Brez katarze na levici ne bo napredka in sprave v Sloveniji
V teh dneh se spominjamo 75. obletnice največje morije na Slovenskem, ko je nova komunistična povojna oblast konec maja in v začetku junija 1945 na tleh današnje Slovenije pobila več kot 100.000 ljudi brez kakršnega koli sodnega procesa. Med temi ljudmi je bilo okoli 15.000 Slovencev. Avstrijski literat in novinar Martin Pollack je v svoji knjigi Kontaminierte Landschaften med drugim tudi Slovenijo odlično označil kot deželo z idilično krajino, ki pa v svojih globinah prikriva temno in grozno preteklost, ki zastruplja sedanjost.
Kdo je glavni krivec za največjo slovensko kolektivno travmo?
Komunisti so v Sloveniji med in po drugi svetovni vojni prvi prestopili občečloveški rubikon v ideološkem spopadu in tekmi za oblast. Bili so prvi kolaboranti nacistov – proti njim so se obrnili šele po napadu Hitlerja na Sovjetsko zvezo in 26. aprila 1941 v Vidmarjevi vili v Ljubljani ni bila ustanovaljena Osvobodila fronta slovenskega naroda, ampak Protimperialistična fronta, naperjena proti državam z demokratično in kapitalistično ureditvijo na zahodni polobli, tj. Veliki Britaniji, Franciji in ZDA.
Že med vojno so komunisti začeli z zahrbtnimi likvidacijami svojih političnih in ideoloških tekmecev iz tradicionalno-katoliškega in meščansko-liberalnega tabora. Zganjali so teror po slovenskih vaseh, v katerih so bili ljudje nenaklonjeni do komunističnih idej. Po vojni pa so izvedli največjo morijo na slovenskih tleh – brez kakršnih koli sodnih postopkov so množično postrelili na tisoče slovenskih fantov (tudi kakšno dekle se je znašlo med njimi) ter pripadnike drugih narodov, ki so ob koncu druge svetovne vojne obtičali na območju današnje Slovenije. To so storili predvsem zato, ker so bili to njihovi ideološki in politični nasprotniki ter tekmeci za oblast. Oznako »narodni izdajalci« so pavšalno nalepili vsem ne glede na to, kolikšen delež krivde je kdo nosil pri sodelovanju z okupatorskimi silami (pri čemer je treba povedati, da so tudi komunistični partizanski poveljniki, če jim je tako najbolj koristilo, v določenih obdobjih tiho kolaborilari z okupatorji) in to »opravičilo« za množične poboje so z ustrahovanjem vzdrževali 45 let.
Komunisti so na oblast prišli s prevaro – narodnoosvobodilni boj so izkoristili za krvavo in nasilno revolucijo ter odstranili vse, ki bi jim lahko bili kakor koli nevarni v boju za oblast. Njihov edini resni ideološki nasprotnik med komunistično vladavino je ostala katoliška Cerkev. Še leta 1952 je od lokalnih komunističnih aktivistov nahujskana množica pri belem dnevu z bencinom polila in zažgala škofa Vovka na železniški postaji v Novem mestu ter pri tem kričala: »Ubij ga! Crkne naj!«.
Kričanje, ki odmeva tudi danes po ljubljanskih ulicah. Še dandanes, 30 let po demokratičnih spremembah, je bore malo javnih opomnikov/obeležij o komunističnem nasilju po Sloveniji. Zakaj je tako? Ker ima slovenska levica izredno hude težave pri soočanju z resnico o svoji vlogi med in po drugi svetovni vojni. Odkritje prikritega množičnega grobišča v Hudi jami leta 2009 je bilo tako hudo, da je levica, ki je bila takrat po prvi Janševi vladi spet na oblasti, po nekajdnevnem šoku začela tipično komunistično propagandno vojno proti razkritju in razkriteljem zločinov svojih ideoloških in političnih očetov, namesto da bi začeli uveljavljati vladavino prava in temeljno civilizacijsko pravico slehernega človeka, tj. pravico do groba.
Zakaj smo še danes priča zdraharstvu in nezreli politični kulturi?
V zadnjih tednih, po nastopu tretje Janševe vlade, ki na oblasti ni še niti 100 dni, to nespokorjeno in militantno jedro levice spet dela zdraho proti zakoniti in demokratično izvoljeni oblasti ter z zlorabo družbenih podsistemov v civilnodružbeni sferi, medijih, kulturi ... želi spodkopati demokratično parlamentarno ureditev ter uveljaviti ulično pravo. Ta taktika me spominja na tipične prijeme povojnega komunističnega režima. Najprej organizacija ljudskih zborovanj in demonizacije ter izvajanje pristranske medijske propagande, nato pa odstranitev iz javnega življenja – če ni šlo drugače, tudi fizično.
Veste, kako so komunisti leta 1949 pregnali jezuite iz Ljubljane? Najprej so organizirali ljudske proteste po ljubljanskih ulicah, na katerih so protestniki vpili »jezuiti – paraziti« in podobne slogane, v časopisih in po radiu so zvesti in vneti družbenopolitični delavci izvajali medijsko propagando proti jezuitom, nato pa je komunistična oblast izdala ukaz o zaplembi njihovega premoženja (zaplenili so celo cerkev sv. Jožefa, ki je stala poleg glavne jezuitske hiše na današnji Ulici Janeza Pavla II. na Poljanah, in jo spremenili v filmski studio), patre in brate pa bodisi pregnala v razpadajoč grad Bogenšperk ali pozaprla.
Jezuiti, zaradi svoje intelektualne moči od komunistov najbolj osovražen del Cerkve, so se lahko v središče Ljubljane vrnili šele leta 1980; dokler so bili komunisti močni, tega niso dopustili. Danes dediči teh pouličnih hujskačev in družbenopolitičnih delavcev v politiki in medijih, ki imajo v genskem zapisu, da jim oblast in premoženje drugih pripada, delujejo enako. Diktatorstvo, avtoritarnost in fašistoidnost očitajo drugim, namesto da bi najprej počistili pred svojim pragom – še naprej častijo in se klanjajo pred spomeniki in podobami svojih krvavorokih komunističnih predhodnikov ter si zatiskajo oči in ušesa pred resnico. Takoj zaženejo vik in krik in se kažejo v prvih vrstah v boju proti krivicam in krvavemu nasilju v Palestini, Bosni in Hercegovini in, če smo aktualni, v ZDA. Ne vidijo oziroma nočejo pa videti in slišati o krivicah in nasilju, ki so ga zakrivili njihovi ideološki in politični predhodniki v Sloveniji.
Kako do narodne sloge in napredka?
Levica naj se najprej globoko zazre vase, v svojo vlogo pri krvavi in z nasiljem prepojeni preteklosti na Slovenskem v času med in po drugi svetovni vojni ter se opraviči za mnoge krivice številnim nedolžnim in poštenim ljudem. Aktivno in iskreno naj sodeluje pri raziskovanju zločinov, ki so jih povzročili njihovi ideološki in politični očetje in matere, dedi in babice, ter te zločine obsodijo kot družbeno nesprejemljiva dejanja.
Pokopljimo trupla svojih prednikov, ki ležijo razmetani po številnih jamah in breznih. Če bo levica iskreno sodelovala pri predelavi tega travmatičnega in temnega obdobja slovenske zgodovine, bo druga stran lahko ponovno pridobila zaupanje in upanje v medsebojno sodelovanje in slogo. In lepa slovenska krajina ne bo več kontaminira in ne bo več zastrupljala medsebojnih odnosv med ljudmi v Sloveniji.
Dokler se levica temu upira in išče vse možne izgovore, nima nobene moralne pravice kazati s prstom na druge. Do takrat so njihovi slogani o svobodi, enakosti in pravičnosti navaden blef in farsa. Za paravanom teh plemenitih ciljev mnogi pripadniki levičarske elite uživajo v dobrinah kapitalizma (ki ga javno sicer tako glasno kritizirajo), kar pa lahko delajo le zato, ker se z vnaprej podeljeno imuniteto pred medijskim in pravosodnim nadzorom prikrito okoriščajo na račun premoženja in truda poštenih ljudi v Sloveniji.