Kaj je resnica?

To vprašanje me je v teh dneh precej vznemirjalo. Povod za to je bil pogovor in kasnejša zbeganost glede domnevnega očetovstva upokojenega nadškofa Alojza Urana. Poleg tega pa mi v širšem kontekstu to vprašanje ne da miru v zvezi s stanjem v slovenski katoliški Cerkvi in državi.

Začel bom s povodom. Upokojeni nadškof Uran je 8. maja letos povsem jasno izjavil, da so domneve o njegovem očetovstvu neutemeljene. O teh domnevah so takrat poročali slovenski mediji v povezavi z umikom iz javnega življenja, ki naj bi ga zaukazali iz Vatikana, govorice o tem pa sem slišal že pred tem. Pred kratkim pa sem od osebe, ki je dokaj blizu visokim cerkvenim dostojanstvenikom, slišal prav tako povsem jasne in nedvoumne besede, da ima Uran dva otroka in da je to resnični razlog njegove upokojitve leta 2009 in sedanjega umika iz javnega življenja.

Zbegan sem, ker ne vem, kaj je res in komu naj verjamem – besedam »obdolženca« ali besedam »tožnikov«. Zame kot katoličana to vprašanje ne more biti nepomembno, saj gre pri »obdolžencu« za osebo z najvišjo, apostolsko, oblastjo in avtoriteto v Cerkvi, ki ji pripadam. Če nadškof ne govori resnice, dela veliko škodo sebi in celotni Cerkvi. Če pa je res, kar pravi, zakaj celo nekateri iz njegovih najožjih krogov vztrajno govorijo nasprotno?

Vprašanje resnice je v življenju zelo vznemirjalo in gnalo tudi svetega Avguština iz Hipona. Ravno v teh dneh sem gledal film o tem velikem spreobrnjencu. Prvi del filma prikazuje, kako 17-letni Avguštin v drugem poskusu prepriča takratnega slavnega kartažanskega odvetnika Makrobija, da ga vzame med svoje učence govorništva, z naslednjimi besedami:

V Tagastah sem vas videl, kako ste naredili nekaj izrednega. Dosegli ste, da so vsi zadovoljno plačali davek. Nenehno ste ponavljali: »To niso besede, to so dejstva.« Zdaj razumem, zakaj. Skratka, vprašal sem se: od česa je odvisen govornik vašega kova? Od ničesar drugega kot od besed, ki so šibko orožje. Kako jih je torej mogoče ojačiti? Preprosto. Prepričati poslušalce, da to niso samo besede. Kar naprej ste ponavljali: »To niso besede, to so dejstva.« In počasi, počasi so vaše besede postajale dejstva. Vse, kar ste govorili, je postajalo res.

Glede domnev v zvezi z nadškofom Uranom sem z njegove in iz več drugih strani za zdaj slišal le besede. Nihče me še ni prepričal o tem, kaj dejansko drži. Ker po mojem mnenju nisem edini, ki ostaja v dvomih, ki rušijo verodostojnost Cerkve, bi po mojem mnenju le-ta morala izpeljati postopek, v katerem bi te domneve na primerne in zanesljive načine bodisi ovrgli ali potrdili. Zakaj je to pomembno? Na to vprašanje daje dober odgovor dialog med Avguštinom in Makrobijem iz zgoraj omenjenega filma. Avguštin v Kartagini kot govornik in odvetnik doživi prve uspehe, a se ob primeru, ko nek obdolženec poskusa umora, ki ga s svojim zagovorom na sodišču uspe spraviti na prostost in ta potem na prostosti izvede umor, začne spraševati o morali svojega delovanja in resnici. S temi vprašanji sooči tudi svojega učitelja:
Avguštin: »Ne govorite mi, da resnica ne obstaja. Oseba je bila ubita. To je resnica. O tem ni mogoče razpravljati.«
Makrobij: »Nihče ne govori rad, kaj je resnica, preden se ne začne proces, na katerem besede odločijo, kakšna bo. Ob koncu procesa bo resnico dokazal odvetnik z največjo besedno spretnostjo.«
Avguštin: »Hm ... varljivi dokazi. Cicero, največji odvetnik vseh časov, je v svojem Hortenziju zapisal, da lahko le resnica osreči človeka. Vsi ljudje si želijo biti srečni, torej resnica mora obstajati, sicer vse skupaj ne bi imelo smisla.
Makrobij: »Poslušaj ... Nekoč sem ti dejal, da je pogum tisti, ki loči povprečneža od velikega govornika. Pogum je, da se odpoveš resnici. Si ti tako pogumen?«

Skratka, hočem slišati in poslušati resnico ne pa nadpovprečnega in pogumnega govornika, ki se je odpovedal resnici, vključno s tistim, ki se skriva v meni samem. Tako kot Cicero in Avguštin sem namreč prepričan, da le resnica osreči človeka in ga naredi svobodnega. A iskanje resnice postaja tem bolj zapleteno, čim bolj širimo kontekst. Pri tem mi prihajajo na misel problemi slovenske Cerkve in države, ki razdvajajo in onesrečujejo vernike in državljane zaradi nerazrešenosti in različnih pogledov nanje, npr. zlorabe in stranpoti Cerkve ali pa nesrečni dogodki polpretekle zgodovine slovenskega naroda, ki so spet prišli na dan ob praznovanju današnjega praznika.

Ali se lahko strinjamo z idejo, da je za skupnost najboljše, če dopustimo in spoštujemo, da ima vsak svojo resnico ter tako bolj ali manj strpno živimo drug z drugim? Mislim, da ne, zato ker to po mojem mnenju vodi v kaos ter propad skupnosti in človeka. Kajti če hočemo dosledno uresničiti to načelo, potem je npr. resnica Andersa Behringa Breivika enakovredna resnici Mahatme Gandhija. Pa je res? Nikakor! Zakaj ne? Ker sta si v moralnem pogledu zelo nasprotni. Iskanje resnice je torej zelo povezano z (raz)ločevanjem dobrega in slabega ter dobrega in boljšega. Če želimo razločevati, potrebujemo merila. Tu pa spet pridemo do ključnega vprašanja: katera merila so najboljša. Kar želim povedati, zelo dobro ponazori dialog na koncu prvega dela zgoraj omenjenega filma med Avguštinom in milanskim katoliškim škofom Ambrožem (ki je bil prav tako odličen govornik in kot takšen trn v peti cesarskega dvora zaradi širjenja katoliškega nauka), ko se srečata na cesarskem dvoru v Milanu, kjer je Avguštin prevzel mesto glavnega cesarjevega govornika:
Avguštin: »Veliko sem slišal o vas.«
Ambrož: »Tudi jaz o vas. Slišal sem, da ste Manijev privrženec.«
Avguštin: »Res je.«
Ambrož: »Če je tako ... imam pred seboj manihejca [pokaže na Avguština], dva arijanska kristjana [pokaže na mladoletnega cesarja Valentinijana in njegovo mater], izobčenega pogana [pokaže na Avguštinovega prijatelja Valerija] in privrženca Mitre [pokaže na cesarjevega generala Bavto]. Potem pa vedi, kaj je resnica.
Avguštin: »Če jo človek sploh lahko najde.«
Ambrož: »Ne, Avguštin. Ne. Človek ne more najti resnice. Pustiti mora, da resnica najde njega.«

Pri naslednjem srečanju v drugem delu filma, ko Avguštin skupaj z Valerijem v cesarjevem imenu pride k Ambrožu, da bi mu sporočil cesarjevo zahtevo po predaji milanske bazilike arijanski skupnosti, se pogovor vsebinsko nadaljuje:
Ambrož: »V govoru proti meni na dvoru ste dobro uporabili moje besede.«
Avguštin: »Potrebne so bile, da bolje spoznamo tako vas kot Plotina.«
Ambrož: »Dobro, veste, da je v Plotinovih delih razloženo vse, razen bistvenega. Da resnica ni ideja, ki se je oprimemo, pojem, duševno razpoloženje. Resnica postane meso v osebi. /.../ Avguštin! Se spomnite, kaj sem vam rekel? Človek ne bo našel resnice. Dopustiti mora, da resnica najde njega. Resnica je oseba. Jezus Kristus. Božji sin.«

Kot pravi evangelist Janez, je Beseda, ki je bila pred vsem in je po njej vse nastalo, postala meso in se naselila med nami v osebi Jezusa Kristusa, da bi človeku razodela največjo resnico. Ko Pilat sprašuje Jezusa, ki so ga Judje zvezanega kot hudodelca privedli pred rimskega upravitelja, da bi ga obsodil na smrt, kdo je in kaj je storil, mu Jezus odgovori: »Ti praviš: Kralj sem. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas.« Na Pilatovo vprašanje, kaj je resnica, Jezus ne odgovori z besedami, temveč s tem, ko sprejme krivično obsodbo in smrt na križu, razodeva človeku, da ga Bog tako ljubi, da dá svoje življenje, zato da bi ga odrešil in mu zagotovil večno življenje.

Največja resnica je torej ta, da se je Bog v svoji pravičnosti, usmiljenju in ljubezni človeku popolnoma razodel v osebi Jezusa Kristusa, svojega edinorojenega Sina. Če ne prisluhnemo njemu, njegovemu evangeliju, ne bomo spoznali najboljših meril za razločevanje dobrega in slabega pa dobrega in boljšega ter zatorej ne bomo spoznali resnice. Glavni smisel iskanja in spoznanja resnice pa ni v pravičnem kaznovanju, ampak v tem, da bi znali odpuščati in ljubiti, kot odpušča in ljubi On.

Glede na zgornje razmišljanje bi za zaključek dejal, da se povsem strinjam z Bogdanom Žoržem, ki je v članku v Družini z 10. junija 2012 zapisal, da mora iskanje resnice o polomiji v mariborski nadškofiji voditi k priznanju zgrešenih ravnanj s strani odgovornih in k odpuščanju s strani prizadetih in oškodovanih. K temu pa bi po mojem mnenju moralo voditi tudi iskanje resnice o naši polpretekli zgodovini.