Razgiban dan

Danes sem preživel pa res zelo rekreativen dan. Boris je popravljal kombi, tako da nisva delala in sem imel prost dan.

Dopoldne sva se s Tomažem zmenila za partijo badmintona. Čeprav sem spet zgubil vse štiri igre, pa se mi zdi, da sem kar precej napredoval od najine prve igre pred dobrim mesecem. Sicer pa mi je bolj pomembno, da sem se spet dobro razgibal.

Popoldne sem najprej na svoje spletno mesto dodal slike z romanja v Medžugorje. Kasneje pa sem bil zmenjen z Matejem, da jo mahneva na Polhograjsko grmado (899 m).

Čeprav sem že kar nekaj let v Ljubljani, sem bil šele prvič na tem hribu, ki je iz mesta oddaljen okoli 10 km. Moram reči, da mi je v primerjavi s Šmarno goro dosti bolj všeč.

Z Matejem sva se zapeljala do Dvora pri Polhovem Gradcu in se odpravila proti vrhu Grmade. Dvignila sva se za 544 višinskih metrov. Pot je zelo razgibana in nikoli si ne bi mislil, da je lahko takšen hrib tako raznolik, kajti od vznožja se pot najprej vije med borovci in resjem (Korošci pravimo vresje), na vrhu pa je že pravo skalovje. Pred vrhom postane pot položnejša. Tam se gre mimo lovske preže in travnika, na katerem bi si z veseljem pogrnil odejo in malo zadremal. No, z Matejem sva s kar spodobnim tempom nadaljevala naprej proti vrhu. V bistvu najprej prideš na prvi vrh, za katerega ne vem, kako se imenuje, potem se zopet spustiš in nato se končno povzpneš na najvišji vrh.

Ko sva prišla na vrh, je nad Kamniškimi, Julijci in Karavankami že besnela nevihta, ki je počasi napredovala proti Ljubljanski kotlini, a do Grmade ni prišla, tako da sva ostala lepo suha. Je bil pa zelo zanimiv pogled na eno stran Grmade, od Gorenjske proti Dolenjski, kjer je deževalo, na drugi strani, proti Primorski, pa je ostalo sončno.

Na vrhu sva se malo okrepčala in spočila, potem pa sva se vrnila proti Dvoru. Sestop sva začela po drugi poti, ki vodi pod grebenom, po katerem sva se povzpela na vrh. Na poti navzdol naju je pozdravila še mavrica. Zavila sva čez Kuclo in prispela nazaj v Dvor.

Odločila sva se, da si bova pogledala še cerkev. Vas namreč zaznamujeta dve cerkvi. Cerkev svetega Nikolaja je sicer starejša (iz leta 1453), vendar je bila kasneje na novo pozidana, kar se vidi v njeni baročni zasnovi. Za gradnjo druge, večje cerkve, posvečene svetemu Petru, pa so pobudo dali polhograjski grofje leta 1526, zato se imenuje tudi grofovska cerkev, ki je bila včasih tudi romarski kraj. Kot nama je povedala prijazna ključarka Ivanka, ki jo je poiskal Matej, se je cerkev gradila kar nekaj let, kar se pozna po različnih stilih, ki krasijo cerkev. V tem pogledu še posebej izstopa zvonik, ki je novejši od vsega ostalega. V osnovi je cerkev gotska, a so vidni sledovi prehoda v barok, baročni pa so tudi oltarji. Najbolj me je prevzel Marijin kip, ki visi s stropa in ga “obletavajo” angelčki. Zanimiv je tudi strop z raznimi ornamenti, ki je bil pred kratkim obnovljen.

V Dvoru bivajo prijazni ljudje. O tem naju je prepričala že Ivanka, poleg tega pa sem se zapletel še v pogovor s prijetno gospo, ki je ravno v tistem času opravljala dela v hlevu. Ko sva z Matejem odhajala z Dvora, sva razmišljala, kako bi lahko domačini imeli več od številnih pohodnikov na Grmado, če bi bila v vasi kakšna v redu gostilna.

Sedaj sem prijetno utrujen in vem, da bom nocoj dobro spal. Pri sebi razmišljam, kako malo je v bistvu treba, da se človek počuti srečnega. In danes sem bil spet srečen.