. Resnično nepolitična literatura ne obstaja, še najmanj pa v času, kot je naš, ko so strahovi, sovraštva in lojalnosti neposredno politične narave blizu površja zavesti vseh ljudi. Že en sam tabu ima lahko vsestransko hromeč učinek na um, saj vedno obstaja nevarnost, da vsaka misel, ki ji prosto sledimo, pripelje do prepovedane misli. Iz tega sledi, da je ozračje totalitarizma smrtno nevarno za vse vrste proznih piscev, čeprav bi pesnik, vsaj lirski pesnik, v njem morda lahko dihal. In v vsaki totalitarni družbi, ki preživi več kot par generacij, je verjetno, da bo prozna literatura, kakršna je obstajala v zadnjih štiristo letih, dejansko prenehala obstajati.

3

Literatura je včasih cvetela v despotskih režimih, vendar kot je bilo pogosto poudarjeno, despotizem v preteklosti ni bil totalitaren. Njihov represivni aparat je bil vedno neučinkovit, vladajoči razredi so bili običajno bodisi skorumpirani bodisi apatični ali napol liberalnih nazorov, prevladujoče verske doktrine pa so običajno delovale proti perfekcionizmu in pojmu človeške nezmotljivosti. Kljub temu je na splošno res, da je prozna literatura dosegla najvišjo raven v obdobjih demokracije in svobodne domišljije. Pri totalitarizmu je novo to, da njegove doktrine niso samo nesporne, ampak tudi nestabilne. Sprejeti jih je treba pod grožnjo prekletstva, po drugi strani pa se lahko v trenutku spremenijo.

Oglejmo si na primer različna, med seboj popolnoma nezdružljiva stališča, ki jih je moral angleški komunist ali njegov »somišljenik« zavzeti do vojne med Veliko Britanijo in Nemčijo. Leta pred septembrom 1939 se je od njega pričakovalo, da bo nenehno razglabljal o »grozotah nacizma« in da bo vse, kar bo napisal, sprevrgel v obsodbo Hitlerja; po septembru 1939 je moral dvajset mesecev verjeti, da se je bolj grešilo proti Nemčiji, kot je grešila Nemčija, in beseda »nacizem« je morala, vsaj kar zadeva tisk, kar naenkrat izginiti iz njegovega besednjaka. Takoj potem, ko je 22. junija 1941 zjutraj ob osmih zjutraj slišal novice, je moral znova začeti verjeti, da je nacizem najhujše zlo, kar jih je svet kdaj videl.

Politiku ni težko uvesti takšnih sprememb, pri pisatelju pa je zadeva nekoliko drugačna. Če hoče v pravem trenutku zamenjati svojo pripadnost, mora o svojih subjektivnih občutkih lagati ali pa jih povsem zatajiti. V obeh primerih je uničil svoj dinamo. Ne samo, da mu ideje ne bodo hotele priti na misel, ampak se bo zdelo, da se bodo same besede, ki jih uporablja, pod njegovim dotikom strdile. Politično pisanje v današnjem času je skoraj v celoti sestavljeno iz vnaprej pripravljenih fraz, ki so privite skupaj kot deli otroškega kompleta Meccano. To je neizogibna posledica samocenzure. Da bi lahko pisali v jasnem, živahnem jeziku, moramo razmišljati brez strahu, in če razmišljamo brez strahu, ne moremo biti politično ortodoksni.

Drugače je morda v »dobi vere«, ko je prevladujoča ortodoksija že dolgo uveljavljena in je ne jemljemo preveč resno. V tem primeru bi bilo mogoče ali bi lahko bilo mogoče, da velika področja človekovega uma ostanejo neprizadeta zaradi tega, v kar nekdo uradno verjame. Kljub temu je vredno opozoriti, da je prozna literatura v edini dobi vere, ki jo je doživela Evropa, skoraj izginila. V celotnem srednjem veku skoraj ni bilo domišljijske proze in zelo malo zgodovinskega pisanja, intelektualni voditelji družbe pa so svoje najresnejše misli izražali v mrtvem jeziku, ki se je v tisoč letih komaj kaj spremenil.

Totalitarizem pa ne obljublja toliko dobe vere kot dobe shizofrenije. Družba postane totalitarna, ko njena struktura postane očitno umetna: to pomeni, da njen vladajoči razred izgubi svojo funkcijo, vendar se uspe obdržati na oblasti s silo ali prevaro. Takšna družba si ne glede na to, kako dolgo bo vztrajala, nikoli ne more privoščiti, da bi postala tolerantna ali intelektualno stabilna. Nikoli ne more dovoliti niti resničnega zapisovanja dejstev niti čustvene iskrenosti, ki jo zahteva literarno ustvarjanje. Da bi se človek pustil pokvariti totalitarizmu, pa ni treba živeti v totalitarni državi. Že sama razširjenost določenih idej lahko razširi strup, ki eno temo za drugo onemogoča za literarne namene. Kjer je uveljavljena ortodoksija – ali celo dve ortodoksiji, kar se pogosto dogaja –, se dobro pisanje porazgubi. To je dobro pokazala španska državljanska vojna. Za mnoge angleške intelektualce je bila vojna globoko ganljiva izkušnja, vendar ne izkušnja, o kateri bi lahko iskreno pisali. Dovoljeno je bilo povedati le dve stvari, obe pa sta bili otipljivi laži; zato je ta vojna proizvedla ogromno tiskanih del, a skoraj ničesar, kar bi bilo vredno branja.

4

Ni gotovo, ali so učinki totalitarizma na stih tako usodni kot na prozo. Obstaja cela vrsta razlogov, zakaj se pesnik v avtoritarni družbi počuti nekoliko lažje kot prozaist. Najprej, birokrati in drugi »praktični« ljudje običajno preveč prezirajo pesnika, da bi jih kaj dosti zanimalo, kaj govori. Drugič, to, kar pesnik govori, kaj njegova pesem »pomeni«, če jo prevedemo v prozo, je relativno nepomembno celo zanj samega. Misel, ki jo vsebuje pesem, je vedno preprosta in ni nič bolj primarni namen pesmi, kot je anekdota primarni namen slike. Pesem je razporeditev zvokov in asociacij, tako kot je slika razporeditev sledi čopiča. V kratkih odlomkih, kot je refren pesmi, se lahko poezija celo povsem odreče pomenu. Zato se pesnik dokaj zlahka izogne nevarnim temam in ne izreka herezij; in tudi če jih izreče, lahko uidejo pozornosti.

Predvsem pa dober stih, za razliko od dobre proze, ni nujno individualen izdelek. Nekatere vrste pesmi, kot so balade, ali pa zelo umetne pesniške oblike, lahko skupaj ustvarjajo skupine ljudi. Sporno je, ali so starodavne angleške in škotske balade prvotno ustvarili posamezniki ali ljudje na splošno; vsekakor pa so neindividualne v smislu, da se nenehno spreminjajo, ko prehajajo od ust do ust. Celo v tiskani obliki ni dveh povsem enakih različic balade. Mnoga primitivna ljudstva sestavljajo stihe skupnostno. Nekdo začne improvizirati, verjetno se spremlja na glasbilo, nekdo drug doda vrstico ali rimo, ko se prvemu pevcu zalomi, in tako se postopek nadaljuje, dokler ne nastane celotna pesem ali balada, ki nima določljivega avtorja.

V prozi je takšno intimno sodelovanje povsem nemogoče. Resno prozo je tako ali tako treba pisati v samoti, medtem ko je vznemirjenje zaradi sodelovanja v skupini pravzaprav pomoč pri nekaterih vrstah verzifikacije. Verz – in morda dober verz, čeprav ne bi bil najboljši – bi lahko preživel tudi v najbolj inkvizicijskem režimu. Tudi v družbi, kjer bi bila svoboda in individualnost izničena, bi še vedno obstajala potreba po patriotskih pesmih in junaških baladah, ki bi slavile zmage, ali po zapletenih vajah v laskanju; in to so vrste poezije, ki jih je mogoče pisati po naročilu ali sestavljati skupnostno, ne da bi jim nujno primanjkovalo umetniške vrednosti. Pri prozi je drugače, saj prozaist ne more zožiti dometa svojih misli, ne da bi s tem ubil svojo iznajdljivost.

Toda zgodovina totalitarnih družb ali skupin ljudi, ki so prevzele totalitarni nazor, kaže, da izguba svobode škoduje vsem oblikam literature. Nemška književnost je med Hitlerjevim režimom skoraj izginila, v Italiji pa ni bilo nič bolje. Ruska književnost je, kolikor lahko sodimo po prevodih, od prvih dni revolucije občutno nazadovala, čeprav se zdi, da so nekateri stihi boljši od proze. V zadnjih petnajstih letih je bilo prevedenih le malo ruskih romanov, ki bi jih bilo mogoče jemati resno. V Zahodni Evropi in Ameriki je velik del literarne inteligence prešel v komunistično partijo ali pa ji je bil zelo naklonjen, vendar je celotno to gibanje v levo prineslo izredno malo knjig, vrednih branja. Zdi se, da ima ortodoksni katolicizem spet uničujoč učinek na nekatere literarne oblike, zlasti na roman. Koliko ljudi je bilo v tristo letih hkrati dobrih romanopiscev in dobrih katoličanov?

Dejstvo je, da nekaterih tem ni mogoče slaviti z besedami, in tiranija je ena od njih. Nihče ni nikoli napisal dobre knjige, ki bi hvalila inkvizicijo. Poezija bi lahko preživela v totalitarni dobi, nekaterim umetnostim ali polumetnostim, kot je arhitektura, bi lahko bila tiranija celo koristna, vendar pisec proze ne bi mogel izbirati med molkom in smrtjo. Prozna literatura, kot jo poznamo, je plod racionalizma, protestantskih stoletij, avtonomnega posameznika. Uničenje intelektualne svobode ohromi novinarja, sociološkega pisca, zgodovinarja, romanopisca, kritika in pesnika, v tem vrstnem redu. V prihodnosti se bo morda pojavila nova vrsta literature, ki ne bo vključevala individualnih občutkov ali resničnega opazovanja, vendar si tega trenutno ni mogoče predstavljati. Veliko verjetneje se zdi, da bo, če se bo liberalna kultura, v kateri živimo od renesanse, dejansko končala, z njo propadla tudi literarna umetnost.

5

Medtem pa totalitarizem še nikjer ni popolnoma zmagal. Naša družba je na splošno še vedno liberalna. Za uveljavljanje pravice do svobode govora se je treba boriti proti gospodarskim pritiskom in močnim delom javnega mnenja, ne pa še proti tajni policiji. Lahko rečeš ali natisneš skoraj vse, če si to pripravljen storiti na skrivaj. Zlovešče pa je, da so zavestni sovražniki svobode tisti, ki bi jim morala svoboda pomeniti največ. Javnosti je vseeno, ali je zadeva takšna ali drugačna. Ne podpirajo preganjanja heretika in se ne bodo potrudili, da bi ga branili. Hkrati so preveč zdravi in preveč neumni, da bi si pridobili totalitarni nazor. Neposreden, zavesten napad na intelektualno spodobnost prihaja od intelektualcev samih.

Možno je, da bi rusofilska inteligenca, če ne bi podlegla ruskemu mitu, podlegla drugemu, ki bi bil zelo podoben. Vsekakor pa je ruski mit prisoten in korupcija, ki jo povzroča, smrdi. Ko vidimo visoko izobražene ljudi, ki brezbrižno opazujejo zatiranje in preganjanje, se sprašujemo, kaj naj bolj preziramo, njihov cinizem ali njihovo kratkovidnost. Mnogi znanstveniki, na primer, so nekritični občudovalci Sovjetske zveze. Zdi se, da mislijo, da je uničenje svobode nepomembno, dokler je njihovo lastno področje dela za zdaj nedotaknjeno. Sovjetska zveza je velika, hitro razvijajoča se država, ki nujno potrebuje znanstvene delavce in jih zato velikodušno obravnava. Če se znanstveniki izogibajo nevarnim temam, kot je psihologija, so privilegirane osebe.

Po drugi strani pa so pisatelji ostro preganjani. Res je, da se literarnim prostitutkam, kot sta Ilja Erenburg ali Aleksej Tolstoj, plačujejo ogromne vsote denarja, vendar je pisatelju kot takemu odvzeta edina stvar, ki ima vrednost – njegova svoboda izražanja. Vsaj nekateri angleški znanstveniki, ki tako navdušeno govorijo o možnostih, ki jih imajo znanstveniki v Rusiji, so sposobni to razumeti. Vendar se zdi, da je njihov razmislek takšen: »Pisatelji so v Rusiji preganjani. In kaj? Jaz nisem pisatelj.« Ne vidijo, da vsak napad na intelektualno svobodo in na koncept objektivne resnice dolgoročno ogroža vsak miselni svet.

Totalitarna država znanstvenika za nekaj časa tolerira, ker ga potrebuje. Tudi v nacistični Nemčiji so bili znanstveniki, razen Judov, relativno dobro obravnavani in nemška znanstvena skupnost kot celota ni nudila odpora Hitlerju. Na tej stopnji zgodovine je tudi najbolj avtokratski vladar prisiljen upoštevati fizikalno resničnost, deloma zaradi ohranjanja liberalnih miselnih navad, deloma zaradi potrebe po pripravi na vojno. Dokler ni mogoče povsem zanemariti fizične realnosti, dokler je treba pri risanju načrta letala, na primer, upoštevati, da sta dva in dva štiri, ima znanstvenik svojo funkcijo in mu je lahko celo dovoljena določena mera svobode. Do njegovega prebujenja bo prišlo pozneje, ko bo totalitarna država trdno vzpostavljena. Medtem pa je njegova naloga, če želi zaščititi integriteto znanosti, da razvije nekakšno solidarnost s svojimi literarnimi kolegi in da se mu ne zdi brezbrižno, ko so pisatelji utišani ali prisiljeni v samomor, časopisi pa sistematično potvarjani.

Toda ne glede na to, kako je s fizikalnimi znanostmi, glasbo, slikarstvom in arhitekturo, je – kot sem poskušal pokazati – gotovo, da je literatura obsojena na propad, če propade svoboda mišljenja. Ne samo, da je obsojena na propad v vsaki državi, ki ohranja totalitarno strukturo, ampak vsak pisatelj, ki sprejme totalitarni nazor, ki najde opravičilo za preganjanje in potvarjanje resničnosti, s tem uniči samega sebe kot pisatelja. Iz tega ni izhoda. Nobena tirada proti »individualizmu« in »slonokoščenem stolpu«, nobena pobožna fraza o tem, da je »pravo individualnost mogoče doseči le z identifikacijo s skupnostjo«, ne more odpraviti dejstva, da je kupljen um pokvarjen um. Če v literarno ustvarjanje ne vstopi spontanost, je to nemogoče, jezik sam pa okostenel. Nekoč v prihodnosti, če bo človeški um postal nekaj povsem drugačnega od tega, kar je zdaj, se bomo morda naučili ločiti literarno ustvarjanje od intelektualne poštenosti. Trenutno vemo le, da se domišljija, tako kot nekatere divje živali, ne bo množila v ujetništvu. Vsak pisatelj ali novinar, ki zanika to dejstvo – in skoraj vse sedanje hvalnice Sovjetski zvezi vsebujejo ali implicirajo takšno zanikanje –, dejansko zahteva lastno uničenje.

O tej temi sem se konec avgusta izobraževal na mednarodnem seminarju v Nemčiji. Kot pri mnogih drugih družbenih pojavih tudi o socialnih inovacijah ni enotne oziroma ene same opredelitve. Znani avstrijsko-ameriški ekonomist iz prve polovice 20. stoletja Joseph Schumpeter je o inovacijah pisal v klasičnem pomenu, kar pomeni o inovacijah v zvezi s proizvodi. Sodobni pomen inovacij poleg proizvodov zadeva še storitve in procese.

Inovacija pomeni, da nova rešitev bolje rešuje nek problem ali potrebo od dosedanje rešitve. Tehnične inovacije imajo vpliv na družbo, vendar neka tehnična inovacija nima enakega pomena v vsaki človeški skupnosti – glede na to, kako je povezana z obstoječo strukturo odnosov, lahko ena skupnost tehnično inovacijo sprejme brez zadržkov, druga pa jo zavrne ali se ji upira. To je pogosto odvisno od tega, kako inovacije rušijo ali ohranjajo obstoječe družbene strukture, odnose moči …

Inovacijski proces je sestavljen iz več faz. Prvo fazo predstavlja iznajdba neke rešitve, izumitelj navadno sestavi prototip. Druga faza je inovacija, ko izumitelj ali nekdo drug iznajdbo izpopolni do te mere, da jo je možno tržiti. V tretji fazi govorimo o razširjanju inovacije, ko se na primer nek nov proizvod ali proces množično proizvaja oziroma uporablja; v tej fazi inovacija postane vsem običajna stvar. Kot merilo za razširjenost socialnih inovacijah se navadno uporabljajo pojmi, kot sta sprejetost in legitimnost.

Teorija socialnih inovacij v zvezi z družbenimi vprašanji uporablja klasično izrazoslovje o inovacijah, vključuje pa tudi vidik kakovostnega izboljšanja družbe, na primer glede pravičnosti.

Pridevnik socialen ima za mnoge prizvok ukvarjanja z obrobnimi ali pomoči potrebnimi družbenimi skupinami ter nudenja pomoči tem skupinam. Pri besedi zvezi socialne inovacije ta pridevnik označuje:

• kraj, kjer se izvajajo inovacije,

• učinek inovacij in

• kam se usmerja dodana vrednost inovacij.

O socialnih, lahko bi rekli tudi družbenih, inovacijah govorimo, kadar z njimi rešujemo probleme, ki zadevajo družbo ali skupnost kot celoto. Inovacije, s katerimi rešujemo probleme posameznikov, niso socialne inovacije.

Socialne inovacije se dogajajo tam, kjer obstajajo družbene potrebe. Na potrebe, za katerimi so finančna ali druga sredstva, se odziva trg, tako da obstaja povpraševanje in ponudba, ki odgovarja na te potrebe. Če pa za potrebami ne stojijo razpoložljiva sredstva, trg takšnih potreb ne vidi oziroma se zanje ne zanima.

Zaradi tega se socialne inovacije prvenstveno ne odvijajo v sferi trga, kjer sta merilo denar in cena, niti v sferi države, kjer je merilo moč oziroma oblast. Dogajajo se v sferi civilne družbe, saj ima ta razvita čutila za družbene potrebe, ki jih trg in država ne zaznata.

Lahko rečemo, da je glavno gonilo socialnih inovacij “reševanje človečnosti”. Socialne inovacije nastajajo z uporabo socialne inteligence, nujni pogoj in prostor, v katerem se oblikujejo, pa predstavlja človeška skupnost.

Primeri socialnih inovacij

Znan in zelo razširjen primer socialne inovacije je pravična trgovina (angleško fair trade), ki se je v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja razvila iz dejavnosti krščanskih misijonarjev. Ti so sredstva za svoje delovanje pridobivali s prodajo izdelkov, proizvedenih v misijonskih skupnostih v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki, v deželah, od koder so prihajali. Ena prvih akcij je bila, da so prodajali sladkor, ki ni bil proizveden s suženjskim delom. Ta in druge podobne akcije so vplivale na to, da je civilna družba v zahodnih družbah zahtevala uvedbo standardov pri proizvodnji blaga in storitev. Sčasoma so tudi nekateri trgovci prepoznali tržno priložnost in na lastno pobudo začeli ponujati izdelke z zagotovilom, da niso bili proizvedeni z nepravičnim izkoriščanjem delovne sile. Danes je nekaj vsakdanjega, da lahko kupimo kakav in čokolado z oznako, ki zagotavlja njuno proizvodnjo v pravičnih pogojih.

Druge primere socialnoinovacijskih zgodb smo udeleženci seminarja spoznavali na nemški državni vrtnarski razstavi BUGA23 v Mannheimu. Ta razstava poteka vsaki dve leti v drugem nemškem kraju in že dolgo ni več posvečena samo cvetju in urejanju vrtov. V Mannheimu, ki je imel v Nemčiji (za nekatere še vedno ima) sloves umazanega industrijskega mesta, so se pred več kot desetimi leti odločali, ali organizirati takšno razstavo. Civilnodružbeni pobudniki so razstavo želeli povezati s preureditvijo 60 hektarjev velikega območja na robu mesta, ki je bilo od konca druge svetovne vojne glavno logistično oporišče ameriške vojske v Evropi in so ga Američani nameravali popolnoma zapustiti in vrniti mestu. Pobudniki so zato dejavno pristopili k dialogu z najrazličnejšimi skupinami mestnega prebivalstva, jih spraševali o idejah za to območje in osveščali o pomembnosti skupnega reševanja tega vprašanja. Prebivalci mesta so se naposled leta 2013 na referendumu odločali o predlagani preureditvi območja in organizaciji državne vrtnarske razstave leta 2023. Ob 60-odstotni volilni udeležbi je bila odločitev zelo tesna – načrt je podprlo 50,7 odstotka glasujočih.

Po letu 2015, ko je ameriška vojska zapustila to območje, so začeli z njegovo prenovo, pri čemer so upoštevali načela trajnostnosti in krožnosti. To pomeni, da so čim več materiala iz porušenih objektov predelali in ponovno uporabili, nekatere objekte pa preuredili za novo rabo. Poleg tega so z nekaterih delov območja, ki je bilo onesnaženo, odkopali ves material do globine 12 metrov in uredili drenažo, ki zadržuje vodo in jo počasi spušča nazaj v ozračje. Glavni cilj je bil, da se to območje, na katerem so bila pred drugo svetovno vojno polja in travniki ter rokav reke Neckar, ponovno vzpostavi kot zelena pljuča, ki bodo mesto oskrbovala s svežim zrakom. Zaradi goste gradnje se Mannheim poleti namreč zelo pregreva.

Ko so letos aprila odprli državno vrtnarsko razstavo, so izvedli javnomnenjsko raziskavo o podpori temu projektu med meščani Mannheima – podpora je zelo narasla, tako da ga sedaj podpira več kot dve tretjini prebivalcev.

Na sami razstavi je predstavljenih nekaj socialnoinovacijskih zgodb, smo pa na eno naleteli po naključju zunaj razstavnega prostora. Kot del prenove degradiranega območja, je na njegovem robu, ki se stika z mestom, nastala nova soseska. Med sprehodom po njej smo vstopili v eno od stavb z odprtimi vrati in restavracijo v pritličju, v kateri so še opravljali manjša vselitvena dela. Na hodniku nas je ogovorila gospa, za katero se je izkazalo, da je lastnica stavbe. Povabila nas je na kavo in med pogovorom smo izvedeli, da je Carina Krey arhitektka, ki se je skupaj z možem Alexandrom Döringom, poslovnežem, odločila, da bo zgradila dve stavbi in jih ponudila v najem ljudem iz drugega življenjskega obdobja (to je obdobje po 50. letu, ko se otroci odselijo od doma in ljudje pogosto ostanejo sami v samostoječih hišah).

Zanimivo mi je bilo poslušati, kako sta se z možem lotila tega stanovanjskega projekta, za katerega sta kapital pridobila iz družinskih prihrankov. Kot pri vsakem drugem tržnem projektu sta tudi onadva najprej raziskala, kaj trg ponuja takšnim ljudem. Nato sta v načrtovanje vključila več različnih strokovnjakov in potencialne uporabnike, s katerimi sta izvedla več delavnic, da bi spoznala njihove potrebe, želje in predloge.

Po besedah lastnice glavni motiv za ta projekt ni zaslužek, temveč ljudem ponuditi nekaj novega in na drugačen način. Da to ni bila le floskula, sem dojel iz tega, ker si je gospa na delovni dan nenačrtovano vzela uro svojega časa, v kateri nam je z žarom odgovarjala na vprašanja in razkazala prostore. Ne nazadnje se mi tudi cene najema stanovanjskih enot (najmanjše merijo 40, največje pa 130 kvadratnih metrov), ki se gibljejo od 8 do 16 evrov na kvadratni meter, zdijo dostopne širšemu krogu ljudi.

Kaj pa v Sloveniji?

Količina in kakovost socialnih inovacij je po mojem mnenju zelo odvisna od moči in trdnosti civilne družbe. V državah s šibko ali pohabljeno civilno družbo, v katerih prevladujeta bodisi državna oblast bodisi trg, je socialnih inovacij bore malo ali pa jih sploh ni. Ne bom trdil, da v Sloveniji nimamo razvite civilne družbe, ampak zdi se, da je velik del odvisen od podpore iz javnih sredstev, kar ima določene posledice. Morda je to tudi razlog, da znotraj civilne družbe nismo kaj prida inovativni. Ena odmevnejših socialnih inovacij, ki mi je prišla na misel v tem trenutku, je projekt Botrstvo, ki ga izvaja Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje. Se spomnite še kakšne?

Glede na to, s kakšnimi izzivi se kot družba soočamo, predvsem kot posledica staranja in krčenja prebivalstva ter spreminjanja podnebja, bomo socialne inovacije v Sloveniji še kako potrebovali. Ni dobro, da se zanašamo le na državo oziroma oblast, da bo reševala te probleme za nas. Ob zadnjih poplavah smo lahko spoznali, kako pomembne so v kriznih situacijah civilnodružbene organizacije.

Zato tisti, ki lahko in znamo, prispevajmo s svojim civilnodružbenim angažmajem v širši skupnosti in verjamem, da se bodo gotovo rodile tudi nove rešitve za pereče družbene probleme. Da ne bo, kot piše Aleš Čerin, Slovenija šla v maloro.

Bolj celovito je tega krščansko-renesančnega humanista iz 16. stoletja slovenski javnosti predstavila zgodovinarka dr. Lilijana Žnidaršič Golec v oddaji Sedmi dan na Radiu Slovenija leta 2018. Istega leta je pri založbi Družina izšel slovenski prevod njegove biografije izpod peresa francoske avtorice Marie-Claire Phéllipeau. Ta mesec jo je v trgovini Družine možno dobiti po ugodnejši ceni, nekaj manj kot 10 evrov.

Papež Pij XI. je leta 1935 Tomaža Mora ter njegovega prijatelja in škofa Janeza Fisherja (angl. John Fisher) razglasil za svetnika. Oba godujeta 22. junija. V teh časih, ko smo soočeni z raznimi preizkušnjami, se lahko pridružimo prošnji Gregorja Čušina:

“Sveti Tomaž More, zavetnik politikov in državnikov, prosi za nas! Prosi za nas, ki nismo ne politki, ne državniki, da bomo sledili tvojemu zgledu, zavedajoč se, da smo vsi država in da mi volimo politike.”

Kaj je naloga politkov?

Politike in političarke smo volivci in volivke na volitvah izbrali, da v našem imenu urejajo zadeve skupnega oziroma javnega pomena. To je njihova glavna naloga in kako dobro opravljajo to nalogo, se zlasti pokaže v kriznih časih. Huda naravna nesreča, naraščanje cen dobrin, grozeča recesija in ponovno širjenje koronavirusnih okužb za politike nedvomno predstavljajo resne izzive.

V tednih po strašnih poplavah, ko se odstranjujejo posledice in popisuje škoda, je tudi čas, ko politiki na občinski, predvsem pa na državni ravni, vodijo oblikovanje rešitev in ukrepov za učinkovito spopadanje z akutno situacijo v najbolj prizadetih krajih ter sistematično in celovito obnovo uničene javne infrastrukture, domov in gospodarskih objektov. Politiki so pri tem odvisni od številnih uslužbencev v državni upravi, ki ne glede na politično barvo oblasti opravljajo svoje naloge, vendar so politiki tisti, ki usmerjajo proces, določajo prednostne naloge in odločajo.

Ali izredne okoliščine terjajo izredne rešitve?

Slovenija je majhna država z omejenimi viri – človeškimi, finančnimi in drugimi. Pred časom se je govorilo, da imamo le ekipo in pol za vodenje države. Je danes, še posebej ko se soočamo z velikim izzivom obnove države po naravni nesreči, drugače?

Sprašujem se, kako naj politika odgovori na ta velik izziv pred nami. Naj politiki in političarke iz različnih strank s predlogi, idejami pa tudi udarci pod pasom še naprej tekmujejo med seboj kot v običajnih okoliščinah ali smo priča izrednemu stanju, ko bi morali strniti vrste ter politične in ideološke razlike vsaj za nekaj časa dati na stran? Naj pustimo sedanji koaliciji in vladni ekipi, da izpelje svoj mandat do konca in jo volivci nato ocenimo na volitvah ali so se okoliščine tako spremenile, da zahtevajo t. i. vlado narodne enotnosti s točno določeno nalogo, tj. nujno obnovo države po naravni nesreči?

Ne verjamem, da bi bilo v vladi, ki bi jo sestavljali predstavniki vseh parlamentarnih strank, kaj manj političnih trenj, kot jih je sedaj. Morda pa bi takšna vlada za omejeno obdobje in s točno določenimi nalogami dala pomemben signal državljankam in državljanom, da so v teh časih oni in njihove potrebe na prvem mestu.

Kaj menite vi? Svoje mnenje lahko izrazite v spodnji kratki anketi in v komentarjih.

V Sloveniji smo danes zaznamovali dan solidarnosti in na najbolj prizadeta območja v zgornji Mežiški in Savinjski dolini ter na Kamniškem so številni prostovoljci prišli pomagat čistiti umazane prostore in odstranjevati material, ki so ga za seboj pustile narasle reke in potoki.

Ko to pišem, se je dan že prevesil v večer. Od bližnje cerkve sv. Marije Vnebovzete na Homcu odmeva petje “Ave, ave, Marija” s procesije na predvečer praznika zavetnice te cerkve. Nebo je povsem jasno, sem in tja se utrne še kakšna solza svetega Lovrenca.

Ko premišljujem o nedavnih strašnih dogodkih in današnji večerni spokonjosti, se spomnim včerajšnje Božje besede, ki govori o srečanju med prerokom Elijo in Gospodom na gori Hóreb. Elija je prenočil v votlini in med spanjem ga je angel poklical, naj gre iz votline, da bo srečal Gospoda. Mimo je prišel silen vihar, a Gospoda ni bilo v viharju; za viharjem potres, a Gospoda ni bilo v potresu; in za potresom ogenj, a tudi v ognju ni bilo Gospoda. Za ognjem pa je prišel glas rahlega šepeta, ki je rekel: “Kaj delaš tu, Elija?”

V tem težkem obdobju čutimo Božjo bližino v ljudeh, ki odpirajo svoja srca in pomagajo prizadetim v ujmi, čutimo pa jo tudi v miru, ki se je v naše kraje naselil na predvečer največjega praznika na čast Devici Mariji, ki je tolažnica žalostnih, pomoč kristjanov in mati milosti božje.

Vsem želim lepo veliko gospojnico, kot temu prazniku pravimo v naših koncih, ki naj nam okrepi vero in upanje.

Čeprav je Arso dan prej, 3. avgusta 2023, opozoril na hitro naraščanje voda in poplave, se zdi, da je večino ljudi ta naravna nesreča presenetila. Vsaj mene je. Ko sem v petek, 4. avgusta 2023, zjutraj vstal in se z mestnim avtobusom odpravil na delovno mesto z Ježice za Bežigrad, razen dežja, nisem opazil kakšnih posebnosti. Ko pa sem v pisarni odprl svoj službeni e-poštni predal, sem videl vabilo na izredni kolegij ministrice, se takoj povezal prek videokonferenčne povezave in izvedel, da je bil sprožen državni načrt zaščite in reševanja pred poplavami. Nato sem na spletu preletel novice in spoznal, da je hudo. Poklical sem mamo, ki mi je povedala, da je doma v Trebuški vasi vse v redu.

Deževje pa ni odnehalo in se je nadaljevalo v noč in naslednji dan, ko sem od doma prejel sporočilo, da je ponoči podtalnica zalila kletne prostore domače hiše. V soboto zjutraj, 5. avgusta 2023, se je izkazalo, kako obsežna je naravna nesreča, saj je bilo prizadeto več kot dve tretjini Slovenije. Zaradi poplav so bile uničene ali zaprte številne ceste, med drugim tudi avtocesta med Ljubljano in Celjem.

Zaradi nujne priprave predloga zakona o odpravi posledic naravnih nesreč sem moral na sestanek s sodelavci na ministrstvo za kmetijstvo. Skupaj s kolegi iz več drugih ministrstev in vladne službe za zakonodajo smo usklajevali predlog ter ga po večurnem usklajevanju poslali na vlado, ki ga je še isti dan sprejela in poslala v obravnavo državnemu zboru.

Popoldne se je vreme začelo umirajti, čeprav padavine še niso prenehale. Iz Ljubljane sem se z avtom odpeljal proti Koroški in še med vožnjo so ponovno odprli avtocesto med Blagovico in Arjo vasjo.

Ata je doma s pomočjo soseda namestil štiri črpalke, ki so iz garaže in kletnih prostorov črpale naraslo vodo. Povedal mi je, da je sredi noči vstal in šel na malo potrebo, pri tem pa opazil, da v hiši ni elektrike. Ko je šel v klet, ga je na tleh presenetila voda. Do jutra je narasla na okoli 30 centimetrov nad tlemi. K sreči je poplavo povročila podtalnica, ki je bila čista in ni premočno narasla.

Voda je v kletnih prostorih vztrajala do torka, 8. avgusta 2023, ko se je povsem umaknila. Z atanom sva do takrat iz garaže in kleti z lopatami za sneg spravljala vodo, iz jaškov pa so vodo črpale vodne črpalke.

Vremenoslovec Blaž Šter je včeraj, 11. avgusta 2023, na X-u objavil nit, v kateri je pojasnil razloge za eno najhuših naravnih nesreč v novejši zgodovini Slovenije:

• obilno deževje v preteklih tednih, ki je povrožilo precejšnjo namočenost tal;

• nad Slovenijo sta drug ob drugo trčili izjemna količina vlage iz nadpovrečno toplega Sredozemskega morja in globoka zaloga s hladnim višinskim zrakom, kar je povzročilo večurno proženje nevihtnih celic z ogromnimi količinami padavin.

Odpravljanje posledic škode, še zlasti v zgornji Savinjski in Mežiški dolini ter na Kamniškem, bo dolgotrajno, obnova pa bo terjala veliko sredstev. Najpomembnejše pa se mi zdi, da v teh težkih časih stopimo skupja kot narodna in državna skupnost ter pomagamo najbolj potrebnim. Gotovo bo vsak našel način, kako priskočiti na pomoč.

Zdi se, da so prevladujoči tokovi sodobne kulture smisel tega časa v letu povsem podredili enemu in edinemu cilju: množični potrošnji. Človeka so pretentali v njegovem v temeljnem hrepenenju po presežnem in ga skrčili na sredstvo za kovanje dobička.

V katoliški Cerkvi z današnjo nedeljo začenjamo advent, čas, v katerem se zvrstijo štiri nedelje pred božičem. To je čas priprave na praznovanje božiča – slavljenje Jezusovega rojstva, kot je post čas priprave na veliko noč – spomin na Jezusovo trpljenje in smrt ter praznovanje njegovega vstajenja. Tudi kristjani nismo imuni na »čare« sodobnega sveta in kaj hitro se lahko znajdemo v spirali, ki nas sili, da se vrtimo samo še okoli samega sebe in svojega ega.

Advent je poseben milostni čas, priložnost za vsakogar, da si vzame čas za premislek o svojem načinu življenja, o svojih ciljih in teženjih ter da svoje srce odpre Gospodu. On je namreč tisti, ki nam lahko poteši najgloblja hrepenenja in nas ozdravi najtežjih notranjih ran. Molitev ni nič drugega kot prijateljsko druženje in dialog z Gospodom. V tem času pred njegovim prihodom imamo torej priložnost, da bolj pogosto preberemo kakšen odlomek iz Svetega pisma in o njem premišljujemo ali se odločimo za pogostejši obisk bližnje cerkve in molitev pred Najsvetejšim, gremo na duhovni pogovor ali spoved. Na te načine lahko obnovimo svojo povezanost z Njim, ki je vir našega upanja in veselja.

Kot nam kliče prerok Izaija: »Pridite, kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila … Zakaj trošite svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša.« (Iz 55, 1–3).

Sebi in vam želim, da bi v tem adventnem času našli čim več sočne jedi za svojo dušo.

Blagoslovljen advent vsem!

Iz številnih izjav na družbenih omrežjih in v medijih sklepam, da precej ljudi (med katerimi so tudi nekateri analitiki, novinarji, politiki in drugi družbeno angažirani ljudje) pogoj, ki ga večina označuje kot kvorum, zmotno razume in razlaga, zlasti na naslednja načina:

• da je referendumsko glasovanje veljavno, se ga mora udeležiti vsaj petina ali 20 odstotkov vseh volivcev; tako je npr. pogoj iz slovenske ustave interpretiral novinar nemškega dnevnega časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung;

• referendum je veljaven, če proti glasuje najmanj petina vseh volivcev ali okoli 340.000 volivcev; tako je npr. v nedeljo zvečer isti pogoj gledalcem Televizije Slovenija razložila voditeljica Dnevnika.

Iz tega zmotnega razumevanja se je verjetno marsikdo, ki je bil neodločen ali za zakon, odločil za bojkot referenduma, saj je bil prepričan, da bo že s tem pomagal uveljaviti zakon, ker bo s svojo neudeležbo povečal možnost za neveljavnost referendumskega glasovanja. Ker obe zgornji razlagi ne držita in ker strokovni izraz kvorum, kot ga razumemo v običajnem pomenu, pri rabi v zvezi ureditvijo naknadnega zakonodajnega referenduma v Sloveniji ustvarja več zmede kot jasnosti, želim razjasniti nekaj stvari iz teorije in prakse postopkov skupinskega odločanja, med katere uvrščamo tudi referendum. Poleg tega predlagam uporabo drugačnega izrazoslovja, da bi se v prihodnje izognili nepotrebnim nejasnostim in zmedi pri tako pomembni zadevi. 

Kaj je kvorum in kako vpliva na veljavnost odločanja? 

Kadar govorimo o veljavnosti odločanja v kolektivnih organih nekega društva, podjetja, občine ali države ali na volitvah in referendumih, mislimo na izpolnjevanje vnaprej predpisanih pogojev, na podlagi česar je možno sprejeti odločitve s pravnim učinkom. V širšem pomenu sopomenko za veljavnost predstavlja zakonitost. Veljavno je tisto odločanje, ki je v skladu s predpisi.

Če se spomnimo, je sodna oblast leta 2018 razveljavila referendumsko glasovanje o drugem tiru zaradi nepravilnosti v referendumskem postopku. Presodila je namreč, da je vlada v referendumski kampanji sodelovala na način, ki ni skladen z ustavo, in da je to imelo posledice na izid glasovanja. Zato je bil referendum, izveden septembra 2017, razveljavljen in vrhovno sodišče je odredilo ponovno glasovanje, ki je bilo izvedeno maja 2018.

Pogoj za zavrnitev zakona o drugem tiru ni bil izpolnjen niti pri prvem niti pri drugem glasovanju, vendar to ni vplivalo na veljavnost referenduma. Opozoriti velja, da državni zbor še vedno ni odpravil protiustavnosti zakonov, ki urejata referendum in referendumsko kampanjo, v delu, ki se nanaša na sodno varstvo pravice glasovanja na referendumu in na sodelovanje vlade v referendumski kampanji. Rok za to je potekel že februarja 2019 in ob morebitni pritožbi v zvezi z referendumskim glasovanjem bi lahko nastali zapleti.

V ožjem pomenu z veljavnostjo nekega skupinskega odločanja mislimo na pravilno izvedbo samega postopka odločanja, kot je opredeljen v splošnem pravnem aktu, npr. kdo ima pravico glasovanja, koliko ali kdo od glasovalcev mora biti prisoten na glasovanju, kje, kdaj in kako se glasuje. Če je za veljavnost odločanja predpisan pogoj, da se glasovanja udeleži določeno število posameznikov z glasovalno pravico ali določen delež vseh, ki imajo glasovalno pravico, ali da se morajo glasovanja udeležiti točno določeni glasovalci, govorimo o kvorumu ali sklepčnosti. Državni zbor npr. veljavno sprejema odločitve, če je na seji navzoča večina vseh poslancev. Kadar je navzočnih najmanj 46 poslancev, pravimo, da je državni zbor sklepčen.

Čeprav se razprave v državnem zboru pogosto odvijajo pred skoraj praznimi poslanskimi sedeži, kar ni dobro, pa to ne vpliva na veljavnost odločanja in sprejetih odločitev, kajti sklepčnost oz. kvorum se namreč ugotavlja le pri samem odločanju o predlogih zakonov in drugih aktov ter imenovanj. Kadar pri referendumih govorimo o kvorumu, praviloma mislimo na predpisan delež vseh volivcev, ki se mora referenduma udeležiti, da je le-ta veljaven. V Italiji se npr. za veljavnost referenduma, na katerem volivci odločajo o razveljavitvi nekega zakona ali dela zakona, zahteva 50-odstotna volilna udeležba. Če ta prag volilne udeležbe ali kvorum ni dosežen, referendumska odločitev – bodisi za bodisi proti – nima pravnega učinka oz. ni veljavna. Takšnega pogoja slovenski naknadni zakonodajni referendum nima. Zato o kvorumu pri referendumu v Sloveniji ni primerno govoriti. Na to je že pred nekaj leti v opozoril pravni strokovnjak dr. Matej Avbelj. 

Za zavrnitev zakona na referendumu je določena posebna večina z zavrnitvenim glasovalnim pragom 

O čem govori ustava, ko v zvezi z odločanjem na referendumu omenja petino oziroma 20 odstotkov vseh volivcev? Četrti odstavek 90. člena ustave se glasi takole: »Zakon je na referendumu zavrnjen, če proti njemu glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali, pod pogojem, da proti zakonu glasuje najmanj petina vseh volivcev.« 

Niti ustava niti zakon, ki podrobneje ureja referendum, ne določa, da je odločanje na zakonodajnem referendumu veljavno le, če se ga udeleži najmanj petina vseh volivcev. Prav tako niti ustava niti zakon ne pogojuje veljavnosti zakonodajnega referenduma s tem, da najmanj petina vseh volivcev glasuje proti zakonu, ki je predmet odločanja. Referendum je veljaven, tudi če je volilna udeležba manj kot 20-odstotna in tudi če proti zakonu glasuje manj kot petina vseh volivcev.

Slovenski zakonodajni referendum je po spremembi 90. člena ustave v letu 2013 označen kot naknadni zavrnitveni zakonodajni referendum, saj je njegov glavni namen volivcem omogočiti zavrnitev zakona, ki ga je sprejel državni zbor, pred njegovo razglasitvijo in uveljavitvijo. Strokovna skupina pri ustavni komisiji državnega zbora, ki je leta 2013 predlagala to rešitev, je pogoj iz zgoraj navedene ustavne določbe poimenovala kot »kvorum zavrnitve«, ki je različen od »kvoruma udeležbe« in »kvoruma odobritve«. Vendar danes v zvezi z referendumom govorijo le o »kvorumu«, pri čemer ni jasno, katera vrsta kvoruma je mišljena.

Ker se najbolj razširjen pomen izraza kvorum nanaša na volilno udeležbo, ga večina tudi tako razume pri zakonodajnem referendumu, s čimer nastaja zmeda. Po mojem mnenju bi bilo bolj razumljivo in jasno, če bi govorili, da ima referendum za zavrnitev zakona določeno posebno večino, sestavljeno iz dveh pogojev, ki sta vsebovani v zgoraj navedeni ustavni določbi, in morata biti skupno izpolnjena:

1. proti je več veljavnih glasov kot za;

2. število veljavnih glasov proti predstavlja najmanj petino vseh volivcev.

Medtem ko prvi pogoj sam zase predstavlja navadno večino, drugi pogoj uvaja »kvorum zavrnitve«, ki pa bi ga bilo v splošni rabi bolje poimenovati kot zavrnitveni glasovalni prag oz. na kratko prag. Ker je ta prag določen v razmerju do vseh volivcev in ne le tistih, ki se udeležijo glasovanja ali ki veljavno glasujejo, ga lahko označimo kot absolutni zavrnitveni glasovalni prag. 

Kdaj je torej zavrnitveni zakonodajni referendum veljaven in kdaj uspešen? 

Veljaven je, če je izveden v skladu z ustavo in zakoni, kot uspešnega pa ga lahko označimo, če pobudniki na referendumu uspejo zbrati posebno večino proti zakonu, o katerem se glasuje, tako da poleg večjega števila glasov proti kot za presežejo tudi zavrnitveni glasovalni prag.