Ljubezen in filmi

Zvečer sem si pogledal italijanski film Po polnoči (Dopo mezzanote), posnet leta 2003, iz ciklusa sredinih filmskih večerov na TV Slovenija, imenovanega Sedmi pečat. Zadnje čase zelo malo gledam televizijo, ampak dober film si pa zelo rad ogledam. V Sedmem pečatu so ponavadi filmi, ki so po mojem okusu in me pritegnejo.

Zgoraj omenjeni film režiserja Davideja Ferrariota, ki je posvečen ljubezni do kinematografije in ljubezni v kinematografiji, bi lahko uvrstil med prisrčne italijanske romance s primesmi tragikomike à la Življenje je lepo (La vita è bella) Roberta Benignija. V središču filma je ljubezenska zgodba med filmskihm zanesenjakom Martinom, ki dela kot čuvaj v turinskem filmskem muzeju, ki se nahaja v Antonellijevem stolpu, in Amadno. Martino živi samotno življenje. V prostem času, ponavadi po polnoči, si ogleduje stare neme filme, predvsem od Busterja Keatona, in si prek njih ustvarja sliko o resničnem svetu, tudi o ljubezni. Za Martina bi gotovo držalo “ … bil je tako prikupno zmeden, da sem takoj vzljubil ga …”. Njegova zmedenost je očarala Amando, ki v njegov svet pribeži pred policijo, ker je v restavraciji hitre prehrane, kjer je delala, svojega šefa za nalašč polila z vročim oljem. Poleg umetnosti gibljivih slik Martino navduši Amando tudi z vedenjem o drugih stvareh, npr. pouči jo o Fibonaccijevem matematičnem zaporedju, ki ga je mogoče najti tudi v naravi. S tem Martino utemeljuje svoje prepričanje, da v naravi vlada nek matematični red, ki daje smisel. Kasneje v filmu si Amanda s »Fibonaccijevo« pomočjo priigra zadetek na lotu (več o Fibonaccijevem zaporedju se da prebrati v odličnem Bojevem spletpisu).

Čeprav je Amanda v zvezi z Angelom, šefom mini kriminalne bande, se medtem, ko se skriva pri Martinu, ogreje zanj, a se potem ko nevarnost mine, vendarle vrne nazaj k Angelu. Ampak stvari potem niso več enake. Nastane ljubezenski trikotnik med Amando, Angelom in Martinom, ki so ga nekaj časa vsi trije junaki prisiljeni odprto živeti, saj Amanda ni mogla izbrati enega od fantov, čeprav sta ji le-ta prepustila odločitev. Kot je Martino povedal, da se je podobna situacija v nekem filmu, ki si ga je ogledal, končala slabo, se je tudi ta. No, ne povsem. Angela “tragično” ustreli varnostnik Bruno, tako da skupaj ostaneta (le še) Amanda in Martino.

Film je zanimiv tudi zaradi veznega teksta, a za razliko od starih nemih filmov, v katerih so bila besedila napisana na posebej okrašene tablice, ki so se zvrstile med prizori, je v tem filmu vezno besedilo bral moški glas – morda je bil to celo režiserjev glas.

Dvoje misli iz filma mi je še posebej ostalo v spominu. Eno je danski pregovor, ki pravi: če se ljudje srečajo, se iz njihovih src sliši glasba; druga misel pa je od jasnovidke Barbare, ki nastopa v filmu: če želi biti nekdo v življenju srečen, potem mora nekdo drug trpeti. Mislim, da bo kar oboje držalo.