Dež

Dva dneva že tako lepo mirno in rahlo dežuje. Zdi se mi tak romantičen dež, ko lahko zunaj hodiš brez dežnika in začutiš mehkobo dežnih kapelj. Rastline so gotovo hvaležne za ta dež, saj se vidi, kako bujno zelenijo in poganjajo. Dež je njihova hrana, zato jim ga z veseljem privoščim.

Spomnim se, ko nam je enkrat sestra Judita na animatorskih vajah pripovedovala, da vsi pravijo, kako ne marajo dežja, njej pa da je tako zelo všeč. Razkrila nam je tudi zakaj – zaljubila se je pod dežnikom :) Ob dežju se mi prebudi še nek drug spomin in občutek, spomin na Pepča, kako ob oknu ali zunaj pred hišo zre v prihajajočo poletno nevihto. Takrat sem se mu rad pridružil in opazoval moč narave in se prepustil nekemu posebnemu občutku strahospoštovanja. Pepča že nekaj let ni več, a ob dežju in nevihtah se večkrat spomnim nanj.

Danes sem izpolnil prijavnico in se včlanil v Gibanje za pravičnost in razvoj, katerega glavni pobudnik je naš predsednik države, dr. Janez Drnovšek. Že nekaj časa spremljam njegove misli, pobude in spodbude, ki jih objavlja na spletnih straneh Gibanja. Z njimi se strinjam in se mi zdijo dobre. Nekaj od teh pobud, npr. pomoč otrokom in starejšim, že poskušam uresničevati sam, z včlanitvijo v Gibanje pa bi rad še kaj prispeval za dobro drugih, stkal kaka nova poznanstva ter se kaj novega naučil. Čez mesec dni naj bi se člani in članice dobili na Turjaku. Veselilo bi me, če bi lahko bil tam.

Nina in Marija sta me zgodaj popoldne presenetili s povabilom na kosilo in seveda sem se z veseljem odzval. Poleg testenin s špinačo in gorgonzolo sem pokušal zanimivo čilsko rdeče vino. Nekaj zatem sem se počasi odpravil na avtobus proti Koroški. Med potjo sem analiziral program, ki sem ga šele danes prejel po pošti.

Dejan je z Damirjem v Bosni – upam, da uživa.

Jutri peljem mamo že pred šesto k frizerju – ja, rana ura, zlata ura, ampak za frizerja morda vendarle prerana. Verjetno imajo gnečo in se ni mogla kasneje naročiti. Popoldne gresta z očetom na poroko in se mora zrihtati.