»Če je kdo žejen, naj pride k meni ...«
»... in naj pije, kdor veruje vame. Kakor pravi pismo: ›Iz njegovega osrčja bodo tekle reke žive vode.‹« (Evangelij po Janezu 7, 37b–38)
To je zaklical Jezus na zadnji, véliki dan judovskega šotorskega praznika. Pri tem sedem- ali osemdnevnem praznovanju se je v Jeruzalemu vsako jutro procesija spustila do vodnjaka na jugovzhodni strani tempeljskega griča, kjer je duhovnik zajel vodo, ki so jo slovesno odnesli v tempelj. Jezusov nagovor je iz današnjega binkoštnovigilijskega evangelija, v katerem Jezus govori o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, ki so sprejeli vero vanj.
Blaženi Lojze Grozde, ki jutri goduje in katerega relikvije smo danes v okviru 1. škofijskega dneva mladih pri slovesni sveti maši sprejeli v ljubljanski stolnici, je eden tistih, ki je bil žejen, silno žejen ljubezni zaradi prezira in zapostavljenosti, ki ju je doživljal kot nezakonski otrok in odraščajoč brez očeta.
Če pa za mene tu ljubezni ni,
daj lúči mi, da Te, o Bog, spoznam;
težko, tako težko je biti sam!
Šel je k Jezusu in pil. Jezusova nora ljubezen, sijoča s križa in iz evharističnega kruha, ga je tako pritegnila in »opijanila«, da se ji je povsem predal.
Tako lepo je biti sam,
čeprav te ne pozna nihče,
čeprav nihče ne ljubi te,
le Bog z nebes na tebe zre.
Tišine spev — najlepši spev,
lepote božje je odsev,
ki v duši najde svoj odmev.
Nič nimam — vendar vse imam.
Kot najstnik je v objemu Kristusove ljubezni bojeval svoje notranje in zunanje boje.
Jaz sem kot mlado drevo:
soki življenja kipijo
in hrepenenja bolijo.
Jaz sem nesrečno drevo;
sam bom pred sabo se skril:
strašne cvetove razvil
v svojih pomladnih sem dneh.
Strah me sadov je iz teh,
o, že sedaj me težijo;
kaj če njih teža me zmore?
Daj mi, o Močni, opore!
Sem mislil, da sem sam
na sredi teh valov,
na sredi teh vetrov,
in nisem vedel, kam.
In vendar, Ti si bil,
mogočni moj Gospod,
z menoj prav vsepovsod,
kjer jaz sem boje bil.
Podal si mi rokó,
me dvignil iz nizkósti,
pokazal pot h kreposti,
pokazal pot v nebo.
Hitro je dozorel in se neustrašno podal v svet kot dejavni oznanjevalec in pričevalec o Izviru.
Okoli mene strašni boj divja
in jaz sem v tem vrtincu majhen, sam ...
Me bo odnesla s sabo sila ta?
Divjaj, življenje, jaz se ne podam,
ne klone mi pred tabo moč duha,
za temelj samega Boga imam.
V čolniček bom skočil,
in na morje zaveslal.
Tam viharje bom izzval,
ko z vso silo privršé,
sam bom vsem nasproti stal
sredi besnega morja,
sredi spenjenih voda.
V boju bom dočakal dne
in bo srečno mi srce.
V zimski novoletni noči 1943 je njegovo srce utihnilo, a njegovo ime in osebnost vedno glasneje nagovarja in vodi k izviru žive vode, o čemer priča tudi današnja slovesnost v ljubljanski stolnici, v kateri so od danes stalno prisotne njegove relikvije.
Blaženi Lojze Grozde, pomagaj nam odpreti svoja srca, da bomo radi prisluhnili navdihom Svetega Duha in jih udejanjali v svojem vsakdanjem življenju.
Priporočam ogled hagiografske drame o Lojzetu Grozdetu, ki jo je danes na škofijskem dnevu mladih uprizorila mladinska gledališka skupina Antonov oder.
Gledališka uprizoritev in slovesna sveta maša, pri kateri je sodeloval mladi simfonični orkester z zborom pod vodstvom Jake Jerina, sta bili zame izredno lepi doživetji.
P. S. Avtor zgornjih pesmi je Lojze Grozde.