Pester dan

Popoldan sem prvič letos kosil zelenico pred hišo. Trava je že kar zrasla, tako da se je je nabralo za nekaj samokolnic. Rože sedaj tako lepo cvetijo pred hišo, da sem jih šel malo ovekovečit s svojim fotoaparatom. Razgrabil sem še brazde na njivi, potem pa sva se proti večeru z Dejanom odpravila proti Ljubljani. Vmes sva se ustavila še v Celju, kjer je Dejan imel sestanek s svojim mentorjem. Med čakanjem sem prebral skoraj cel National Geographic. Tokrat prvič v slovenščini. Zanimivo branje – predvsem sta mojo pozornost pritegnila dva članka, o najdenem in restavriranem Evangeliju po Judi ter o sonaravnem kmetovanju, ki ga princ Charles udejanja na svojih posestvih v jugozahodni Angliji. Moj prvi vtis o slovenski izdaji svetovno znane revije je zelo dober. Všeč mi je tudi to, kar so si v uredniškem odboru zastavili za svoja glavna cilja:

S svojim delom želimo pomembno prispevati vsaj k dvojemu: v slovenski prostor bomo pripeljali vrhunsko revijo, ki nas bo seznanjala z najnovejšimi odkritji na najrazličnejših področjih človekovega delovanja, hkrati pa bomo s svojim uredniškim delom po najboljših močeh skrbeli tudi za razvoj slovenskega jezika. Sodobna znanstvena komunikacija na globalni ravni namreč poteka v angleščini, ena od negativnih stranskih posledic tega pa je predvsem pri manjših narodih lahko tudi zaostajanje ustrezne domače terminologije, saj za objavljanje v domačem jeziku včasih zmanjka časa, energije in sredstev. (Dr. Miha Kovač, National Geographic Slovenija, 2006, št. 1, str. 186)

Prav slednje se mi zdi pomemben problem v Sloveniji, kar opažam tudi na svojem področju, na katerem prav tako prevladuje angleška literatura in posledično angleško izrazoslovje. Osebno sem precej navezan na materni jezik in mi je pomembno, da slovenščina v svojem razvoju ne zaostaja za drugimi jeziki. Zato lepo pozdravljam izid prve številke slovenske izdaje National Geographica, njegovim slovenskim (po)ustvarjalcem pa želim, da bi nadaljevali vsaj tako dobro, kot so začeli.