Koga ali kaj častiš v svojem življenju?
To je glavno vprašanje in skrb v življenju slehernika, pravi ameriško-nemški filozof Paul Tillich. Slovenski rek pa pravi, da če postaviš Boga na prvo mesto, bo vse drugo na pravem mestu.
Katero mesto, če sploh, zavzema Bog v mojem in tvojem življenju?
Izhajam iz krščanske družine, vendar bi svoje starše prištel k tradicionalnim vernikom, ki sicer hodijo k sveti maši, vendar ne toliko iz osebne vere kot bolj zaradi spoštovanja tradicije in verskih navad, ki so jih imeli njihovi starši in stari starši. V otroštvu smo doma v družini pred spanjem skupaj redno zmolili večerno molitev, ki jo je vodil oče. Z bratom sva nato še mami in očetu dala poljub za lahko noč in odšla spat. Stara mama, letnik 1917, ki je živela z nami, je doma veliko molila. Redno je hodila k sveti maši, včasih tudi ob delovnikih. Ko se je na začetku 80. let prejšnjega stoletja začelo govoriti o Marijinih prikazovanjih v Medžugorju, je odšla tja na romanje in spomnim se, kako mi je pripovedovala o poti tja in nazaj ter kaj vse je tam doživela. Rad sem jo poslušal, saj so me te stvari zanimale. Čeprav sta se moj oče in mama na trenutke počutila “terorizirano” zaradi njenega nepopustljivega vztrajanja po rednem obiskovanju nedeljskih svetih maš, je nedvomno veliko prispevala k vernosti v naši družini.
V osnovi šoli sem hodil k verouku kot skoraj vsi moji sošolci, a v 5. razredu se je v meni nekaj zalomilo. To se je med drugim pokazalo tudi v tem, da takrat pol leta sploh nisem hodil k verouku. Doma o tem nisem povedal nič. Ob polletju smo dobili veroučna spričevala in v njem je pisalo »neocenjen«, ker me pri verouku ni bilo. Zaradi pritiska staršev sem nato ponovno začel obiskovati verouk, a je v meni tlel neke vrste upor proti Cerkvi, ki je bil verjetno povezan tudi z odkrivanjem lastne istospolne usmerjenosti. Kljub temu sem zdržal do birme.
Po birmi, ko večina mladih prekine stike s Cerkvijo in preneha redno obiskovati verske obrede, se je v naši župniji zgodilo nekaj, kar je zelo zaznamovalo moje nadaljnje življenje. To je bila mladinska skupina, ki sta jo sredi 90. let vodila dva mlada kaplana – danes je redko, da ima župnija sploh še kaplana, mi pa smo takrat imeli celo dva – Antonio Burja iz Buenos Airesa in Peter Žakelj iz Žirov, oba lazarista. Tedensko smo se ob sobotah srečevali v veroučni učilnici, se pogovarjali o temah, ki so nas zanimale kot mlade ljudi, skupaj molili, peli, plesali … V najboljših časih se nas je zbralo tudi preko 40 mladih. Imeli smo župnijski mladinski bend z imenom Samarijan, časopis Kristjan in njegov vsakdan, za otroke in mladino smo organizirali Smrčkov dan – oratorij, ko besede oratorij sploh nihče v Sloveniji še ni poznal ali uporabljal –, za otroke z učnimi potrebami v osnovni šoli smo izvajali učno pomoč. To so bili izredno bogati časi in odnosi, ki so me oblikovali, čeprav so tudi takrat bile preizkušnje, a so mi položili temelje za osebno vero.
Naslednji velik preskok pri spoznavanju Gospoda na oseben, intimen način se je zgodil v štiritedenskih ignacijanskih duhovnih vajah v tišini v začetku mojih 30. let, v katerih me je osebno duhovno spremljal p. Jože Roblek. Kdor želi odkriti duhovno globino, se mora nujno odmakniti od vsakdanjega vrveža in ignacijanske duhovne vaje v tišini so zelo dober način za to.
Osebna vera kot temelj krščanskega življenja v Cerkvi in s Cerkvijo
Sedaj redno hodim k nedeljski sveti maši in se udeležujem tudi drugih verskih obredov ter uporabljam darove Božje milosti, ki se jim reče zakramenti, zlasti sveto spoved in sveto obhajilo. Kot je enkrat rekel pokojni papež Frančišek, sveto obhajilo ni nagrada za popolno življenje in Cerkev ni carinarnica; Cerkev je kot poljska bolnišnica, ki prihaja poškodovanim ljudem naproti in jim prinaša zelo učinkovito zdravilo – živega Jezusa in njegove zakramente –, da jih pozdravi in pošlje v svet. Pojem tudi v župnijskem zboru, s katerim olepšamo bogoslužje.
Trdno verjamem, da je čaščenje Gospoda najpomembnejša stvar v mojem življenju, zato ker vem, da je On največji, najmočnejši in najboljši ter si vedno in v polnosti želi najboljše zame. Morda včasih ne razumem najbolje Njegovega načrta zame in sem nepotrpežljiv, ampak vem, da bom samo ob Njem in z Njim postal boljši človek.
Če ne bi imel te osebne vere in zaupanja v Gospoda in njegovo Cerkev, bi že zdavnaj prenehal hoditi k nedeljski sveti maši in se udeležavati drugih obredov. Pomanjkanje osebne vere je po mojem mnenju tudi glavni razlog, da število nedeljnikov (to so katoličani, ki redno hodijo k nedeljski sveti maši) v Sloveniji in drugod po Evropi tako zelo upada. Na primer, v Belgiji, katoliški državi, je Slovenka, katoličanka, ki že nekaj časa živi tam, rekla, da se v Sloveniji pri nedeljski sveti maši zbere toliko ljudi, kot se jih v Belgiji zbere za velike praznike, kot sta božič in velika noč. V Sloveniji, zlasti na podeželju, še ni tako hudo kot drugod v zahodnoevropskih državah, ampak v večjih mestih na Slovenskem se zadeve razvijajo v isto smer.
Kriza duhovnosti in duhovnih poklicev
Poleg močnega sekularizma in individualizma ter čedalje bolj razširjene potrošniške miselnosti, ko ljudje na stvari in osebe gledajo le še z vidika uporabne vrednosti zase in svoje ugodje, so za ta upad vernosti na Slovenskem odgovorni tudi tisti, ki so na pomembnih položajih v katoliški Cerkvi. Nedavno sem poslušal podkast Odnosi so zakon, v katerem je bil gost Janez Meden, mladi zanesenjak, ki je pred leti vstopil v semenišče, da bi na svoj način oznanjal Kristusa mladim. Voditelji semenišča in nadškof so bolj, kot da bi v tem človeku, ki jim je prišel naproti, iskali Božje talente in mu jih pomagali razviti, uveljavljali svoj prav in voljo ter gledali mimo, ko bi bilo treba določene stvari v svojih vrstah, na katere jih je ta mladi človek opozoril, urediti. Laže jim je bilo, da so Janeza odslovili iz semenišča, kakor pa da bi se lotili nekaterih trdih orehov, ki razžirajo duhovno življenje Cerkve.
Ljudje so lačni duhovnosti, saj je človek narejen po Božji podobi in kot tak ne more brez Boga. Zato tako zelo hlasta po presežnem, po nečem ali nekom, ki bi potešil njegove/njene želje po zadovoljitvi najglobljih hrepenenj – po sprejetosti, ljubljenosti, sreči. Mnogi, vključno z mano, večkrat zatavamo in iščemo to zadovoljitev v stvareh ali osebah, ki dokazano skozi večstoletno zgodovino ne zadovoljijo teh najglobljih hrepenenj, na primer v posvetnih užitkih, bogastvu, slavi in oblasti.
Pravo čaščenje rodi dobre sadove
Čaščenje teh stvari in odnosov – čaščenje lažnih bogov oziroma malikovanje – človeka naposled oropa njegove Božje podobe. Ameriški škof Robert Barron, ki ga redno spremljam, je v enem od svojih predavanj povedal, da vsa človeška pokvarjenost izhaja iz nepravega čaščenja, kajti nepravo čaščenje v človeku povzroči duhovni nered, ki se hitro pokaže v človekovih pokvarjenih mislih, besedah in delovanju.
Kako prav častiti Boga, je škof Barron zelo dobro razložil ob Božji besedi, ki smo jo poslušali prejšnjo nedeljo (kdor ne razume angleščine, lahko v nastavitvah na Youtubu ob predvajanju videa s klikom na gumb za nastavitve zvočni posnetek njegove pridige nastavi v francoščino, italijanščino, nemščino, poljščino, portugalščino ali španščino).
Kot pravi sveti Avguštin v svojih slavnih Izpovedih: “Zase si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.” Edina pot do notranje umiritve in prave sreče je torej čaščenje Gospoda in življenje v skupnosti, ki se ji reče Cerkev. Najbližja takšna skupnost je v župniji. V župnijski skupnosti se odvijajo odnosi z bližnjimi in Gospodom, ki je v središču teh odnosov. Skupno čaščenje Gospoda ter hranjenje z Njegovo besedo, telesom in krvjo pri nedeljski sveti maši pa je vrhunec takšnega življenja. Kajti iz tega neusahljivega vira lahko človek črpa energijo za vsakdanje življenje ter se brusi, da kot diamant zasije v svoji najboljši različici.
Ker se število duhovnikov stalno zmanjšuje, zaradi česar je čedalje večja potreba po združevanju župnij oziroma da en duhovnik oskrbuje več župnij, smo tudi katoliški laiki vedno bolj poklicani, da prevzamemo svojo odgovornost in bolj dejavno sodelujemo v župniji ter na ta način prispevamo k živi skupnosti in razbremenimo duhovnike. Ko bo nastala stiska in gotovo bo, bodo te skupnosti odigrale ključno vlogo pri ohranjanju človeškega dostojanstva.
Danes je nedelja in kmalu se bom spravil k sveti maši. Kako boste pa vi počastili Gospoda?
👏🏻👏🏻 prekrasen zapis. ❤️❤️🇸🇮🇸🇮🙏🏻🙏🏻