Med prijatelji

Včeraj zvečer sem imel za svoje prijatelje predstavitev slik s februarskega potovanja po Indiji. Sodeč po odzivih mi je predstavitev kar uspela. 

V domu imamo vso potrebno projekcijsko opremo (digitalni projektor in projekcijsko platno), ki mi jo je Rafko, tako prijazen in ustrežljiv, kot je, seveda z veseljem izposodil. Cenim ljudi, na katere se lahko zaneseš, potem ko se z njimi nekaj dogovoriš. Rafko je eden izmed njih. Mislim, da se nihče ne bi branil takega hišnika, kot je on. Poleg stvari, ki jih je bilo treba urediti za samo projekcijo, sem poskrbel še za spremljajočo glasbo – izbral sem badžane, ki sem jih nabavil v ašramu. Ponudil sem še nekaj indijskih oreščkov, začinjenih z različnimi indijskimi začimbami. Naročil sem tudi par pic, ki pa jih je dostavljalec prinesel eno uro prehitro. Ženska, pri kateri sem naročil pice, se je očitno zmotila in na račun napisala 20.15 namesto 21.15. Pice smo tako dobili še preden se je predstavitev sploh začela, jaz pa sem načrtoval, da jih bomo pojedli po koncu projekcije. Nisem hotel komplicirati in prevzel pice. Kasneje se je izkazalo, da tudi hladne dobro teknejo.

Pri sami projekciji se mi zdi, da sem se čisto sprostil. Nisem se obremenjeval, kaj in kako bom povedal. Prepustil sem se slikam in toku. Mislim, da sem večinoma govoril kar v svojem koroškem narečju. Po mojem je narečni govor človekovo najnaravnešje in najbolj prvinsko govorno izražanje. Ko se ne nadzoruješ, kako govoriš, potem gotovo govoriš tako, kot si se naučil od svojih staršev in drugih bližnjih iz svojih najzgodnejših let.

Zelo vesel sem bil obrazov, ki sem jih po dolgem času spet videl. Tadeja, Luka in Nežka so prišli, čeprav je bila ura za Nežko že kar pozna. To se je poznalo potem pri projekciji, ko je s svojim godrnjanjem izražala, da bi rada šla spat. Prav ima, da pove to, kar čuti. Nič ji ne zamerim. Tadeja in Luka sta jo seveda upoštevala, tako da so odšli že pred koncem. 

Tinke že tako dolgo nisem videl. Včeraj je potem sploh prvič videla, kje zdaj živim. Prejle sva se slišala po telefonu in mi je rekla, da ji je bilo všeč in da se je počutila domače. 

Marinka, Pepe in Albina so ob mojih slikah verjetno obujali tudi svoje spomine na Indijo. V klepetu je beseda nanesla  na indijske trgovce, s katerimi imamo zdaj vsi štirje dobre izkušnje. Ti namreč resnično zasolijo cene, ko vidijo, da se zahodnjaški turist zanima za kakšno stvar, ki jo prodajajo. Zato so bile še kako na preizkušnji naše sposobnosti barantanja.

Kefo in Nina sta bila točna kot vedno. Naju z Dejanom sta presenetila že s pisanko. Vesel sem, da si je Bojan toliko opomogel, da je lahko prišel z Urško. Z Matejem, Gorazdom in s Polonco sem bolj malo govoril, zato upam, da se bom z njimi srečal v bližnji prihodnosti ob kakšni pijači ali pa kar tako. Vsi, katere sem povabil in bi jih rad bil videl, niso prišli. Nekateri so se mi opravičili, za druge pa ne vem, zakaj niso prišli.

Lepo mi je, če sem v druščini prijateljev. Z nekaterimi sem včasih preživel dosti več časa kot zdaj. Vsak pač gre svojo življenjsko pot in te poti niso in ne bodo vedno druga ob drugi. So pa zato pomembne takšne priložnosti, kot je bila včerjašnja, ko si lahko spet skupaj in obujaš spomine na najrazličnejše pretekle skupne podvige, si poveš, kaj je novega in se morda dogovoriš za kakšne skupne načrte v prihodnosti.