Madredeus v Ljubljani

Včeraj zvečer sem bil z Matejem v Cankarjevem domu na koncertu portugalske skupine Madredeus [izg.: madredeuš], ki slovi po izvajanju fada. Fado se uvršča v zvrst portugalske ljudske glasbe, za katero so značilne otožne, melanholične pesmi, v katerih fadisti (izvajal-ci/ke fada) opevajo teme kot npr. neizpolnjeno ljubezen, ljubosumje, žalost, življenjske težave. Ponavadi fadisti pojejo ob spremljavi različnih vrst kitar.

Madredeusov fado ima nekoliko sodobnejšo podobo, saj zvoke klasičnih kitar dopolnjuje še sintetizator. Največji pečat skupini daje izredno čist in barvit glas pevke Terese Salgueiro. Poleg nje pa Madredeus sestavljajo še Pedro Ayres Magalhães in José Peixoto, oba igrata klasično kitaro, Fernando Júdice na akustični basovski kitari ter Carlos Maria Trinidade na sintetizatorju.

Skupina je začela delovati že konec 80. let prejšnjega stoletja, svetovni javnosti pa je postala znana nekaj let kasneje, še posebej po filmu Wima Wendersa Zgodba iz Lizbone iz leta 1994, kateremu je glasbeno podobo dala prav glasba Madredeusa. Od svojega nastanka je skupina nastopila že več kot 800-krat v številnih državah po svetu, izdala pa je že štirinajst albumov.

Ljubljana je Madredeus prvič gostila pred štirimi leti v Križankah, tokrat pa so odlični glasbeniki iz Portugalske nastopili v Cankarjevemu domu v okviru svetovne turneje poimenovane po istoimenskem albumu Um Amor Infinito (Neskončna ljubezen). V dveh zaporednih večerih je skupina napolnila veliko Gallusovo dvorano do zadnjega sedeža. Koncert, ki je bil razdeljen na dva dela, je zaznamovala dokaj preprosta scenografija – na odru so bili štirje podesti, za kitariste in igralca na sintetizator, pred njimi pa je pela Teresa; v črnem ozadju je nad ustvarjalci bdela stilizirana podoba spirale kot simbola neskončnosti. Igra nežnih barv luči je ta simbol povezovala z blagodejnimi zvoki instrumentov in glasom pevke, ki je vsaj mene spravila v neko, rekel bi, mistično stanje, v katerem ni mej ... Zares posebno izkustvo “neskončne ljubezni”!