Izguba

Čeprav je bil Vesli le pes, sem nenadoma izgubil bitje, ki sem ga imel rad. Čutim žalost, ki ob spominih nanj postane tako močna, da mi gre na jok … Ne bom pozabil, kako je bil ljubek, ko je prišel k meni v sobo, medtem ko sem kaj delal za računalnikom. Prišel je do mene, se s sprednjimi tačkami naslonil na moj bok in me začel božati. Seveda sem ga zmeraj pobožal nazaj, včasih pa ga vzel še v naročje. Kako se mi je motal in muzal okoli nog, ko sem si obuval čevlje. Kako je bil vesel in kako je vedno navdušeno skakal okoli mene, ko sem se vrnil domov iz Ljubljane. Vsega tega kar naenkrat ni več. Pogrešam ga … Zelo …

Ko je v soboto ušel od doma, sem mislil, da ga je spet gnalo na obisk k sosednjim psicam in da bo slej ko prej spet nazaj kot vedno. Ko ga naslednje jutro še ni bilo, sem mislil, da se je kje izgubil ali da ga je kdo vzel k sebi. Zato sem dal oglas na radio in upal, da bo kdo poklical. Minevali so dnevi in medtem ko sem bil v Ljubljani, ga je šla mama iskat po poteh, kamor sta ponavadi hodila na sprehod, a ga ni bilo nikjer.

Včeraj, ko sem prišel domov iz Ljubljane, sem šel še sam malo naokrog. Obhodil sem celo vas in se nazaj grede vrnil po glavni cesti. Ko sem se že približeval domu, sem na cesti zagledal packe in takoj sem zaslutil, kaj se je zgodilo. Njegovo truplo sem našel v obcestnem jarku. Bilo je izmaličeno in že nagnito, tako da sem se lahko le jokajoč odpravil naprej proti domu. Danes sem šel nazaj, da bi ga pokopal. Najprej sem ga hotel pokopati na domačem travniku, a je bilo truplo že polno črvov, tako da sem ga pokopal kar v jarku. Njegove glave se sploh ni več dalo prepoznati, trup pa je imel ves raztrgan. Upam, da je takoj umrl in da ni trpel.

Ko takole premišljujem o svoji žalosti ob izgubi psa, si mislim, kako hudo mora biti šele ljudem, ko v takšnih ali drugačnih nesrečah izgubijo svoje starše, otroke, brate ali sestre, življenjske sopotnike, prijatelje …