Mediji kot lakaji ali kot četrta veja oblasti
Veje oblasti so med seboj ločene, da bi druga drugo nadzorovale in preverjale, če delujejo zakonito in za blaginjo ljudi. Kakšno vlogo pri tem igrajo mediji?
Igrišče, ki zelo visi v eno stran
Da je s slovenskim medijskim prostorom in novinarstvom nekaj hudo narobe, že vrabčki čivkajo. Medijske hiše, ki obvladujejo slovenski javni razpravni prostor, so bodisi lastniško skoncentrirane okoli nekaj vplivnih slovenskih podjetnikov bodisi so tesno povezane s političnimi omrežji ostalin nekdanjega socialističnega udbovskega sistema. Takrat so mediji igrali vlogo propagandnega stroja za indoktrinacijo ljudi s socialističnimi idejami in vzdrževanje avtoritarne oblasti pod vodstvom slovenskih komunistov. Kot je dejal Stane Dolanc:1 “Mora nam biti popolnoma jasno, da smo mi, komunisti, v tej državni na oblasti. Ker če ne bi bili mi, bi pomenilo, da bi bil nekdo drug. A za zdaj ni in tudi nikoli ne bo.”
Znana je tudi izjava Jožeta Smoleta2 o tem, kakšna je bila vloga novinarja v socializmu: “Novinar je družbeno-politični delavec, ki je zavestno privržen idejam marksizma in leninizma.”
Takšna miselnost zgoraj navedenih tovarišev je še vedno prisotna tudi v medijih po 35 letih demokracije na Slovenskem. Posledice se kažejo v tem, da nimamo nepristranskega in neodvisnega novinarstva, ki bi nadzorovalo tri veje oblasti, ampak premnogokrat še vedno deluje v spregi s tistimi na oblasti. Na takšnem igrišču, ki zelo, zelo visi v eno stran, v tisto, ki pomaga ohranjati privilegije, moč, vpliv in čast tistih, ki so 9. maja 1945 okupirali Slovenijo, običajni državljani vedno potegnemo kratko in smo prevarani.
Popravimo igrišče
Da imajo množični mediji in novinarji v demokraciji drugačno vlogo, sem pisal že pred časom v enem od svojih blogovskih zapisov. Rad bi razširil zadnji del tistega zapisa, namreč, kako lahko kot bralci, poslušalci in gledalci vplivamo na medije in kakovost njihovih vsebin.
Kot uporabniki množičnih medijev imamo moč, da jim posvečamo ali ne posvečamo svoje pozornosti. S tem, ko obiskujemo in klikamo njihova spletna mesta ter poslušamo in gledamo njihove programe, jim zagotavljamo prihodke od oglaševanja. Če jim odtegnemo svojo pozornost, se jim posledično zmanjšajo prihodki od oglasov. Če že ne moremo neposredno vplivati na preprečitev sumljivega ali celo nezakonitega financiranja medijev prek spornih pogodb in poslov z državnimi in paradržavnimi podjetji, pa nedvomno lahko uporabimo svojo pamet in svobodno voljo ter pri uporabi medijev ločimo zrnje od plev in se posvetimo zrnju, ne plevam.
S sklenitvijo naročnine ali prostovoljnim prispevkom lahko podpremo kakovostno in nepristransko novinarstvo. Slovenija po mojem mnenju predvsem potrebuje več profesionalnih in nepristranskih novinarjev, ki ne bodo delovali po nareku političnih in kapitalskih omrežij, ampak neodvisno od njih. Za to potrebujejo finančno samostojnost. S tem namenom sem nedavno sklenil naročnino na novičarsko spletišče zanima.me, ker želim podpreti dobro ekipo novinarjev in komentatorjev, ki ustvarja ta portal z novicami in komentarji. Kakovostno novinarsko delo po moji oceni opravljajo še druge medijske hiše v Sloveniji, ki si zaslužijo podporo, npr. spletni časnik Finance, radijska postaja in spletišče Radio Ognjišče, tednik in spletišče Domovina, spletišče INFO360 ter tednik Družina.
Prispevek za RTV Slovenija je obvezen, pa če ta medij uporabljamo ali ne, tako da nam iz denarnice letno vzamejo 168,24 €, pa če delajo dobro ali slabo.
Tretje orodje, ki ga imamo uporabniki, je, da kritično spremljamo medijske vsebine in se nanje odzivamo, npr. spoštljivo podamo svoje mnenje, pohvalo, kritiko ali vprašanje na družbenih omrežjih ali napišemo e-poštno sporočilo uredniku ali novinarju, ki je ustvaril nek prispevek. Uredniki in novinarji so tudi samo ljudje in niso nedovzetni za besede, ki jim jih namenimo o njihovem delu.
Na koncu
Morda bo kdo rekel: “Pa saj to nima nobenega smisla, itak delajo, kar hočejo ...” To je zmota, kajti več kot je takšnih ljudi, ki tako razmišljajo, slabše bodo medijske vsebine in slabša bo kakovost novinarstva in demokracije v Sloveniji. Če smo kot uporabniki medijev kritični, pozorni, zahtevni in dejavni pri sporočanju svojih mnenj, to vpliva ne le na kakovost medijev, ampak tudi na kakovost javnega diskurza, politike, demokracije in ne nazadnje tudi na kakovost javnih storitev in smer gospodarskega razvoja Slovenije. Vse to se v končni fazi pozna v tudi v naših denarnicah oziroma na blaginji ljudi.
Stane Dolanc je bil visok politični funkcionar v nekdanji SFRJ. Bil je tesen Titov sodelavec in če prevedemo v današnji jezik, je bil generalni sekretar jugoslovanske zvezne komunistične stranke, član jugoslovanske zvezne vlade, ki se je imenovala zvezni izvršni svet, in jugoslovanski notranji minister (na tem položaju je bil tudi nadrejen tajni politični policiji, znani kot udba) ter član predsedstva SFRJ (na tem položaju ga je leta 1989 nasledil Janez Drnovšek).
Jože Smole je bil vidni slovenski komunistični funkcionar – bil je Titov osebni tajnik in vodja njegovega kabineta, član centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije in centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije ter predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije – in nosilec številnih funkcij v režimskih medijih in novinarskih združenjih, npr. bil je glavni urednik dveh pomembnih dnevnih časopisov, beograjske Borbe in ljubljanskega Dela, bil je tudi predsednik skupščine RTV Ljubljana in predsednik Zveze novinarjev Jugoslavije.