Na čem se najbolj lomita desni in levi pol na Slovenskem?
V Sloveniji po mojem videnju temeljna ločnica med poloma poteka pri odnosu do komunistične revolucije, povojnega socialističnega sistema in samostojne Slovenije.
O naslovnem vprašanju smo razpravljali na dveh debatah Rigologije, ki jo organizira Matej Rigelnik na X-u. V prvi smo razpravljali z Janezom Pogorelcem, predstavnikom desnega pola, članom Nove Slovenije, v drugi pa je bil gost Igor Pribac, nekdanji profesor na ljubljanski filozofski fakulteti in pred nekaj leti vidni komentator družbenega in političnega dogajanja z levega pola. V pričujočem prispevku bi rad na kratko opisal tri temeljne točke, na katerih poteka ločnica med desnim in levim polom v Sloveniji.
Komunistična revolucija
Desni pol jo dojema kot nasilni družbeni prevrat, saj so komunisti okupacijo Slovenije med drugo svetovno vojno izkoristili za prevzem oblasti in uvedbo enopartijske komunistične diktature. To je bil glavni cilj. Narodnoosvobodilni boj in obljube o drugačni, boljši družbeni ureditvi so bile krinka, s katero so zavedli takrat še pretežno podeželski in katoliški slovenski živelj.
Levi pol revolucijo vidi kot imanentno dobro stvar, s katero so se Slovenci otresli starih spon, ki jih je ljudem nalagala katoliška duhovščina, ki je v javnih in političnih zadevah do revolucije imela prevladujočo besedo (moj oče mi je npr. povedal, da mu je njegova stara mama govorila, kako so duhovniki pred drugo svetovno vojno v cerkvah samo politiko zganjali, namesto da bi se posvečali duhovnosti). Za družbeno preobrazbo Slovencev so bile neobhodno potrebne žrtve – v obliki medvojnih likvidacij in povojnih množičnih usmrtitev ter pregona vseh, ki so se protivili novemu redu. Sodelovanje dela protikomunističnega tabora z okupatorjem je te žrtve dodatno upravičilo.
Povojni socialistični sistem
Za desnico je ta sistem v osnovi nedemokratičen, nepluralen, avtokratičen, celo totalitaren z vsemi elementi nadzora in represije, s katerimi je vladajoča skupina koministov uveljavlja svojo socialistično/komunistično vizijo družbe. Kršenje temeljnih človekovih pravic in svoboščin – kot je svoboda vesti in verovanja ter njegovega javnega izpovedovanja, svoboda zbiranja in združevanja pa svoboda misli in njihovega javnega širjenja, pravica do zasebne lastnine in zasebnega življenja ter svobodna gospodarska pobuda, pravica do spoštovanja človekovega dostojanstva, pravica do izbire svojih predstavnikov oblasti na svobodnih in tajnih volitvah – je bilo sistematično, da se je ta sistem lahko obdržal nad vodo. S kultom osebnosti v podobi diktatorja Tita se je vzdrževalo ideološko in politično enoumje v tem sistemu.
Levica povojni socialistični sistem povzdiguje kot zgodbo o napredku slovenskega ljudstva, osvobojeno od moralnih spon katolištva ter kapitalističnih veljakov, veleposestnikov in bogatašev. Socialistični napredek se predvsem kaže v boju za enakost, v katerem so npr. ženske dobile splošno volilno pravico in da so postale enakopravne udeleženke na trgu dela ter da so lahko po svoji volji splavile. Delovno ljudstvo ni bilo več razdrobljen objekt za izkoriščanje, ampak je postalo politični subjekt in soodločevalec, ki ga vodi avantgardna skupina socialistov/komunistov. Čeprav so se v tem procesu napredovanja zgodile krivice, pa te stranpoti ne morejo zatemniti velike in svetle luči družbenega napredka v času socialističnega sistema.
Samostojna Slovenija
Pripadniki desnega pola samostojno Slovenijo vidijo kot uresničitev dolgoletnega sna slovenskega naroda, ki se je zelo dejavno začel odvijati sredi 19. stoletja, začenši s pomladjo narodov. Samostojna Slovenija je prvenstveno država Slovenk in Slovencev, njihove snovne in nesnovne kulture, tradicij in izročil. Osamosvojitveni proces v letih 1990 in 1991 je vrhunec in izpolnitev sanj slovenskega ljudstva. Desni pol, ki je na demokratičnih, svobodnih in tajnih parlamentarnih volitvah aprila 1990 prvič po 45 letih dobil mandat za vodenje zakonodajne in izvršilne oblasti, je uspešno izkoristil ozko okno v zgodovini, da je izpeljal proces osamosvojitve. Slovenija in njena samostojnost je za desnico ena njenih temeljnih vrednot.
Za levico osvoboditev in osamosvojitev Slovenije ni tako pomembna, kot je pomembna emancipacija zatiranih družbenih slojev in manjšin – delavstva, žensk pa rasnih in spolnih manjšin, migrantov. Nacionalna država, v kateri prevladujejo kulturni vzorci, običaji, navade in tradicije ene narodne skupine – v primeru samostojne Slovenije so to pač Slovenci – v osnovi nasprotujejo prizadevanjem levih naprednih sil po čim večji in univerzalni enakosti vseh ljudi. Še več, da bi lahko dosegli to enakost, je treba preživeta in zastarela koncepta nacije in države, temelječa na narodu kot osnovni povezovalni skupnosti, razstaviti, ker sta v svojem bistvu zatiralska, in ju sestaviti na novo. Za levico je država instrument, ki se mu v danih okoliščinah ne more izogniti in ga bo uporabila za uveljavitev pravičnejše družbene ureditve po svoji zamisli.
Sklep
Skozi te tri temeljne točke je po mojem mnenju treba gledati ideološki in politični spopad med desnico in levico v Sloveniji. Raziskave kažejo, da je slovenski živelj bolj nagnjen v levo kot desno. K temu dejstvu gotovo pripomore to, da slovenski medijski prostor od osamosvojitve Slovenije naprej nedvomno zelo visi v levo stran. Poleg tega so po osamosvojitvi tudi drugi družbeni podsistemi, kot so šolstvo in univerze, sodstvo in državna uprava, trdno ostali v rokah levega pola. Edino dokaj močno intelektualno jedro na desnem polu je v okviru katoliške Cerkve in njenega družbenega nauka, ki izhaja iz učiteljstva in učenja cerkvenih očetov in učiteljev.
Demokracija pomeni boj med predstavniki idej o različnih družbenih vprašanjih na uravnovešenem igrišču. Takšnega igrišča v Sloveniji nimamo, saj visi v levo stran in levemu polu zagotavlja prednost, zato je večkrat in z manj napora zmagal na volitvah. Ta situacija je z objektivnega vidika nepoštena. Če želimo igrišče popraviti, sta na voljo dve možnosti: 1. igrišče je treba porušiti in ga zgraditi na novo ali 2. ga popraviti.
Ker pri teh zadevah nisem zagovornik revolucionarnih rešitev, zagovarjam drugo rešitev. Ta pa pomeni, da se moramo državljani ne glede na politično in ideološko prepričanje močneje in bolj intenzivno civilnodružbeno in politično angažirati, javno nastopati in opozarjati ter na ta način graditi močno demokratično in kritično zavest pri vseh ljudeh. To je tudi pot do bolj uravnovešenega družbeno-političnega igrišča (v angleščini se uporablja izraz in koncept a level playing field) v Sloveniji, na katerem bodo poštene razmere za vse igralce ter bodo eni in drugi imeli enake možnosti za zmago.