Med temo in svetlobo
Ob današnjem prebiranju poezije Vladimirja Kosa, jezuitskega misijonarja na Japonskem, sta me posebej nagovorili dve njegovi pesmi, ki pričata o boju med temo in svetlobo, med zlom in dobrim.
Iz zbirke njegovih pesmi z naslovom Deževni dnevi, ki jih je po drugi svetovni vojni napisal v begunskem taborišču v Lienzu, me je presunila pesem Tajna, ki opisuje trpljenje, obup in nemoč ljudi, ki niso bili na zmagovalni strani.
To je pesem, ki morda nikdar
v velikih dnevnikih sveta
ne bo izšla v prevodu …
To je pesem tajne v teh gorah,
kjer plava nad prepadi strah
in groza skrite pesmi.
V nočeh se trga blazni krik,
izmučeni, tuleči vik
in smeh žena znorelih.
In pravijo: potem drdra
vso noč do zore strojnica,
da po gorah odmeva …
Noč zvesto molči. Nikogar ni,
da dnevnikom napisal bi
resnico o svobodi.
Še bolj pa me je ganila njegova pesem Sovražniku iz zbirke Dober večer, Tokio iz leta 1960, v kateri na izredno ganljiv način opiše svojo odpuščajočo držo do svojih preganjalcev in rabljev.
Zadnjič drsim z dlanjo
čez zlati zrak,
in čez ametist obzorja in dolgih las
zemljé,
in čez óniks zlomljenih doživetij,
preden
položim kristal večera
na kamen
ob poti,
kjer bo nocoj moj sovražnik
iskal sledov
težko ranjene divjačine.
Prédenj.
V tem vidim držo kristjana na poti k spravi.