Na tekmovanju ni pomembno le sodelovati, ampak tudi zmagati
Kot v športu imamo tudi v idejnem svetu tekmo in boj za zmago. Kako se v tem znajdemo kristjani? Razmislek ob polemikah o kontroverzni umetniški uprizoritvi na slovesnem odprtju olimpijskih iger.
Olimpijski duh moderne dobe je krasilo geslo, da je na igrah predvsem pomembno sodelovati, ne toliko zmagati. A vsak vrhunski športnik kot na primer Janja Garnbret ima pred sabo en cilj: »Preprosto, da zmagam na vseh tekmah, ki se jih bom udeležila. Ve se seveda, katera je glavna med njimi.« Tudi v svetu načel, vrednot, idej in prepričanj obstaja tekmovanje med njihovimi nosilci in kristjani tekmujemo na tem tekmovanju. Pa si želimo zmagati ali nam je pomembno le, da sodelujemo?
Na nedavnem slovesnem odprtju olimpijskih iger v Parizu je veliko prahu dvignila plesno-glasbena točka, v kateri je pisana druščina nastopajočih ob dolgi mizi ustvarila podobo, ki je zelo spominjala na znamenito da Vincijevo sliko Jezusove zadnje večerje. Eni so se ob tem zgrozili in opozorili na norčevanje iz krščanske vere in zaton zahodne civilizacije, drugi so poudarili svobodo umetniškega ustvarjanja ter da ravno ta manifestacija v najboljši luči ponazarja današnjo zahodno civilizacijo, utemeljeno na svobodi, spoštovanju raznolikosti, vključujočnosti, enakopravnosti, solidarnosti in sekularnosti. Kaj smo gledali in videli v tej točki?
Olimpijske igre niso le športni dogodek
Olimpijske igre v antiki in moderni dobi niso le športni, temveč tudi družbeni, kulturni, gospodarski, politični in (civilno)religijski dogodek. Za športnike je nastop na olimpijskih igrah eden od ciljev in vrhuncev športne kariere, za navijače in gledalce so igre festival druženja, sprostitve in navijanja za tekmovalce, za gostitelje je priložnost za gostoljubje, dobro organizacijo, arhitekturno ureditev prizorišč in predstavitev mesta in države gostiteljice v številnih vidikih, za sodelujoče države in njihove politične predstavnike prilika za mednarodna srečanja, promocijo in uveljavitev, za ponudnike blaga in storitev pa možnost za zaslužek.
V petek, 26. julija 2024, so se v Parizu s slavnostnim odprtjem začele poletne igre 33. olimpijade moderne dobe. Večurna prireditev na prostem pred kuliso pariških znamenitosti je marsikoga privabila v Pariz ali prikovala pred televizijske zaslone. Čeprav je slavnostno vzdušje nekoliko pokvarilo deževno vreme, so se organizatorji, športniki, veljaki, gledalci in nastopajoči veselili obreda ob odprtju olimpijskih iger, ki ga sestavljajo predstavitev sodelujočih športnikov z imeni in zastavami njihovih držav (in nesamostojnih ozemelj, ki so člani mednarodnega olimpijskega komiteja), dvig olimpijske zastave, petje olimpijske himne in prižig olimpijskega ognja, prisega športnikov in sodnikov, nagovori ter kulturno-umetniški program.
Tokratni obred je bil v marsičem nekonvencionalen – prireditev na primer ni potekala na olimpijskem stadionu kot običajno, ampak na, nad in ob Seni, tako da nismo spremljali mimohoda delegacij, pač pa njihovo mimoplutje na manjših in večjih vodnih plovilih; čeprav je olimpijski ogenj iz grškega kraja, kjer je nekoč stala antična Olimpija, v Pariz pripotoval v obliki plamena, pa po prižigu na častnem mestu tega ne tvorijo več plameni, ampak svetloba LED-svetilk, ki osvetljujejo oblak vodne pare, da ustvarijo učinek migetanja in dima plamenov.
Umetniška svoboda ter svoboda interpretacije in kritike umetniških stvaritev
Predsednik Francoske republike Emmanuel Macron (mimogrede, ime Emanuel pomeni Bog z nami) je ob zaključku prireditve na omrežju X izjavil: »To je Francija!« in »Svoboda, enakost, bratstvo. Ponos.« Režiser kulturno-umetniškega programa Thomas Jolly je dan po odprtju na novinarski konferenci pojasnil namen programa: »Ne gre za željo po prevratništvu, smešenju ali šoku, temveč za to, da bi povedali, da smo to veliki Mi z republikanskimi idejami vključevanja, velikodušnosti in solidarnosti, ki jih tako zelo potrebujemo. Pri nas je umetniško ustvarjanje svobodno in imamo srečo, da je tako. Ne želimo posredovati militantnih sporočil, temveč le republikanska: v Franciji imamo pravico ljubiti drug drugega, kakor želimo; v Franciji imamo pravico verjeti ali ne verjeti; v Franciji imamo veliko pravic. Namen je bil na slovesnosti posredovati te vrednote.«
Čeprav torej namen ni bil kogar koli žaliti ali smešiti, pa so številni kristjani po svetu v kontroverzni poustvarjeni podobi da Vincijeve slike Jezusove zadnje večerje na slovesnosti občutili ravno to in protestirali. Znan ameriški škof Robert Barron, ki je zelo dejaven na družbenih omrežjih, je na primer naslednji dan na omrežju X izjavil, da smo pri tej poustvaritvi videli grobo posmehovanje iz središčnega dogodka krščanstva, ko Jezus na svoji zadnji večerji daje svoje telo in kri v pričakovanju trpljenja in smrti na križu. Spraševal se je, kako se je lahko Francija, ki se lahko pohvali, da je svetu dala številne mislece in vrednote, kot so svoboda in človekove pravice, utemeljene prav v krščanstvu, odločila, da bo na tej slovesnosti smešila krščanstvo. Po njegovem mnenju si gotovo ne upa na enak način smešiti islama. Škof Barron je sklenil, da ta globoko sekularizirana postmoderna družba ve, kdo je njen sovražnik in ga poimenuje. Kristjani se po njegovem mnenju ne bi smeli vesti kot ovce, ampak bi se morali upreti in poskrbeti, da bodo njihovi glasovi slišani.
Na nekatere dele kulturno-umetniškega programa, med drugim na poustvaritev Jezusove zadnje večerje, se je na svojem blogu kritično odzval tudi vodja zmagovite leve stranke na nedavnih francoskih parlamentarnih volitvah Jean-Luc Mélenchon: »Ni mi bilo všeč norčevanje iz krščanske zadnje večerje, zadnjega obroka Kristusa in njegovih učencev ter temelja nedeljskega bogoslužja. Seveda se ne bom spuščal v kritiko „bogokletja“. To ne zadeva vseh. Sprašujem pa se: kakšen smisel ima tvegati, da bi užalili vernike? Tudi če ste protiklerikalno usmerjeni! Tisti večer smo se pogovarjali s svetom. Koliko od milijarde kristjanov na svetu je dobrih, poštenih ljudi, ki jim vera pomaga živeti in sodelovati v življenju drugih, ne da bi se komur koli postavljali po robu?«
Soočen s številnimi kritikami je režiser Jolly v nedeljskem jutranjem pogovoru na francoski televiziji zatrdil, da Jezusova zadnja večerja ni bila navdih za njegovo sporno poustvaritev. »Na to mizo prihaja Dioniz. Tam je zato, ker je v grški mitologiji bog praznovanja. Bog vina, ki je eden od francoskih paradnih konjev. In oče Sekvane, boginje, povezane z reko Seno. Zamisel je bila ustvariti poganski praznik, povezan z bogovi z Olimpa. V meni ne boste nikoli našli želje, da bi koga zasmehoval ali zaničeval. Želel sem ustvariti obred, ki bi popravil in spravil. Prav tako pa bi ponovno potrdil vrednote naše republike: svoboda – enakost – bratstvo.« Režiser je z obžalovanjem dodal, da bi bilo zelo škoda, če se delo umetnikov za tem trenutkom enotnosti uporablja za ponovno podpihovanje razdora in sovraštva, ki sta še naprej v porastu.
Organizatorji pariških olimpijskih iger so v nedeljo na novinarski konferenci sporočili, da s slovesnostjo niso imeli namena biti nespoštljivi do katere koli verske skupine, ampak so želeli proslaviti skupnost in strpnost, kar so po ocenah javnomnenjskih raziskav, ki so jih objavili, s slovesnostjo tudi dosegli. Če se je kdor koli pri tem vendarle čutil prizadetega, jim je zato zelo žal.
Na opravičilo se je z objavo na X-u znova odzval škof Barron in opravičilo zavrnil, ker je dvolično in pokroviteljsko. Če je bil namen dogodka proslaviti skupnost in strpnost, so bili po njegovem mnenju dobrodošli vsi, razen tistih nadležnih 2,6 milijarde kristjanov na planetu, zato naj organizatorji ne govorijo o strpnosti in raznolikosti. Barron meni, da je opravičilo pokroviteljsko, ker namiguje, da če so nekateri tako preprosti in neumni, da jih je ta čudoviti izraz francoske kulture užalil, je organizatorjem za to žal. Kristjani so užaljeni, ker je bila uprizoritev žaljiva in namen je bil, da je žaljiva, je dodal. Če bi se organizatorji resnično želeli opravičiti, bi priznali, da je bila to napaka, ki je ne bi smeli narediti. »Mislim, da kristjani ne bi smeli biti pomirjeni, ampak bi morali še naprej dvigovati svoj glas,« je zaključil svoj komentar.
Kako naj se kristjani odzovemo v takšnih situacijah?
Jezus je glavna oseba, ki mu kristjan v svojem življenju sledi in jo želi posnemati. Kako se je torej Jezus odzval v podobnih situacijah? Ko je na primer Jezus s svojimi učenci krenil na svojo zadnjo pot iz Galileje v Jeruzalem, popotne družbe v neki samarijski vasi niso hoteli sprejeti. Samarija je v starem Izraelu veljala za napol odpadniško in pogansko pokrajino. Samarijani in Judje se niso marali. Jezusova učenca Jakob in Janez sta se prebivalcem te vasi zaradi njihove zavrnitve hotela maščevati, tako da bi jih pokončala z ognjem. Jezus ju je pri tem odločno ustavil in ju pograjal ter se odpravil naprej. Jezus nikoli ni zagovarjal ali upravičeval nasilja kot orodja za uresničevanje svojega poslanstva in nauka. Niti takrat ne, ko je bil soočen s krivičnimi obtožbami, zasmehovanjem, obsodbo in mučenjem do smrti. Skratka, nasilje v najrazličnejših oblikah kot odziv na zavrnitev, norčevanje in krivico absolutno odpade.
Jezus je svojim učencem povedal, da svet (prevladujoča kultura) tako kot njega tudi njih sovraži, ker niso njegov sestavni del. Ker so kristjani za prevladujočo kulturo spotika in grožnja, jih glavni nosilci te kulture ne le sovražijo, ampak tudi preganjajo. Poleg tega je Jezus svoje učence posvaril, naj se varujejo farizejskega, saducejskega in Herodovega kvasa. S tem je hotel povedati, naj se ne vdajajo samozaverovanosti ter pozunanjeni in hinavski religioznosti, ki izključuje Boga (farizejski kvas); naj ne zapadejo v skušnjavo nevere v vstajenje od mrtvih in posmrtno življenje (saducejski kvas) ter naj se ne vdajajo posvetnim užitkom, pohlepu, bogastvu, oblasti in slavi (Herodov kvas). Kristjani naj se torej na zasmehovanje tudi ne odzivamo kot samozaverovani in vzvišeni farizeji ali kot maloverni saduceji ali kot napuhnjeni Herod.
Jezus je učencem zaupal, da so njegovi izbranci ter da so sol zemlje in luč sveta. Sol je začimba, ki v majhni količini jedem daje dober okus in živila ohrani dlje časa užitna. Poleg tega ima tudi zdravilne učinke in topi led. To so lastnosti, ki v prenesenem pomenu krasijo kristjana. Kako konkretno je lahko kristjan sol zemlje, v svojem zapisu razloži Kristine Brown. Biti luč sveta je, kot piše lazarist Peter Žakelj, v tem, da živimo v notranjem veselju iz Božje besede, predvsem iz Jezusovih blagrov, in da na trpljenje, ki nas doleti, gledamo v luči odrešenja tega sveta. Kristjan je torej preprosta oseba, ki se vedno zanaša na Boga, je nenasilen in nenapadalen, je usmiljen, išče pravičnost in dela za mir, na drugega gleda kot na sestro in brata, ki je ustvarjen po isti Božji podobi in ima isto dostojanstvo. Takšen kristjan je od številnih prej ali slej zasramovan, obrekovan in preganjan, a to je pot, po kateri je šel tudi Jezus in številni svetniki. Jezus je dejal, naj se v takšnih situacijah kristjani veselimo in radujemo, ker nas v nebesih čaka veliko plačilo.
Kristjani se moramo zavedati, da nas je Jezus s krstom poklical v hojo za njim. Kot čedalje redkejša družbena manjšina v zahodnem svetu smo postali posebneži in nadležni nepridipravi za prevladujočo kulturo. Ta je na svoj prapor z velikimi črkami zapisala geslo o svobodi, raznolikosti, strpnosti in enakopravnosti. Strinjam se s škofom Barronom, da moramo kristjani poskrbeti, da se naš glas v družbi sliši. Ne smemo biti pasivni opazovalci družbenih dogajanj. Kar škof Barron ni povedal, a se mi zdi ravno tako pomembno, je to, kako dvigujemo svoj glas, kako se zavzemamo za krščanska načela, vrednote in način življenja. Menim, da moramo pri tem slediti kažipotom Jezusovih blagrov.
Kristjani kot nosilci krščanskih vrednot, idej, načel in prepričanj tekmujemo z drugimi nosilci, ki v družbi zagovarjajo svoje ideje, vrednote in načela. Na tem tekmovanju ne gre le za to, da na njem sodelujemo, ampak da na njem tudi zmagamo. Tako kot na športnem tekmovanju imamo tudi na tem tekmovanju pravila igre, sodelujoče tekmovalce, sodnike in gledalce. Na obeh vrstah tekmovanj so tekmovalci, ki ne igrajo pošteno, sodniki, ki sodijo pristransko, in gledalci, ki se vedejo huligansko. Jezusova zmaga je šla preko križa, to je trpljenja in smrti. Križ je glavni krščanski simbol in pristno krščanstvo pomeni sprejeti križ. Če hodimo po tej poti, bomo lahko z apostolom Pavlom naposled rekli, da smo izbojevali dober boj, tek dokončali in vero ohranili.