"Ni prav, da moški pretepa žensko"

Na olimpijskih igrah na ženskem tekmovanju v boksu nastopa oseba, za katero nekateri trdijo, da je moški. Menijo, da je to nedopustno, a primer alžirske boksarke ni tako preprost. Kaj storiti?

Po polemiki o nekaterih scenah iz umetniškega programa na odprtju olimpijskih iger v Parizu (o čemer sem pisal na blogu) je naslednja stvar z olimpijade, ki je zelo razburkala svetovno in slovensko javnost, to, da boksarki iz Alžirije in Tajvana, za kateri številni trdijo, da sta pravzaprav biološka moška, ne bi smela nastopati v boksarskem ringu z drugimi tekmovalkami. Primer teh boksark ni tako enostaven in odpira številna vprašanja, o katerih bi morali razpravljati ter jih rešiti brez sodb in poniževanja tekmovalk.

Alžirska boksarka Imane Helif (na levi), ki je po predaji italijanske boksarske Angele Carini (na desni) zmagala v dvoboju na olimpijskih igrah v Parizu (foto: ANSA)

Kako zelo je ta stvar razvnela razprave, pove dejstvo, da so jo komentirali tudi številni vplivneži in politiki, med drugim so se oglasili italijanska predsednica vlade Giorgia Meloni, slovenska predsednica republike Nataša Pirc Musar in kandidat za naslednjega ameriškega predsednika Donald Trump. Ko sem prvič videl posnetek boja med italijansko boksarko Angelo Carini, ki je boj predala po manj kot minuti boja proti alžirski boksarki Imane Helif, sem mislil, da se je Italijanka borila proti osebi, ki je spremenila spol – iz moškega v žensko – ter da so ji organizatorji iger v prizadevanjih za vključujočnost in enakopravnost transspolnih oseb dovolili nastopiti v ženski tekmovalni kategoriji. Ob tem je bil moj odziv podoben večini drugih, da to pač ni pošteno. Ko sem šel raziskovat ozadje, sem ugotovil, da je zgodba o alžirski tekmovalki drugačna.

Alžirska boksarka ni oseba, ki bi spremenila spol iz moškega v žensko, ampak je ženska, ki naj bi imela telesne lastnosti, značilne za moške, in sicer povišano raven testosterona in prisotnost kromosoma XY. Zaradi tega naj bi imela prednost pred drugimi tekmovalkami, predvsem v obliki večje fizične moči, kot jo ima navadno moški. V športih kot boks, v katerih je moč eden glavnih elementov pri tekmovanju, je to seveda ključno. Mednarodna boksarska zveza je Imane Helif izločila iz ženske boksarske konkurence na podlagi medicinske preiskave, ki naj bi dokazala njeno nedopustno prednost pred sotekmovalkami, a zveza podrobnosti o samem postopku preiskave, njegovi veljavnosti niti o rezultatih zaradi zaupnosti ni javno objavila.

Na Alžirko se je vsul plaz sodb, tudi takšnih, ki ji jemljejo dostojanstvo kot osebi. To vsekakor ni prav. Njen primer dokazuje, da narava ni povsem črno-bela. V svetu, v katerem se ljudje delimo na moške in ženske, obstajajo osebe, ki imajo že od rojstva lastnosti, zaradi katerih jih ni tako preprosto uvrstiti v eno ali drugo spolno skupino. Takšne osebe se lahko tudi športno udejstvujejo in morebiti postanejo izvrstni športniki. Ob tem pa se odprejo številna vprašanja.

Če ima oseba ženske spolne organe ter raven testosterona in kromosom, značilna za moške, naj tekmuje z osebami ženskega ali moškega spola? Ali naj se za takšne osebe uvede posebna tekmovalna kategorija na običajnih tekmovanjih? Naj nastopajo na tekmovanjih, ki so organizirana samo zanje, kot so npr. paraolimpijske igre za osebe, ki so telesno in umsko prizadete? Ali naj se jim sploh ne dovoli sodelovanja na športnih tekmovanjih?

Menim, da je prav, da se ta vprašanja v miru pravično uredijo, brez vnaprejšnjih zaključkov, sodb in predsodkov. Nikakor pa ni prav, da se osebe s takšnimi lastnostmi izkorišča za ideološke in politične boje, še manj, da se jih ponižuje in obsoja. Tudi sam sem se ujel v past, da sem tekmovalko prehitro sodil. Alžirska boksarka na olimpijskih igrah ne sodeluje, da bi pretepala sotekmovalke, ker to ni smisel boksa. Če imajo ona in njej podobne osebe talent in prizadevnost za tekmovanje v tem športu, naj to možnost vsekakor imajo.