Človekove pravice in mediji
Danes praznujemo dan človekovih pravic.
Generalna skupščina Združenih narodov je namreč 10. decembra 1948 sprejela in razglasila Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki je v zgodovini človeštva eden najpomembnejših dokumentov, v katerem so na svetovni ravni opredeljene temeljne pravice in svoboščine človeka. Kako se te pravice in svoboščine spoštujejo, je stalno aktualno vprašanje. Tudi pri nas v Sloveniji. Glede na trenutni protestni val so posebej pomembni 19., 20. in 21. člen te deklaracije, ki so vsebinsko vključeni tudi v Ustavo Republike Slovenije (39., 42., 43. in 44. člen):
19. člen
Vsakdo ima pravico do svobode mišljenja in izražanja vštevši pravico, da nihče ne sme biti
nadlegovan zaradi svojega mišljenja, in pravico, da lahko vsakdo išče, sprejema in širi informacije in ideje s kakršnimikoli sredstvi in ne glede na meje.
20. člen
1. Vsakdo ima pravico do svobodnega in miroljubnega zbiranja in združevanja.
2. Nikogar se ne sme prisiliti k članstvu v katerokoli društvo.
21. člen
1. Vsakdo ima pravico sodelovati pri opravljanju javnih zadev svoje države bodisi neposredno ali po svobodno izbranih predstavnikih.
2. Vsakdo ima pod enakimi pogoji pravico do javnih služb v svoji državi.
3. Volja ljudstva je temelj javne oblasti; ta volja se mora izražati v občasnih in poštenih volitvah, ki morajo biti splošne ob načelu enakosti in tajnega glasovanja ali po kakšnem drugem enakovrednem postopku, ki zagotavlja svobodo glasovanja.
V središču praznovanja letošnjega dneva človekovih pravic so ljudje, katerih glas se v javnosti in procesih javnopolitičnega odločanja pogosto zapostavlja ali celo prezre, to so ženske, mladina, manjšine, invalidne osebe, pripadniki domorodnih ljudstev, revni in obrobni ljudje.
Veliko vlogo pri zagotavljanja glasu tem ljudem igrajo mediji. Sprašujem se, kako zanimive so lahko zgodbe teh ljudi za medije, v katerih prevladuje stremljenje po čim večjem dobičku. Če tovrstni mediji že poročajo o njih, se mi zdi, da le-ti prevečkrat postanejo žrtve senzacionalističnega poročanja. Dejstvo je, da se s temi zgodbami ne da služiti veliko denarja, vendar so z družbenega vidika izredno pomembne. Zato je toliko bolj pomembno, da imamo tudi javne medije, kot je npr. RTV Slovenija, ki so zakonsko obvezani, da pri oblikovanju svojega programa dajo glas tudi tem ljudem.
Želim si, da RTV Slovenija kot javni servis, ki ga financiramo državljani, ne bi postal plen političnih in drugih interesnih skupin ter da bi v svoji sredi imel in vzgajal visoko moralne in usposobljene novinarje in druge uslužbence, ki bodo delali v interesu javnosti. S tega vidika se mi zdi zniževanje RTV-prispevka sporno, saj s tem ogrožamo neodvisnost in standarde javnega zavoda. Po drugi strani je seveda treba zagotoviti učinkovit javni nadzor nad porabo sredstev ter pluralnost nadzornega telesa, ki bdi nad sestavo in kakovostjo programa. Vse to tudi pomembno vpliva na stopnjo demokratičnosti neke družbe in spoštovanja človekovih pravic.
Ne nazadnje, za sedanje stanje v Sloveniji so odgovorni tudi mediji.