Nedeljski pohod na Olševo

Prejšnjo nedeljo sem se odpravil na Olševo. Vstal sem dokaj zgodaj, tako da sem četrt čez sedmo zjutraj že prispel do izhodišča, tj. do prelaza Spodnje Sleme, kjer poteka razvodnica med porečjema Meže in Savinje pa tudi meja med občinama Črna na Koroškem in Solčava. Tam se tudi križa glavna cesta med Zgornjemežiško in Zgornjesavinjsko dolino s cestama, ki vodita, ena v dolino Bistre, druga pa do Bukovnika, tj. do najvišje ležeče slovenske kmetije, ki je izhodišče za pohod na Raduho.

Ko sem parkiral avto se je name in na avto usul roj muh. Toliko muh na kupu res še nisem videl. Zgleda, da jih je privabila toplota, ki jo je oddajal avtomobil, saj so posedale nanj. Hitro sem si obul planinske čevlje in s pohodnimi palicami, ki sem si jih pred kratkim nabavil, krenil na pot proti vrhovom Olševe. Ja, Olševa ima več vrhov – vsi, razen enega, ki je v Avstriji, so slovenski. Sodeč po planinskih oznakah naj bi do najvišjega vrha, tj. do Govce (1929 m), potreboval tri ure. Pot je najprej speljana po gozdni cesti, po kateri je treba hoditi kakšen kilometer. Ta del poti sam po sebi ni posebej zanimiv, se pa da na nekaterih mestih že občudovati obsežno severno pobočje Raduhe.

Pot nato zavije precej navkreber, najprej mimo goloseka, za katerega je verjetno krivo neurje, potem pa se pot do grebena Olševe vije skozi gozd. Na tem delu poti sem se na kratko ustavil ob manjšem skalnatem previsu, pod katerim se da vedriti ob neugodnem vremenu. Še na eno stvar sem postal pozoren. Nikoli do sedaj nisem videl toliko mravljišč ob poti, kot sem jih videl ob poti na Olševo. Do Govce sem jih naštel nič manj kot 22, verjetno pa sem spustil še kakšno.

Zadnjič, ob pohodu na Uršljo goro, mi je Darja povedala, da je njena mama čisto navdušena, ko zagleda mravljišče. Nad njim namreč razpre roke in jih nekaj časa pusti, da se navzamejo zdravilnih vonjav, ki jih izločajo mravlje, nato pa jih prisloni k obrazu in vdihava zrak pomešan s temi vonjavami. To naj bi blagodejno delovalo na dihala. Spomnil sem se na to in še sam poskusil in res sem začutil nek poseben vonj. Nekaj tako naravnega gotovo ne more škodovati. Razmišljal sem, da bi ob tolikih mravljiščih lahko postavili pravo terapevtsko pot za tiste, ki bolehajo na dihalih :) Tudi če se ne sklonimo nad mravljišče in vonjamo, se ob takšni koncentraciji mravljišč nekaj verjetno pozna tudi v okoliškem zraku.

Ko sem prispel do grebena, se je pred mano razkril prelep pogled na Raduho, severno pobočje Kamniško-savinjskih Alp in pod njimi na Zgornjesavinjsko (s krajema Luče in Solčava) in Logarsko dolino ter na Robanov in Matkov kot, naprej na Storžič, vrhove Košute in v daljavi na Triglav. Na drugi strani grebena Olševe pa se bohoti Peca, pod njo dolini Tople in Koprivne, nekoliko naprej na avstrijskem Koroškem pa lahko vidimo tudi Obir.

Pot po grebenu se mi je zdela zelo lepa, predvsem zaradi prijetnega planinskega travnika, ki zaobjema celoten greben do Visoke peči, in lepega razgleda. Na sedlu nedaleč od Visoke peči se združita poti iz Slemena in Koprivne. Tam sem naletel na starejšega planinca, Lojzeta. Nekaj časa sva v klepetu skupaj nadaljevala pot proti Govci, potem pa sem se počasi odlepil od njega, saj je bil moj tempo zanj očitno prehiter.

Na Govco sem prispel po dveh urah hoje in se prvi vpisal v vpisno knjigo. Hitro sem se preoblekel in nadel vetrovko, da se ne bi prehladil. Čez nekaj časa je prišel še Lojze in ponudil mi je špons, v katerem je imel namočene borove vršičke. Zelo mi je prijalo. Oba sva še pomalicala. Medtem pa so na vrh začeli prihajati še drugi pohodniki.

Olševa je znana tudi po Potočki zijalki, tj. nekaj čez 100 metrov dolga jama, v kateri je profesor Brodar leta 1928 odkril različne ostanke, ki pričajo o tem, da so se tja zatekali ali celo bivali ljudje in živali že v kameni dobi. Ker sem bil prvič na Olševi, sem se odločil, da si bom šel ogledat še Potočko zijalko. Z Lojzetom sva se na Govci poslovila in krenil sem po poti, ki vodi proti Potočki zijalki in naprej proti Svetemu Duhu, ki je za razliko od Slemena precej bolj obljudeno izhodišče za pohod na Olševo.

Na poti do jame sem najprej srečal dekle, ki je čakalo svojega partnerja in svojo mamo, ki sta zaostala za njo. Zapletel sem se v krajši pogovor in povprašal, kako daleč je do jame. Rekla mi je, da približno pol ure. Po mojem je trajalo nekoliko dlje, rekel bi tri četrt ure; nisem gledal na uro, da bi točno vedel. Na kratkem delu poti so klini, tam je potrebna malo večja pazljivost. Prečka pa se tudi majhno melišče.

Pri Potočki zijalki je bilo nekaj pohodnikov, ki so prišli iz smeri Svetega Duha. Oblekel sem si vetrovko in se odpravil v notranjost kraške jame. Izkazalo se je, da bi bilo fino, če bi imel s seboj svetilko (pa ravno prejšnji teden sem si kupil novo naglavno svetilko, a je nisem vzel s seboj, šment …), saj bi lahko tako šel globlje v jamo, tako pa sem se pri vzponu obrnil nazaj proti izhodu.

Čakala me je pot nazaj na vrh in spust proti Slemenu, kjer sem imel parkiran avto. Da ne bi bilo preveč dolgočasno, sem se odločil, da nazaj grede zavijem še na Obel kamen, najbolj zahodni, avstrijski vrh, na katerem stoji križ, na slovenski strani pa je postavljen majhen stolpič. Tam je tudi uradni pohodniški mejni prehod med Slovenijo in Avstrijo. Na Obel kamnu sem srečal dva Avstrijca. Prepričati sem se hotel, če je eden izmed manjših bližnjih hribov Hemina gora, na kateri sem bil pred dvema meseca. Izkazalo se je, da je hrib, ki sem ga imel za Hemino goro (nem. Hemmaberg), Topica (nem. Topitza).

Z Obel kamna sem se nato po grebenu zopet odpravil do Govce, kjer sem spet srečal dekle, njenega fanta in mamo, ki sem jih srečal dol grede. Na vrhu se nisem ustavljal, pač pa sem jo mahnil kar naprej do Gladkega vrha, kjer sem si potem privoščil krajši počitek ob čokoladnih keksih in pijači. Kako bolje tekne hrana, če si v naravi in v gibanju. Užival sem v sladkih grižljajih s pogledom na Raduho in na Kamniške. Opazoval sem tudi dve ptici – mislim, da je bil par – kako spretno sta izkoriščali veter za svoj let. Očitno sta bili na lovu, saj sta se od časa do časa sredi leta ustavili na mestu kot postovka (a ne bi rekel, da sta bili to postovki, ne vem, gorskih ujed ne poznam tako dobro) in oprezali za plenom. Na travniku je bilo tudi polno gorskega cvetja, na katerem so se pasli čmrlji in metulji, vmes pa so skakale kobil(ic)e. Preplavili so me občutki tihega veselja in zadovoljstva.

Pri sestopu sem srečal par, srednjih let, in mlado družino, to je pa tudi vse. Pot mi je bila tudi zaradi manjše obljudenosti zelo všeč. Za zaključek so me presenetili še številni metulji, ki so se pasli na obcestnih rožah. Do avta sem se vrnil ob pol dveh popoldne, tako da sem za celoten pohod s postanki vred porabil šest ur. Prvič sem bil na Olševi in gora me je povsem navdušila. Domov sem se odpeljal v pričakovanju nedeljske goveje župe :)