Kam pa vi peljete samega sebe na »servis«?
Avto redno peljemo na servis, da se z njim vozimo, ne da bi ogrožali svojo varnost ali varnosti drugih v prometu. Človek, ki je precej kompleksnejši od avta, še toliko bolj potrebuje reden »servis«.
Če smo pri skrbi za telesno zdravje še pozorni nase, pa se mi zdi, da pri skrbi za duševno in duhovno zdravje ter urejenost manj sistematično skrbimo zase. Za kristjane je redna udeležba pri zakramentih, zlasti pri sveti spovedi in sveti maši z obhajilom, temeljno za duhovno zdravje. Prek teh vidnih oziroma materialnih znamenj nevidnega Boga Stvarnika se namreč v človeka pretakata njegov duh in ljubezen.
Posebna oblika posvečenega časa, v katerem kristjan opravi pregled svoje notranjosti in poglobi svoj odnos z Gospodom, so duhovne vaje. Sveti Ignacij Lojolski, ustanovitelj jezuitov in specialist za duhovno razločevanje, pravi, da so duhovne vaje vsako spraševanje vesti, premišljevanje, kontemplacija, ustna in miselna molitev ter druge duhovne dejavnosti, ki jih razloži v svoji knjižici Duhovne vaje. Pravi še, da kakor so sprehajanje, hoja in tek telesne vaje, tako so duhovne vaje vsaka priprava in naravnavanje duše, da se reši vseh neurejenih nagnjenj in šele potem išče in najde Božjo voljo ter uredi svoje življenje.
Poznamo več oblik duhovnih vaj, a cilj je vedno enak – prek teh vaj vzpostaviti stik in razviti globlji odnos z Gospodom. Meni so najbližje ignacijanske duhovne vaje, ki potekajo v tihoti. To v praksi pomeni, da na takšnih vajah ni klepetanja in prostega pogovora med udeleženci. Prav tako je priporočljivo, da se udeleženec med duhovnimi vajami odklopi od medijev in telefona ter, če je le možno, tudi od komuniciranja s svojimi bližnjimi. Takšna tihota omogoča, da človek laže zasliši in prepozna Božji glas. Gospod nas namreč na duhovnih vajah nagovarja na več načinov: prek nagovorov in razlage Božje besede (odlomkov iz Svetega pisma), ki jih poda voditelj duhovnih vaj, prek osebnih molitev na podlagi podane Božje besede, pogovorov z duhovnim spremljevalcem, svete maše in svete spovedi ter sprehodov v naravi. Prav v tej tihoti sem že večkrat doživel dotike Božje ljubezni in spoznanja, ki so me oblikovala in me spremljajo še danes.
Že nekaj časa namreč redno – vsaj enkrat letno – opravljam duhovne vaje. Poleg duhovnega poglabljanja mi tudi zelo pomagajo, da se sprostim od vsakdanjih skrbi in stresa. Pred kratkim sem opravil duhovne vaje s postenjem z naslovom Pot svetosti, ki sta jih vodila Viljem Lovše in Karmen Kristan. Glavno spoznanje na teh vajah je bilo preprosto, a zame pomembno: resnična svoboda in ustvarjalnost izvirata iz rednega dialoga z Gospodom. Človek kaj hitro zapade v monolog s svojim egom in se vrti okoli samega sebe, kar navadno povzroči trpljenje zanj in za ljudi v njegovi okolici. Redna osebna molitev oziroma pogovor z Gospodom je pot, ki zagotavlja, da se os vrtenja prestavi iz ranjenega človekovega središča v Božje središče, ki je izvir življenja in vsega dobrega.
Pa vi – kdaj ste samega sebe nazadnje peljali na »servis«? Morda je čas, da si rezervirate termin. Pri tedniku Družina vsako leto pripravijo pregled ponudbe duhovnih vaj med poletjem. Tudi letošnja ponudba je dovolj pestra, da vsak lahko najde pravi čas, kraj in obliko vaj zase.