Naj živi Slovenija polomljena!?
Sredi Ljubljane, ki jo trenutni župan Janković označuje kot »najlepše mesto na svetu«, v nebo tiho vpije oskrunjeno grobišče. Krivice izpred 62 let še vedno ni povsem popravljene.
Na Orlovem vrhu na ljubljanskem grajskem griču je bilo med drugo svetovno vojno urejeno vojaško pokopališče, kamor so pokopavali padle domobrance. Po koncu vojne je komunistična oblast odredila izkop trupel in jih odstranila neznano kam. Po zadnjih informacijah naj bi del trupel končal v tovarni lepila.
Spoštovanje človekovega osebnega dostojanstva, njegove telesne in duševne celovitosti ter osebnostnih pravic (34. in 35. člen Ustave RS) velja tudi za preminule ljudi, in sicer ne glede na katero koli njihovo osebno okoliščino (14. člen Ustave RS), torej tudi za okoli 180 domobrancev, ki so bili pokopani na Orlovem vrhu. To je po mojem mnenju najbolj temeljna norma, na kateri obstane ali pade sleherni človek in družba. Tega so se zavedali že v grški antični družbi. Sofokles v Antigoni npr. obravnava pravico do pokopa, tudi za tiste, ki so razglašeni kot izdajalci domovine. V tragediji naslovna junakinja tvega svoje življenje za pokop svojega starejšega brata Polinejka, ki je tako kot mlajši brat Eteokles padel v njunem boju za nasledstvo na tebanskem kraljevskem prestolu ter ga je novi tebanski kralj Kreon, njihov stric, kot izdajalca domovine pod grožnjo usmrtitve prepovedal pokopati in objokovati. Antigona na začetku drame svojo namero utemelji s spoštovanjem svetih postav. Tudi Ismeni, njeni sestri, so te postave svete, a kot pravi, ji manjka moči, da bi se upirala sili države. Antigono stražarji ujamejo pri pokopavanju Polinejka in jo privedejo pred kralja Kreona, ki jo vpraša, kako si je drznila kršiti njegov zakon. Antigonin odgovor in nadaljnji pogovor s Kreonom zaradi svoje pretresljivosti, pomembnosti in aktualnosti navajam v celoti.*
ANTIGONA
Saj ni bil Zevs, ki dal je tak razglas.
Pravičnost, ki z bogovi biva v Hadu,
ni takšnih vsilila ljudem zakonov.
Vem, da razglas miniljivega človeka
nima moči, da omaje neomajne
in nenapisane bogov zakone.
Njih zakon ni od danes ne od včeraj,
na vek velja, nihčè ne ve, od kdaj.
Kako bi mogla v strahu pred človekom
kršíti ga, da s tem si božjo kazen
nakopljem? Da zapisana sem smrti,
sem vedela že brez razglasov tvojih;
če prej umrem, si štejem le v dobiček.
Kdor kakor jaz živi v tegobah samih,
temu prinese smrt le čist dobiček.
Če mi odmeriš smrt, me ne boli.
Bolelo bi me le, če bi pustila,
da truplo bratovo nepokopano
trohni. Nič drugega me ne boli.
Če se ti zdi norost, kar jaz počenjam,
je, kot bi norec mi norost očital.
/.../
Si še kaj več želiš kot mojo smrt?
KREON
Ničesar več. To mi povsem zadošča.
ANTIGONA
Kaj še odlašaš? V vseh besedah tvojih
ni ene, ki bi mi bila po volji,
kot tudi ti mrziš dejanja moja.
In vendar — s čim bi bolj se proslavíla
kot s tem, da brata svojega pokopljem?
Vsi odobravali bi moj pogum,
ko ne bi strah zaklepal jim jezika.
Tirani srečni so; zato lahko
počno in govore vse, kar jim prija.
KREON
Edina vseh Tebancev ti to vidiš?
ANTIGONA
Vsi vidijo, le usta si mašijo.
KREON
Te ni sram, da le ti ravnaš drugače?
ANTIGONA
Ostati bratu zvest res ni sramota.
KREON
Ti ni bil brat, ki padel je za Tebe [drugi Antigonin brat Eteokles, ki je v boju padel kot junak za rodno mesto Tebe]?
ANTIGONA
Moj rodni brat, da, istih staršev sin.
KREON
Zakaj s takšno sramoto ga častiš?
ANTIGONA
Pokojni ne bi pričal zoper mene.
KREON
Če ista čast mu gre kot izdajalcu?
ANTIGONA
Saj ni moj suženj — brat, moj brat je padel.
KREON
Ta je svoj dom pustošil, oni branil.
ANTIGONA
Za oba zahteva Had pravico isto.
KREON
A ne, da dobri se izenači s podlim.
ANTIGONA
Kdo ve, če spodaj to ima kak smisel?
KREON
Sovražnik ti še v smrti ni prijatelj!
ANTIGONA
Ne da sovražim — da ljubim, sem na svetu!
KREON
Če si za to, kar ljubi jih tam spodaj!
Dokler bom živ, ne bo tu ženske vlade!
Kreon dá Antigono živo zazidati v skalnat grob. Nato h Kreonu pride stari in slepi videc Tejrezias, da bi ga posvaril pred njegovo zablodo:
TEJREZIAS
Vse mesto je okuženo od tebe.
Vsi žrtveniki so oskrunjeni
od ptic ujed in psov, ki se gostijo
ob truplu bednega sinu Ojdipa.
Zato bogovi več ne marajo
molitev naših ne darilnih žrtev
in ptice dobrih znamenj ne žgolijo,
odkar so pile kri ubitega.
Premisli to, moj sin! Nam vsem ljudem
je skupno, da se motimo. A mož,
ki si zdravilo za svoj greh poišče
in ki ne vztraja trmasto v zablodi,
še ni nesrečen. Tvoja trmoglavost
ti um temni. Spoštuj ubitega,
ne muči trupla! Kakšna bedna slava,
moriti mrtve! Iz dobrega srca
ti dobro govorim. Ni lažje šole
kot dober nauk v lastni svoj dobiček.
/.../
V sovraštvu gine sleherna država,
v kateri psi, zveri ali krilate price
ostanke trupel pokopavajo,
s trohnobe smradom skrunijo oltarje.
Tejrezias Kreonu zaradi krivic napove nesrečo v lastni hiši ter zaradi Kreonovega nespoštovanja in žalitev odide. Kreon se zaveda, da je videc vedno govoril resnico. Naposled sprevidi, da je v zablodi in na krivi poti. Proces spreobrnitve je težak in mukotrpen, kot ponazarjajo njegove izjave.
KREON
Tésno mi je pri duši.
Hudó je odnehati. A kljubovati,
v pogibel lastno bresti — spet hudó.
VODJA ZBORA
Zdaj dobro preudari, kralj naš Kreon!
KREON
Kaj naj storim? Svetuj! Ubogal bom.
VODJA ZBORA
Pojdi, otmí dekle [Antigono] iz podzemne jame,
pokoplji truplo [Polinejka], ki leži pred mestom!
KREON
Tako mi svétuješ? Jaz naj se uklonim?
VODJA ZBORA
Čimprej, gospod! Zakaj bogov prekletstvo
s korakom spešnim grehu pot prestreže.
KREON
Kako se v duši vse temú upira!
A proti Nuji je odpor zaman.
VODJA ZBORA
Ne odlagaj to na druge! Stori sam!
KREON
Tako, kot tu stojim, že grem. Le brž,
služabniki, vsi, kar vas je, sekire —
vzemíte v róke in povzpnite se
na vrh. Jaz sam sem vozel zavozlal,
sam ga razvezal bom: tako sem sklenil.
Čez vse velja — tako spoznavam z grozo —
zvestó držati večnih se zakonov.
Kreon se torej spreobrne in želi popraviti krivico. Kljub temu doživi tragedijo, kot mu jo je napovedal videc Tejrezias: njegov sin Hajmon v jami pred mrtvo Antigono in svojim očetom v besu in srdu stori samomor; ko za to izve njegova mati in Kreonova žena Evridika, tudi ona naredi samomor. Kreon na koncu zapade v samoto in obup.
Sofokles je to tragedijo napisal 442 let pred Kristusom. Če bi živel po Kristusu in ga poznal, bi morda Kreonov konec prikazal drugače. Po mojem mnenju bi Kreon zagotovo našel odpuščanje svojih grehov, usmiljenje in mir pri Kristusu Jezusu, učlovečenem Bogu. On odpušča in daje svoj mir vsem, ki uvidijo svoj greh in ga prosijo odpuščanja.
Svojci pokojnih domobrancev z Orlovega vrha se od leta 1994 vsako drugo nedeljo po prazniku vseh svetih zberejo pri maši v grajski kapeli sv. Jurija. Prejšnjo nedeljo sem bil z njimi pri maši kot ministrant in prosil našega Gospoda odpuščanja tudi za skrunilce. Po maši smo v procesiji odšli na kraj oskrunjenega pokopališča, kjer je ob prisotnosti častne straže Slovenske vojske sledila spominska slovesnost, na kateri je zbrane nagovoril Jurij Pavel Emeršič.
Kraj, ki je sedaj zaznamovan z železnim križem, ter umrli, ki so bili tam pokopani, še vedno čakajo na povrnitev spoštovanja in dostojanstva. Nekateri imajo očitno s tem še vedno težave, saj je lansko poletje neznani storilec oskrunil križ, tako da je Kristusu na križu polomil roke. Tega polomljenega Kristusa smo v Župniji Ljubljana Sv. Jakob, kamor spada pokopališče na grajskem griču, spravili na varno. Spoštovanje smo mu vrnili tako, da smo mu dali prostor ob oltarju v cerkvi sv. Jakoba. Jezuit in arhitekt Robert Dolinar je z njim ustvaril prav poseben oltarni križ. Polomljeni Kristus, simbol naše krhkosti, polomljenosti in polomov, sedaj visi na lesu debla sredi župnijskega občestva ob mizi, ob kateri nas s svojo evharistično podaritvijo kljub vsem polomom, zablodam in grehom krepča in preobraža v vedno boljše ljudi.
Upam in verjamem, da bo napočil tudi čas, ko se bodo pristojni zavedli pomembnosti tega problema in ga uredili tako, da bo povrnjeno spoštovanje in dostojanstvo oskrunjenim krajem ter truplom z Orlovega vrha in drugod po Sloveniji. Dokler tega ne bomo storili, bomo kot skupnost v svojem najbolj notranjem bistvu ostali ranjeni in ohromljeni. To pa nam tudi najbolj preprečuje, da bi kot družba vsesplošno napredovali.
* Vsi navedki iz Sofoklove drame Antigona v tem besedilu so iz prevoda Kajetana Gantarja, ki je izšel pri Mladinski knjigi v zbirki Klasiki Kondorja leta 1996.