Iskanje službe prek javnih natečajev

Prejšnjo sredo sem prejel spet enega v nizu sklepov, v katerem me iz dotičnega ministrstva oz. vladne službe obveščajo, da nisem bil izbran na javnem natečaju za zaposlitev pripravnika. Od lanskega julija sem se prijavil že na enajst takih javnih natečajev. Pri vseh, razen enem (čeprav so iskali sociologa in pravnika, sem se prijavil, ker sem menil, da bi lahko kot politolog delo, za katerega je bil objavljen javni natečaj, prav tako dobro opravljal), sem izpolnjeval vse natečajne pogoje. Po do sedaj meni znanih podatkih sem na sedmih natečajih prišel v izbirni postopek, a sem pri vseh pogorel. V enem primeru – natečaj je bil objavljen na začetku decembra – do sedaj še nisem dobil nobenega odgovora. V dveh primerih sem se na sklepe o neizbiri zaradi kršitev pri izvedbi javnega natečaja pritožil. Prva pritožba je bila na prvi stopnji zavrnjena in se sedaj rešuje na drugi stopnji, drugi pa je bilo na prvi stopnji ugodeno in se je moral izbirni postopek v tistem primeru ponoviti. Kljub temu to ni zaleglo in se je zgodba ponovila – izbran je bil točno določen kandidat, le da v ponovljenem postopku brez očitnih napak.

Glavni zakon, ki ureja zaposlovanje v javni upravi, je Zakon o javnih uslužbencih. Le-ta me drugim določa, da je vsem zainteresiranim za neko delovno mesto zagotovljena enakopravna dostopnost do delovnega mesta pod enakimi pogoji. Namen javnega natečaja je, da se izbere najboljši kandidat oz. kandidatka. Zakon tudi določa, kako se mora izvesti javni natečaj, kakšne so pravice kandidatov in kandidatk, ki se prijavijo na javni natečaj itd.  V glavnem, v teoriji (na papirju) je vse lepo in prav, praksa pa je lahko daleč od tega. Vsaj v petih primerih sem imel namreč občutek, da je natečaj izveden zgolj iz formalnih razlogov, saj je natečajna komisija že vnaprej bolj ali manj vedela, koga bo izbrala.

Natečaji za pripravnike, s katerimi pač imam trenutno največ izkušenj, se mi zdijo v določenem pogledu specifični. V primerih, v katerih se tovrstni javni natečaji izvedejo zgolj v skladu s črko (pa še pri tem imajo nekateri očitne probleme), ne pa tudi z duhom zakona, je ponavadi tako, da nekdo že dela v neki vladni službi prek študentskega servisa in ko le-ta izpolnjuje pogoje za zaposlitev (najpogosteje je to dokončan študij), pristojni objavijo javni natečaj.

Nič nimam proti študentskemu delu, ampak pri javnih službah se mi pa zdi, da je to lahko razlog za številne nepravilnosti. Tudi sam sem že delal prek študentskega servisa in kolikor pomnim, še niti enkrat na servisu nisem zasledil, da bi kako ministrstvo objavilo potrebo po študentskem delu, na katero bi se lahko prijavil. Kako torej študenti pridejo do dela na ministrstvu ali vladni službi? Več kot očitno je, da večinoma prek vez. Tak kandidat ali kandidatka, ki se potem prijavi na javni natečaj, je seveda v določeni prednosti pred vsemi ostalimi. S tem mi je v enem primeru svojo izbiro celo opravičila ena izmed članic natečajne komisije, ko sem si šel ogledat gradivo izbirnega postopka. Vrh tega pa se še natečaji izvedejo tako, da so čim bolj v prid določenemu kandidatu. Najbolj kričeči primeri očitne pristranskosti se mi zdijo tisti, v katerih člani natečajne komisije (s katerimi je določen kandidat ali kandidatka že delal kot študent) na ustnem razgovoru ocenjujejo komunikacijske sposobnosti ali socialno prilagojenost kandidatov. Seveda bodo pri takšnih merilih najbolje ocenili kandidata oziroma kandidatko, ki jo že poznajo, čeprav se v bolj objektivnem postopku ne bi izkazal oziroma izkazala za najboljšo. Torej, že same metode in kriteriji izbiranja so v takih primerih problematični. Poleg tega so nekateri uradniki tako nesposobni, da stvari speljejo tako nekorektno ali celo nezakonito, da nepravilnosti kar bodejo v oči. V takih primerih po mojem nikakor ni zagotovljena enakopravna dostopnost vseh zainteresiranih kandidatov in kandidatk do delovnega mesta. Kaj torej preostane tistim, ki nimamo pravih vez, ki ne znamo ali nočemo lesti v rit itd?