Kako socialno inovativni smo v Sloveniji?
Se spomnite kakšne pomembne socialne inovacije, ki je nastala v Sloveniji v zadnjih nekaj desetletjih? Verjetno se vas je večina takoj vprašala, kaj sploh so socialne inovacije.
Kaj so torej socialne inovacije?
O tej temi sem se konec avgusta izobraževal na mednarodnem seminarju v Nemčiji. Kot pri mnogih drugih družbenih pojavih tudi o socialnih inovacijah ni enotne oziroma ene same opredelitve. Znani avstrijsko-ameriški ekonomist iz prve polovice 20. stoletja Joseph Schumpeter je o inovacijah pisal v klasičnem pomenu, kar pomeni o inovacijah v zvezi s proizvodi. Sodobni pomen inovacij poleg proizvodov zadeva še storitve in procese.
Inovacija pomeni, da nova rešitev bolje rešuje nek problem ali potrebo od dosedanje rešitve. Tehnične inovacije imajo vpliv na družbo, vendar neka tehnična inovacija nima enakega pomena v vsaki človeški skupnosti – glede na to, kako je povezana z obstoječo strukturo odnosov, lahko ena skupnost tehnično inovacijo sprejme brez zadržkov, druga pa jo zavrne ali se ji upira. To je pogosto odvisno od tega, kako inovacije rušijo ali ohranjajo obstoječe družbene strukture, odnose moči …
Inovacijski proces je sestavljen iz več faz. Prvo fazo predstavlja iznajdba neke rešitve, izumitelj navadno sestavi prototip. Druga faza je inovacija, ko izumitelj ali nekdo drug iznajdbo izpopolni do te mere, da jo je možno tržiti. V tretji fazi govorimo o razširjanju inovacije, ko se na primer nek nov proizvod ali proces množično proizvaja oziroma uporablja; v tej fazi inovacija postane vsem običajna stvar. Kot merilo za razširjenost socialnih inovacijah se navadno uporabljajo pojmi, kot sta sprejetost in legitimnost.
Teorija socialnih inovacij v zvezi z družbenimi vprašanji uporablja klasično izrazoslovje o inovacijah, vključuje pa tudi vidik kakovostnega izboljšanja družbe, na primer glede pravičnosti.
Pridevnik socialen ima za mnoge prizvok ukvarjanja z obrobnimi ali pomoči potrebnimi družbenimi skupinami ter nudenja pomoči tem skupinam. Pri besedi zvezi socialne inovacije ta pridevnik označuje:
kraj, kjer se izvajajo inovacije,
učinek inovacij in
kam se usmerja dodana vrednost inovacij.
O socialnih, lahko bi rekli tudi družbenih, inovacijah govorimo, kadar z njimi rešujemo probleme, ki zadevajo družbo ali skupnost kot celoto. Inovacije, s katerimi rešujemo probleme posameznikov, niso socialne inovacije.
Socialne inovacije se dogajajo tam, kjer obstajajo družbene potrebe. Na potrebe, za katerimi so finančna ali druga sredstva, se odziva trg, tako da obstaja povpraševanje in ponudba, ki odgovarja na te potrebe. Če pa za potrebami ne stojijo razpoložljiva sredstva, trg takšnih potreb ne vidi oziroma se zanje ne zanima.
Zaradi tega se socialne inovacije prvenstveno ne odvijajo v sferi trga, kjer sta merilo denar in cena, niti v sferi države, kjer je merilo moč oziroma oblast. Dogajajo se v sferi civilne družbe, saj ima ta razvita čutila za družbene potrebe, ki jih trg in država ne zaznata.
Lahko rečemo, da je glavno gonilo socialnih inovacij “reševanje človečnosti”. Socialne inovacije nastajajo z uporabo socialne inteligence, nujni pogoj in prostor, v katerem se oblikujejo, pa predstavlja človeška skupnost.
Primeri socialnih inovacij
Znan in zelo razširjen primer socialne inovacije je pravična trgovina (angleško fair trade), ki se je v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja razvila iz dejavnosti krščanskih misijonarjev. Ti so sredstva za svoje delovanje pridobivali s prodajo izdelkov, proizvedenih v misijonskih skupnostih v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki, v deželah, od koder so prihajali. Ena prvih akcij je bila, da so prodajali sladkor, ki ni bil proizveden s suženjskim delom. Ta in druge podobne akcije so vplivale na to, da je civilna družba v zahodnih družbah zahtevala uvedbo standardov pri proizvodnji blaga in storitev. Sčasoma so tudi nekateri trgovci prepoznali tržno priložnost in na lastno pobudo začeli ponujati izdelke z zagotovilom, da niso bili proizvedeni z nepravičnim izkoriščanjem delovne sile. Danes je nekaj vsakdanjega, da lahko kupimo kakav in čokolado z oznako, ki zagotavlja njuno proizvodnjo v pravičnih pogojih.
Druge primere socialnoinovacijskih zgodb smo udeleženci seminarja spoznavali na nemški državni vrtnarski razstavi BUGA23 v Mannheimu. Ta razstava poteka vsaki dve leti v drugem nemškem kraju in že dolgo ni več posvečena samo cvetju in urejanju vrtov. V Mannheimu, ki je imel v Nemčiji (za nekatere še vedno ima) sloves umazanega industrijskega mesta, so se pred več kot desetimi leti odločali, ali organizirati takšno razstavo. Civilnodružbeni pobudniki so razstavo želeli povezati s preureditvijo 60 hektarjev velikega območja na robu mesta, ki je bilo od konca druge svetovne vojne glavno logistično oporišče ameriške vojske v Evropi in so ga Američani nameravali popolnoma zapustiti in vrniti mestu. Pobudniki so zato dejavno pristopili k dialogu z najrazličnejšimi skupinami mestnega prebivalstva, jih spraševali o idejah za to območje in osveščali o pomembnosti skupnega reševanja tega vprašanja. Prebivalci mesta so se naposled leta 2013 na referendumu odločali o predlagani preureditvi območja in organizaciji državne vrtnarske razstave leta 2023. Ob 60-odstotni volilni udeležbi je bila odločitev zelo tesna – načrt je podprlo 50,7 odstotka glasujočih.
Po letu 2015, ko je ameriška vojska zapustila to območje, so začeli z njegovo prenovo, pri čemer so upoštevali načela trajnostnosti in krožnosti. To pomeni, da so čim več materiala iz porušenih objektov predelali in ponovno uporabili, nekatere objekte pa preuredili za novo rabo. Poleg tega so z nekaterih delov območja, ki je bilo onesnaženo, odkopali ves material do globine 12 metrov in uredili drenažo, ki zadržuje vodo in jo počasi spušča nazaj v ozračje. Glavni cilj je bil, da se to območje, na katerem so bila pred drugo svetovno vojno polja in travniki ter rokav reke Neckar, ponovno vzpostavi kot zelena pljuča, ki bodo mesto oskrbovala s svežim zrakom. Zaradi goste gradnje se Mannheim poleti namreč zelo pregreva.
Ko so letos aprila odprli državno vrtnarsko razstavo, so izvedli javnomnenjsko raziskavo o podpori temu projektu med meščani Mannheima – podpora je zelo narasla, tako da ga sedaj podpira več kot dve tretjini prebivalcev.
Na sami razstavi je predstavljenih nekaj socialnoinovacijskih zgodb, smo pa na eno naleteli po naključju zunaj razstavnega prostora. Kot del prenove degradiranega območja, je na njegovem robu, ki se stika z mestom, nastala nova soseska. Med sprehodom po njej smo vstopili v eno od stavb z odprtimi vrati in restavracijo v pritličju, v kateri so še opravljali manjša vselitvena dela. Na hodniku nas je ogovorila gospa, za katero se je izkazalo, da je lastnica stavbe. Povabila nas je na kavo in med pogovorom smo izvedeli, da je Carina Krey arhitektka, ki se je skupaj z možem Alexandrom Döringom, poslovnežem, odločila, da bo zgradila dve stavbi in jih ponudila v najem ljudem iz drugega življenjskega obdobja (to je obdobje po 50. letu, ko se otroci odselijo od doma in ljudje pogosto ostanejo sami v samostoječih hišah).
Zanimivo mi je bilo poslušati, kako sta se z možem lotila tega stanovanjskega projekta, za katerega sta kapital pridobila iz družinskih prihrankov. Kot pri vsakem drugem tržnem projektu sta tudi onadva najprej raziskala, kaj trg ponuja takšnim ljudem. Nato sta v načrtovanje vključila več različnih strokovnjakov in potencialne uporabnike, s katerimi sta izvedla več delavnic, da bi spoznala njihove potrebe, želje in predloge.
Po besedah lastnice glavni motiv za ta projekt ni zaslužek, temveč ljudem ponuditi nekaj novega in na drugačen način. Da to ni bila le floskula, sem dojel iz tega, ker si je gospa na delovni dan nenačrtovano vzela uro svojega časa, v kateri nam je z žarom odgovarjala na vprašanja in razkazala prostore. Ne nazadnje se mi tudi cene najema stanovanjskih enot (najmanjše merijo 40, največje pa 130 kvadratnih metrov), ki se gibljejo od 8 do 16 evrov na kvadratni meter, zdijo dostopne širšemu krogu ljudi.
Kaj pa v Sloveniji?
Količina in kakovost socialnih inovacij je po mojem mnenju zelo odvisna od moči in trdnosti civilne družbe. V državah s šibko ali pohabljeno civilno družbo, v katerih prevladujeta bodisi državna oblast bodisi trg, je socialnih inovacij bore malo ali pa jih sploh ni. Ne bom trdil, da v Sloveniji nimamo razvite civilne družbe, ampak zdi se, da je velik del odvisen od podpore iz javnih sredstev, kar ima določene posledice. Morda je to tudi razlog, da znotraj civilne družbe nismo kaj prida inovativni. Ena odmevnejših socialnih inovacij, ki mi je prišla na misel v tem trenutku, je projekt Botrstvo, ki ga izvaja Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje. Se spomnite še kakšne?
Glede na to, s kakšnimi izzivi se kot družba soočamo, predvsem kot posledica staranja in krčenja prebivalstva ter spreminjanja podnebja, bomo socialne inovacije v Sloveniji še kako potrebovali. Ni dobro, da se zanašamo le na državo oziroma oblast, da bo reševala te probleme za nas. Ob zadnjih poplavah smo lahko spoznali, kako pomembne so v kriznih situacijah civilnodružbene organizacije.
Zato tisti, ki lahko in znamo, prispevajmo s svojim civilnodružbenim angažmajem v širši skupnosti in verjamem, da se bodo gotovo rodile tudi nove rešitve za pereče družbene probleme. Da ne bo, kot piše Aleš Čerin, Slovenija šla v maloro.