Reforma katoliške Cerkve v Sloveniji
Septembra letos smo tudi v katoliški Cerkvi v Sloveniji začeli neke vrste reformo. Začel se je namreč proces oblikovanja novega pastoralnega načrta. Podlaga za to načrtovanje, ki bo potekalo naslednji dve leti, je krovni dokument Pridite in poglejte (PIP), ki ga je s sodelavci pripravil p. Branko Cestnik. V tem načrtovanju vidim predvsem priložnost za verne laike, da z dejavnim sodelovanjem v tem procesu s svojimi mnenji, pripombami in kritikami izboljšamo svojo Cerkev ter ne stojimo le pasivno ob strani in jo kritiziramo.
Po slovenskih župnijah od oktobra potekajo mesečna srečanja župnijskih pastoralnih svetov, na katerih obravnavamo posamezne sklope PIP-a. Prejšnji mesec sem se udeležil tudi srečanja župnijskih pastoralnih svetov iz dekanije Ljubljana Center pri Sv. Trojici, kjer smo se srečali med seboj in z ljubljanskim nadškofom Antonom Stresom, ki je predstavil PIP. Poudaril je, da je vsak čas v zgodovini milosten čas, tudi sedanji, ko se zlasti v Evropi srečujemo z močno sekularizacijo. Pri tem pojavu, ki je značilen predvsem za Evropo in svetovne elite, se vera šteje kot zasebna stvar posameznika, ki javnosti ne zanima, in posledično se vse javne zadeve urejajo na način, kakor da Boga ni. Medtem ko je to dokaj spontan pojav, pa se soočamo tudi z načrtnim izrinjanjem vpliva vere na javno življenje, ki ga označujemo s pojmom sekularizem. Le-tega v Sloveniji pospešuje tudi še vedno razširjena revolucionarna miselnost, ki v katoliški Cerkvi vidi enega glavnih notranjih sovražnikov.
Slovenija je po raziskavah med najbolj sekulariziranimi državami v Evropi, takoj za nekdanjo Vzhodno Nemčijo in Češko. Sekularizacija je prisotna tudi v Cerkvi, ki se kaže v tem, da se pred prvovrstnimi verskimi zadevami, kot je npr. molitev in osebni odnos z Bogom, daje prednost raznim drugim zadevam, ki jih širša javnost bolj sprejema, npr. mirovništvo ali ekologizem.
Biti katoličan v sekulariziranem okolju je po mnenju nadškofa stvar osebne odločitve, napora, poguma, zvestobe in trdnosti. Slovenski verniki imajo glede na stanje v družbi zelo malo zunanje podpore za svojo vero, zato je treba okrepiti osebno vero. K temu hoče prispevati tudi nova evangelizacija, ki temelji na tem, da se preide od prepričevanja k pričevanju, od množičnosti k občestvu in osebni veri ter od delne (ko verniki iz nauka izberejo tisto, kar jim ustreza) v celovito vero. K pričevanju med drugim sodi tudi izražanje lastnega mnenja o javnih zadevah. Župnija je občestvo majhnih občestev.
Po nadškofovih besedah se mora Cerkev osredotočiti na tisto, kar je najbolj bistveno za našo vero – da je Jezus Kristus Božji Sin, ki je trpel, umrl in vstal ter živi v Cerkvi. To z drugimi besedami pomeni, da kdor išče svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa ga bo izgubil, bo živel. Poleg tega je treba ponovno dati večji poudarek na mistagogijo – uvajanje v skrivnost zakramentov – in da se zakramenti podelijo tistim, ki so na to pripravljeni. Temeljna naloga Cerkve pa je, da prisluhne, kaj ji govori Duh.
Udeleženci srečanja smo v petih delovnih skupinah obravnavali pet izzivov, s katerimi se danes sooča Cerkev v Sloveniji in so opredeljeni v PIP-u: 1. vrnitev k izvirom, 2. poklicanost in poslanstvo, 3. živa občestva, 4. sočutje in pravičnost ter 5. odpuščanje in sprava. V skupni razpravi, ki je sledila, sta se mi dve stvari zdeli posebej zanimivi in pomembni.
Prvič, navzoči smo se bolj ali manj strinjali, da je odpuščanje in sprava največji izziv, s katerim se danes sooča Cerkev in družba nasploh v Sloveniji. V zvezi s tem se strinjam z nadškofom Stresom, da je treba dati prostor žrtvam, da izpovejo svoje travme. Obsoditi je treba slaba oz. zločinska dejanja, prav tako pa opozarjati na slabe odločitve ali krivice današnjih odločevalcev. Resnica je predpogoj za odpuščanje, vendar je pomembno, kako jo iščemo – ne maščevalno, ampak s sočutjem do ljudi, ki so bili žrtve krivic. Vživljanje v trpljenje nekoga drugega namreč prispeva k očiščevanju. Imeti pa moramo tudi sočutje s storilci krivic, zato ker so tako nizko padli.
Drugič, pomembna se mi je zdela tudi nadškofova pripomba glede odločanja po lastni vesti, ki ga nekateri zelo poudarjajo. Po njegovem mnenju je ob tem treba povedati, da vest ni okus, želja, kaprica, nagnjenje ali interes nekoga. K vesti po nadškofovem mnenju sodi pamet, razumnost in odgovornost. Za kristjana pa je vest to, da se vpraša, kaj Jezus pričakuje od njega pri ravnanju v konkretnih zadevah. Glavna norma za oblikovanje vesti kristjana je Jezus Kristus. Ker smo pri tem slabotni, nam pomagajo zapovedi.
Želim si, da bi se katoliška Cerkev in njeni pripadniki v Sloveniji skozi to reformo prečistili, povezali in okrepili ter bolj gradili na Jezusu Kristusu in njegovem evangeliju.