Med političnim patom in novo večino: argument za prehodno vlado
Povolilni položaj kaže, da Slovenija nima jasne in stabilne večine, na kateri bi bilo mogoče zgraditi trdno vlado. Razmerja v državnem zboru so pretesna, politična nezaupanja pregloboka, ambicije posameznih akterjev pa preveč različne, da bi bilo mogoče brez večjih pretresov oblikovati operativno in dolgoročno vzdržno izvršilno oblast.
Ravnanje ključnih političnih igralcev po volitvah to samo potrjuje. Robert Golob je očitno računal, da bo lahko tudi v tokratnih razmerah oblikoval koalicijo na podoben način kot leta 2022, vendar je položaj danes bistveno zahtevnejši. Z vnaprejšnjo izključitvijo druge najmočnejše parlamentarne stranke iz pogovorov o vladi narodne enotnosti si je zožil manevrski prostor in zmanjšal možnosti za širši politični dogovor. Tudi drugi akterji ravnajo predvsem v skladu s svojimi interesi:
Luka Mesec z Levico (+ Vesno) nima dobrih možnosti za vstop v novo vlado, a meša štrene pri sestavljanju prihodnje koalicije;
Matjaž Han s Socialnimi demokrati ne vidi več realne poti do mešane koalicije, ki bi bila v dani situaciji po njegovem edina smiselna in dobra rešitev;
Jernej Vrtovec s trojčkom NSI + SLS + Fokus trdno vztraja, da s Svobodo ne bo sodeloval v koaliciji in išče pot za oblikovanje desnosredinske vlade;
Zoran Stevanović se zelo dobro zaveda, da je jeziček na tehtnici ter to spretno izkorišča – kot predsedniku najmanjše stranke, ki je sploh prvič prestopila parlamentarni prag, se mu je uspelo zavihteti na drugo najpomembnejšo politično funkcijo v državi;
Anže Logar, ki ni bil izvoljen za poslanca, ima težko nalogo, da svojo poslansko skupino obdrži skupaj ter s sodelovanjem v tako imenovanem tretjem bloku skuša okrepiti relativno moč Demokratov in na ta način doseže zastavljene cilje, med katerimi je tudi ta, da pride do politične funkcije;
Janez Janša po tesnem porazu na volitvah vzroke za to pripisuje nepravilnostim v volilnem postopku in v ozadju preigrava možne scenarije.
Iz tega sledi preprost sklep: volilni rezultat ne omogoča stabilne in močne enopolne vlade. Politični prostor je preveč razdrobljen, poleg tega ni dovolj zrelosti in zaupanja, da bi bilo mogoče pričakovati oblikovanje mešane vladne koalicije.
Tudi morebitna desnosredinska vlada bi bila krhka
Na prvi pogled se lahko zdi, da bi bila alternativa Golobovim poskusom sestavljanja koalicije desnosredinska vlada. Toda tudi ta možnost bi bila zelo verjetno nestabilna.
Najprej zato, ker bi najbrž šlo za manjšinsko ali vsaj politično zelo krhko vlado, katere obstoj bi bil odvisen od podpore manjših partnerjev in od discipline poslanskih skupin, ki ni samoumevna – zlasti v poslanski skupini Demokratov se nakazujejo težave. Poleg tega bi takšna vlada, še posebej pod vodstvom Janeza Janše, skoraj gotovo sprožila močan politični in civilnodružbeni odpor. Opozicija bi jo skušala blokirati na vseh ravneh, od parlamentarne procedure do ustavnosodnih izzivov (pri sedanji sestavi ustavnega sodišča lahko slutimo, kakšne bi bile njegove odločitve), kar bi dodatno zmanjševalo njeno operativnost.
Dodaten problem bi bil položaj predsednika državnega zbora. Zoran Stevanović je s to funkcijo pridobil precejšen vpliv na postopke v državnem zboru, poslanske skupine SDS, NSI + SLS + Fokus in Demokrati, ki skupaj štejejo 43 poslancev, pa ga ne morejo zamenjati, če ne bo hotel sodelovati pri izvajanju vladnih projektov (spomnimo se podobne situacije z Igorjem Zorčičem kot predsednikom državnega zbora v času tretje Janševe vlade). Če je podpora ključnih manjših akterjev negotova, potem je negotova tudi sposobnost takšne koalicije, da učinkovito vodi zakonodajni proces. V razmerah, ko je vsak glas lahko odločilen, že ena sama institucionalna blokada lahko pomeni resno oviro za delovanje vlade. Tudi zato desnosredinska alternativa v tem trenutku ne deluje kot trdna rešitev, ampak prej kot nova pot v politično izčrpavanje.
Zakaj je prehodna vlada najbolj smiselna možnost
Prav zato se kot najbolj razumna rešitev kaže oblikovanje tehnične oziroma prehodne vlade, ki bi jo sestavljale tri najmočnejše parlamentarne stranke z ustavno večino. Takšna vlada ne bi smela nastati kot ideološki projekt ene strani, temveč kot omejen in dogovorjen politični most med sedanjim zastojem in novimi volitvami. Voditi bi jo moral strokovno kredibilen predsednik vlade, kakršen je na primer Mojmir Mrak, njen mandat pa bi moral biti vsebinsko jasno omejen.
Smisel takšne vlade ne bi bil v tem, da rešuje ideološke in politične spore v državi, temveč da v omejenem času opravi tisto, česar ni mogoče odlagati, poleg tega pa bi imela tri ključne naloge.
Tri ključne naloge prehodne vlade
Prva naloga bi bila odziv na krizo zaradi visokih cen energentov in širših gospodarskih pritiskov zaradi vojnih konfliktov na Bližnjem vzhodu. Država v obdobju politične negotovosti še posebej potrebuje oblast, ki je sposobna sprejemati hitre in ciljno usmerjene ukrepe.
Druga naloga bi bila javnofinančna stabilizacija. V času, ko so javne finance pod pritiskom, si Slovenija težko privošči dolgotrajno obdobje političnega improviziranja ali vlado, ki več energije porabi za lastno preživetje kot za upravljanje države.
Tretja naloga pa bi morala biti prenova volilnega sistema. Če je povolilni položaj pokazal karkoli, je pokazal predvsem to, da sedanji sistem ne daje nujno rezultatov, ki bi omogočali učinkovito in stabilno vladanje. Zato bi bilo smiselno razmisliti o kombiniranem volilnem sistemu, kot sta ga nedavno nazaj predlagala ustavna pravnika Ciril Ribičič in Peter Jambrek ali pa vsaj o odpravi volilnih okrajev, uvedbi preferenčnega glasu in zvišanju volilnega praga na 5 ali celo 6 odstotkov. Po takšni prenovi bi bilo smiselno v razmeroma kratkem roku, najpozneje pa v enem letu po oblikovanju prehodne vlade, izvesti predčasne volitve po novih pravilih.
Sklep
V razmerah, ko nihče ne more oblikovati dovolj trdne politične večine, je smiselno razmišljati o omejenem, prehodnem mandatu. Prehodna vlada ne bi bila idealna rešitev, bi pa bila lahko najbolj racionalna. Državi bi omogočila, da se izogne dolgotrajnemu političnemu izčrpavanju, opravi najnujnejše naloge in pripravi pogoje za nov mandat z jasnejšo politično sliko. V dani situaciji to ni znak politične šibkosti, temveč znak politične zrelosti.