Meja med pravico do svobodnega izražanja in sovražnim govorom

Mejo določa osnovna človekova pravica do varstva nje-nega/govega osebnega dostojanstva, ki jo opredeljuje tudi Ustava Republike Slovenije v 21. in 34. členu.

To pomeni, da vsako spoštljivo navajanje dejstev o drugem človeku še ne predstavlja sovražni govor.

Pri opredelitvi sovražnega govora so poleg določil 297. člena Kazenskega zakonika po mojem mnenju pomembni tudi nameni sporočevalca, vendar je težava v tem, da le-ti navadno ostanejo skriti, saj človek po državnem pravu ni dolžan izpovedati zoper sebe ali priznati krivdo (glej 21. in 29. člen Ustave). Skratka, človek ima pravico do molka, kar tudi spada med osnovne človekove pravice.

Kakšen je bil resnični namen sporočevalca v primeru suma sovražnega govora, ve le on-/a in Bog. Osumljenec zato nikoli ne bo mogel ubežati pred svojo vestjo in pred Božjo sodbo.

Kdor je obtožen kaznivega dejanja sovražnega govora, ima pravico, da o teh obtožbah brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (23. člen Ustave), kjer sodi sodnik, ne pa predsednik republike, varuh človekovih pravic, informacijski pooblaščenec, udeleženci javnega shoda, mediji ali kdo drug.

Komur krivda ni bila ugotovljena s pravnomočno sodbo, velja za nedolžnega (27. člen Ustave). Tudi to je osnovna človekova pravica.

Kako se torej glasi obtožba, proti komu je namenjena in kdo brani osnovne človekove pravice obdolženca, če ima le-ta ime in priimek ?

Ob vsem pompu okoli izjav Tomaža Majerja pa me žalosti, da skoraj nihče ni podobno reagiral proti Svetlani Makarovič in uredniku Planeta Siol.net zaradi njenih izjav o Borutu Pahorju, ki je kljub vsemu še vedno predsednik Vlade Republike Slovenije, tako da je po mojem mnenju s tem žalila, spodbujala sovraštvo in nestrpnost do njega osebno ter do vseh državljank in državljanov, ki jih on predstavlja.

Kdo je dvoličen in hinavski?