(Ne)mir človeka
Pred kratkim so se me dotaknile besede p. Josefa Kentenicha o krščanskem videnju človeka, ki so name delovale precej osvobajajoče. Med drugim namreč omenja, da je človek nihajoče ali lebdeče bitje. Kaj hoče reči s tem in kaj je tako osvobajajočega v tem?
Kentenich pravi, da je človek nihajoče bitje tako glede na svojo bit kakor tudi glede na svojo nrav. Zakaj smo tako zelo pogosto v nekakšnem lebdečem stanju? Ker je to posledica naše narave, ker smo mejna bitja ‑ po Kentenichovi razlagi smo ljudje namreč državljani treh svetov: nagonskega, duševnega in božjega sveta. V naravi naše biti je, da nas vleče v različne smeri, zato v sebi stalno doživljamo napetost, npr. danes bi se rad v meni razvijal nagonski človek, jutri bi rad imel prevlado duševni človek in pojutrišnjem hoče triumfirati božji človek.
Kentenich zastavi naslednje ključno vprašanje: Kje ima nihalo svojo točko mirovanja? Samo zgoraj ‑ tam, kjer je pritrjeno. Kje torej sodobni človek, ki še posebej močno doživlja svojo človeško naravo, najde svoj mir? Če je človek nihajoče oz. lebdeče bitje, potem po mnenju p. Kentenicha najde svoj zadnji svojevrsten mir in varnost tam zgoraj pri Očetu, v svojem pragnezdu.
V krščanski antropologiji je človek tudi iščoče in vzvišeno bitje, zato p. Kentenich pravi, da naj se človek, če se hoče rešiti stisk sodobnega časa, izteza navzgor kot otrok k svojemu očetu.