Ločenost države in verskih skupnosti

V zadnjem času sem v množičnih občilih opazil nekaj sestavkov, ki problematizirajo (ne)ločenost države in katoliške Cerkve v Sloveniji. Pri tem se mi zdi problematično razumevanje koncepta ločenosti države in verskih skupnosti, ki ga imajo pisci teh sestavkov.

Tjaša Pureber je npr. v komentarju tedna s 16. decembra 2011 na spletišču zurnal24.si zapisala:

»Ločitev Cerkve in države ni nekaj, kar si je izmislila ta ali ona oblast zaradi lastnega zadovoljstva, temveč je zapuščina večstoletnega boja za svobodno izbiro mišljenja in delovanja, ki jo je treba pazljivo negovati. Zato preprosto ne zdržijo argumenti, da država mora omogočati versko izobrazbo ali delovanje svojim državljanom. Država mora ustvariti enakopraven, ateističen okvir, od koder lahko vsak posameznik nato sam izbira (in financira) svoja lastna prepričanja. Podobno je pri visokem šolstvu ali zdravstvu. Nikogar ne moti, če si želijo ljudje plačevati te storitve. A država je dolžna zagotoviti njihovo visoko kakovost in široko brezplačno dostopnost prav vsem, in to iz javnih sredstev.«

Če prav razumem komentatorko, želi reči, da država ni dolžna omogočiti versko izobrazbo ali delovanje svojim državljanom, ker imamo zagotovljeno ločenost države in verskih skupnosti. Država naj le ustvari enakopraven in ateističen okvir, v okviru katerega bo lahko vsak sam izbral in udejanjal svoja lastna prepričanja. Avtorica nato to svoje stališče utemeljuje s primerjavo, da mora država tudi v visokem šolstvu in zdravstvu zagotoviti visoko kakovost storitev ter njihovo široko brezplačno dostopnost, kar pomeni, da jih financira iz javnih sredstev.

S takim razumevanjem ločenosti države in verskih skupnosti ter argumentacijo se ne strinjam in menim, da je zgrešena. Po mojem mnenju ta koncept ne pomeni medsebojne izključenosti države in verskih skupnosti, ampak spoštovanje avtonomije ene in druge strani. Ker so nekateri državljani tudi pripadniki verskih skupnosti, je sodelovanje države in verskih skupnosti na področjih, na katerih je dejavna ena in druga stran ter obstajajo skupni cilji, npr. pri dobrodelni dejavnosti ali pri vzgoji za vrednote, v interesu skupne dobrobiti. Uresničiti skrajno laicistično/protiversko interpretacijo tega koncepta pa po mojem pomeni popolnoma razklati posameznika in družbo na dva kosa in jima na vsak način preprečiti, da bi kakorkoli prišla v stik. To je nenaravno in nezdravo tako na individualni kot tudi na kolektivni ravni – človek, ki ne integrira različnih delov svoje identitete in svojih različnih vlog v celovito osebnost, je nezrel, če gre za manjše težave, in shizofren, če gre za zelo hude težave. Si morda želimo skupnost(i) in državo, ki jo sestavljajo taki posamezniki?

Pozitivno razumevanje ločenosti države in verskih skupnosti, ki jo opredeljuje 7. člen Ustave Republike Slovenije, ima po mojem mnenju dve plati. Ena je ta, da se država s svojimi predpisi vsebinsko čim manj vpleta na tista področja, na katerih imajo državljani, ki so pripadniki verskih skupnosti, in le-te same avtonomijo. To pomeni, da imajo pravico, da samostojno odločajo in urejajo svoje delovanje ob upoštevanju temeljnih družbenih pravil. V skladu z 41. členom Ustave imajo namreč vse državljanke in državljani Republike Slovenije pravico, da v zasebnem in javnem (!) življenju svobodno izpovedujejo svojo vero in drugo opredelitev. Poleg tega imajo starši pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo versko in moralno vzgojo svojim otrokom. Na podlagi tega menim, da Republika Slovenija mora omogočiti (zagotoviti potrebne pogoje), da se lahko državljani te države svobodno izobražujejo in delujejo (samostojno ali v skupnostih) tudi na verskem področju. Če država nudi ateističen okvir, kot predlaga Tjaša Pureber, potem to pomeni, da svojim državljanom že vsiljuje neko opredelitev – ateizem namreč pomeni, da Boga ni. Kako naj bom v takem okviru kot kristjan, ki verujem v Boga, enakopraven in svoboden!?

Druga pozitivna plat tega načela pa je ta, da kljub ločenosti obstaja medsebojno spoštovanje in sodelovanje na področjih, ki so v skupnem interesu.

V zvezi z razumevanjem tega načela v branje priporočam tudi komentar Sebastjana Magdiča in odločbi Ustavnega sodišča RS z opravilnima številkama U-I-92/07 in Rm-1/02, zlasti njuna dela B. – II.