Karel de Foucauld – pričevalec Božje ljubezni
Prejšnji teden, 1. decembra, je minilo točno 100 let od uboja Karla de Foucaulda (fr. Charles de Foucauld, izg. Fukó), francoskega misijonarja med muslimanskimi Tuaregi v Sahari. Te dni prebiram knjigo o njem in bi rad delil nekaj njegovih misli, ki so me nagovorile.
Knjiga Kot v Nazaretu: Po stopinjah Karla de Foucaulda, pričevalca Božjega usmiljenja je letos izšla pri Založbi Družina in vključuje nekaj odlomkov knjige v francoščini z naslovom Au Coeur de masses, ki jo je napisal René Voillaume, ustanovitelj reda Malih Jezusovih bratov, ki je nastal leta 1933 prav na podlagi življenjskih zgledov in zapisov Karla de Foucaulda.
Karel de Foucauld (1858–1916) se je v času vojaške službe leta 1886 spreobrnil in postal iskalec skritega življenja z Jezusom. Pot ga je vodila prek redovniškega življenja med trapisti v Franciji in Siriji, do samostojnega puščavništva najprej v Nazaretu, kasneje pa v saharski puščavi današnje Alžirije, kjer je živel in deloval med muslimanskim prebivalstvom, zlasti med Tuaregi. Njegova izredna ponižnost, popolna zaljubljenost v Jezusa in predanost služenju bližnjim, še posebej najbolj obrobnim, tudi za ceno lastnega življenja v marsičem izziva in nagovarja sodobnega kristjana. Karla de Foucaulda je za blaženega razglasil papež Benedikt XVI. leta 2005.
O svojem glavnem življenjskem pravilu Karel v svojih spisih piše: »Tvoje pravilo: sledi mi … Stori tako, kot bi storil jaz. V vsem se vprašaj: ›Kaj bi storil Gospod?‹ in stori tako. To je tvoje edino, vendar brezpogojno pravilo.«
O kristjanovi poklicanosti in delovanju v svetu, ki se napaja iz vere in zaupanja v Jezusa Karel zapiše tele modre vrstice:
Kolikšno vero Gospod zahteva od nas in vso pravico ima … ni vere, ki mu je ne bi bili dolgovali. … Ko je naš Gospod dejal Petru »Pridi«, se Petru ni bilo treba več ničesar bati, ampak je lahko z zaupanjem hodil po vodi … Ravno tako kot nas je Jezus zagotovo poklical v neki stan, nam dal poklicanost, se nam ni treba ničesar bati, lahko se brez oklevanja lotimo najbolj nemogočih ovir. Jezus je rekel »Pridi« in nam dal milost, da hodimo po valovih. Nam se to zdi nemogoče, ampak Jezus je gospodar nemogočega … Potrebne so torej tri stvari: najprej moramo storiti, kar je storil Peter, moliti h Gospodu, da nas zelo jasno pokliče k sebi. Potem ko smo jasno slišali njegov klic, brez katerega se nimamo pravice vreči v vodo (to bi bila domišljavost, nespamet, smrtna nevarnost, to bi bil greh in pogosto velik greh, ker je ogrožanje življenja duše še večji zločin kot tvegati življenje telesa), potem ko smo torej jasno slišali klic (od tod je naša naloga, da molimo in čakamo), se brez oklevanja vržemo v vodo kot sveti Peter. In nazadnje je treba zaupati božjemu klicu, do konca hoditi po valovih brez sence nemira, v gotovosti, da nam bo v veri in zvestobi na tej poti, na katero nas kliče Jezus, vse lažje, in vse to po zaslugi besede »pridi«. Hodímo torej po poti, na katero nas je poklical, s popolno vero, kajti nebo in zemlja bosta prešla, njegova beseda pa nikoli ne bo prešla.
Karel molitev opredeli na naslednji način: »Moliti pomeni z ljubeznijo misliti na Boga.«
Vsi navedki so iz zgoraj omenjene knjige, ki jo priporočam v branje.