Čez Soriško planino v Bohinj na soteskanje

V nedeljo sem za Darjo pripravil izlet v “neznano” :) Pred kratkim je imela rojstni dan in sem jo želel malo presenetiti. Do zadnjega ji nisem omenil, kam točno bova šla in kaj bova počela. Na koncu se je izkazalo, da je bil izlet zadetek v polno :)

Začelo se je z mašo v Preski. Prvič sem bil v preški cerkvi, ki se sicer vidi z glavne ceste med Ljubljano in Medvodami. Cerkev je precej velika, najbolj pa so me navdušili njeni čudoviti vitraji, ki prikazujejo življenje Janeza Krstnika, kateremu je cerkev tudi posvečena.

Po maši sva se z Darjo mimo Škofje Loke napotila proti Soriški planini in najprej sva se ustavila na Sorici ob spomeniku slikarju Ivanu Groharju, kjer sva tudi pozajtrkovala. Vreme in razgled na bližnjo vas s cerkvico in pobočje Ratitovca je bil prekrasen. Klopca, na kateri sva sedela, je bila ravno prav visoka, tako da sva lahko bingljala z nogami sem in tja kot dva majhna otroka :) Malo sva klepetala, nekaj časa pa sva se v miru predajala soncu in poznopoletnim impresijam. Ogledala sva si še bližnjo cerkev, pred katero so se pasle ovce in čebele. Cerkev je bila, kot kaže, pravkar obnovljena, saj je v njej visel napis, na katerem je pisalo, da župnija praznuje 150 let obstoja.

S Sorice sva jo potem mahnila naprej in se ustavila še v Spodnjih Danjah. Ta vasica se mi je vtisnila v spomin iz izleta pred nekaj leti, ko sva tam okrog hodila z Mitjem. Ko sva prišla v vas, naju je nek šolar pozdravil s petjem pesmi Dan ljubezni na balkonu svoje hiše. Pridružil sem se mu, a ko naju je opazil, mu je postalo kar nerodno in je nehal :) Odšla sva do cerkvice, ki je nekoliko odmaknjena iz vasi. Nahaja se proti koncu majhnega grebena. Spet sva našla klopco, na kateri sva malo posedela. Pohecala sva se da hodiva s klopce na klopco kot dva upokojenca. Vreme je bilo res čudovito – nikjer nobenega oblačka in prijetno toplo. Okoli vasi sva naletela še na kozolce, ki so grajeni še s kamni, torej na star, pristen način. Enega so ravno obnavljali.

Pot sva potem nadaljevala proti Soriški planini, kjer je bilo parkiranih kar nekaj avtomobilov. Ob spustu s prelaza proti Bohinjski Bistrici pa naju je očaral pogled na Triglav. Ustavila sva se ob cesti, tako da sem ga lahko fotografiral. Od tam se mi zdi, da ima Triglav res tri glave. Po ovinkasti cesti sva nato prispela do Bohinjske Bistrice in se peljala kar naprej proti Bohinjskemu jezeru. Tam sva potem poiskala najino zbirno točko, tj. Hotel pod Voglom, kjer sva parkirala avto. Ker sva imela še nekaj časa, sva odšla še malo do jezera. Pred tem pa sva naletela na mojega profesorja Bogomila. Njegov glas res ne moreš zgrešiti. Malo smo poklepetali, potem pa sva z Darjo šla še malo posedet na vodni podij.

Bližala se je ura, ko smo se morali zbrati pred hotelom in Darja še vedno ni vedela, kaj jo čaka. Odšla sva torej na zbirno mesto in tam naju je pričakal Peter s Pac sportsa. Peter je začel razlagat o opremi, ki jo bomo potrebovali, in kot mi je Darja povedala kasneje, je najprej mislila, da se gremo potapljat, a ji ni bilo jasno, kaj bi lahko bilo v Bohinjskem jezeru tako zanimivega. No, potem pa sem Petru povedal, da Darja sploh še ne ve, kam smo namenjeni in ko je prišlo na dan, da se gremo soteskat (angl. canyoning), je Darjo zagrabilo. Malo sem cviknil, če si morda ne bo upala iti, a se kasneje izkazala za zelo pogumno. Mislim, da je malo deklet, ki bi si upale toliko, kot si je Darja. Poleg naju sta bila v skupini še dva Slovenca in dva Angleža.

Potem ko smo v kombi naložili opremo, smo se odpravili v dolino Voje, skozi katero teče reka Mostnica. Najprej smo se morali obleči v neoprenska oblačila in iti peš do starta našega spusta po kanjonu. Na poti do tja pa smo srečali nekaj planincev in v smehu smo se pozdravili, saj smo v tistih oblekah izgledali kot kakšni vesoljci :) Na startu smo oblekli še preostalo opremo in naš vodnik Peter nam je razložil kako pa kaj. Že kar na začetku nas je čakal dvometrski skok v vodo in prva za Petrom je skočila Darja, tako da je res dokazala svoj pogum. Čeprav smo bili od pet do vratu oblečeni v neoprenske obleke, pa smo v vodi takoj začutili hladno vodo na telesu, saj so imele obleke že kar nekaj luknjic. Spust po slikovitem kanjonu z brzicami, s tolmuni in sifoni ter s skoki, ki dodajo ravno pravšnjo mero adrenalina, je res posebno doživetje. Na koncu, ko je mene že začenjalo zebsti (voda ima okoli 9 stopinj Celzija), nam je Peter postregel še z žganjem, ki nas je malo pogrelo. Ko pa smo prišli na sonce, je bilo spet lepo toplo.

Z Darjo sva po sosteskanju odšla še k Emi na pico. Tam imajo pa res ogromne pice – vsak pol sva komaj pojedla. Ko sem prišel domov, sem bil tako utrujen, da sem samo še zmolil, potem pa zaspal. Darjo je zmanjkovalo že med vožnjo proti domu, tako da domnevam, da je bilo pri njej podobno.