Lepa nedelja na Uršlji gori

Danes sem bil spet na Uršlji gori (1699 m). Že prejšnji teden sem na tem hribu preživel zelo lepo in doživeto nedeljo. Na romanju v Medžugorju sem se Darji ponudil za vodiča na Uršljo goro in prejšnji teden so prišli kar s tremi avti, tako da smo bili prava skupina. Naš izlet na goro, na kateri stoji najvišje ležeča cerkev v Sloveniji, je sovpadal z našim župnijskim romanjem k sv. Uršuli.

Vreme je bilo krasno in vsi smo neznansko uživali v lepi naravi. Odločil sem se, da svoje goste na vrh popeljem po Železarski poti, s tem da je bila naša izhodiščna točka Ivarčko jezero nad Kotljami. Na vrhu smo se nekateri udeležili sv. maše, potem pa smo si privoščili malico in odličen domači čaj s kmetije Rone, ki ga je gospodarica brezplačno delila romarjem in drugim pohodnikom. Čaj je bil tako dober, da sem ga šel še nekajkrat iskat. Žal nisem imel fotoaparata s seboj, tako da svojih slik s tega izleta nimam. So ga pa zato imeli drugi, tako da smo naredili nekaj skupinskih fotografij.

Ob pogledu na bližnjo Peco smo predvidevali, da se bo vreme poslabšalo in pričakovali smo dež. Zato smo potem kar urno krenili nazaj v dolino. Nazaj grede smo se odločili, da zavijemo na t. i. Grofovsko pot, ki se nekoliko pod vrhom odcepi od Železarske in se pri kmetiji Jurček zopet združi s slednjo. Čeprav sprva ni kazalo, da bi lahko bila pot zanimiva, se je potem izkazalo ravno nasprotno. Še vreme si je premislilo, tako da je zopet posijalo sonce in ta del celotnega izleta je bil, vsaj meni, najlepši.

Na koncu smo se kot kakšni “tolovaji” prikolovratili iz grmovja točno nad bifejem pri Ivarčkem jezeru, kjer smo se potem malo ustavili in okrepčali. Potem smo se odpeljali še na Prežihovino, domačijo, od koder izhaja Prežihov Voranc alias Lovro Kuhar. Žal smo bili prepozni za ogled njegove spominske sobe. To je ostalo za enkrat drugič.

Danes pa je bila na Uršlji gori lepa nedelja in mašo, pri kateri je bila blagoslovljena obnovljena cerkev, je daroval mariborski nadškof in metropolit dr. Franc Kramberger. Ko sem včeraj zvečer gledal vremensko napoved, sem mislil, da ne bom šel. Ko pa sem zjutraj vstal, je bilo sicer malo megleno, a sončno, tako da nisem kaj dosti premišljeval in se odpravil na pohod. Tokrat sem jo na vrh mahnil s Poštarskega doma, in sicer po poti čez Kal. Na poti do Poštarskega doma sem se spomnil na Albino ter jo poklical in vprašal, če slučajno gre na Uršljo in mi je rekla, da so tudi oni namenjeni k maši, kar me je razveselilo, saj se z Albino že kar nekaj časa nisva videla.

Proti vrhu sem šel sam, tako da sem se med potjo odločil, da bom molil rožni venec in do vrha sem zmolil vse štiri dele. Na vrh sem prišel ravno prav, tako da sem se lahko še pred mašo preoblekel ter nekaj malega prigriznil in popil. Maša je bila daljša kot običajno zaradi nagovorov ob zaključku obnove in njeni blagoslovitvi. Po maši je sledila še procesija s sv. Rešnjim telesom, in sicer kar v cerkvi.

Po slovesnostih v cerkvi me je zazeblo pa še vreme se je medtem malo skisalo, tako da je tudi zunaj postalo hladno. Albina je s seboj imela nekaj krepke pijače za ogret. Njeni domači so me povabili k mizi in privoščili smo si pravo kmečko pojedino. Zraven pa je mlado dekle na harmoniki igralo znane domače viže. Vmes sem skočil še do mislinjskih fantov, ki so med in po maši pokali z možnarji. Eden mi je prijazno razložil, kako se stvari streže. Najprej se napolni možnar z malo bolj grobim smodnikom, v odprtino, kjer se potem s “kušerjem” (dolga lesena palica s katero sprožiš možnar) sproži pok, pa se natrosi bolj droben smodnik. To pokanje ni tako poceni – kilogram smodnika stane okoli 8000 tolarjev in fantje so ga ob današnjem pokanju porabili okoli pet kilogramov.

Še vedno me je malo zeblo. Odlična priložnost za ogreti se pa je bila v plesu. Nisem dosti okleval in Albino povabil na plesni podij. Čeprav nisem spil dosti alkohola, pa se mi je še posebej ob polki dobro vrtelo v glavi :) No, glavno da sva se ogrela :) Z Albino sva potem šla peš do Križana, kjer so jo pobrali njeni domači, ki so bili z avtom, sam pa sem nadaljeval pot do Poštarskega mimo Vernarce. Med potjo se je dež še okrepil, tako da sem do avto prišel precej namočen. Kljub temu pa me to ni spravilo v slabo voljo. Ko sem prišel domov, sem bil prav prijetno utrujen in sem malo zadremal na kuhinjskem kavču. Zunaj je medtem začelo sijati sonce, tako da je bila Uršlja gora vsa obsijana. Nad dolino pa so še vedno vztrajali oblaki in iz njih je še rahlo pršelo. Predvideval sem, da mora ob tem vremenu biti nekje proti Pohorju mavrica in ko sem prišel iz hiše, sem jo res zagledal.

Za mano je torej spet en doživljajsko bogat dan.