Romanje v Medžugorje
Prejšnji teden sem bil na Festivalu mladih v Medžugorju in je bilo nepozabno. Za obisk tega romarskega kraja sem se pravzaprav odločil čisto po navdihu ob smrti svoje stare mame. Ona je bila tam dvakrat, ko je še lahko hodila. Ko sem se odločil, da bom šel v Medžugorje, še nisem vedel, da obstaja Festival mladih. To sem odkril šele ob brskanju po internetu. Kot naročeno, je bil odhod na festival, že 17. po vrsti, ravno za moj rojstni dan :) tako da sem se takoj prijavil. Ob prijavi pa mi je Maja povedala, da ni več prostih mest in da me bo poklicala, če bo kaj novega. Nekako v sebi sem vendarle čutil, da bom šel na to romanje in tako se je tudi zgodilo. Par dni pred odhodom me je poklicala Maja in mi dejala, da so našli prostor in da lahko grem.
Ko sem odhajal od doma na festival, sem na starimamini nočni omarici našel majhen rožni venček (desetko), ki je bil iz Medžugorja in ga vzel s seboj. Ko sem zjutraj nekaj pred 6. uro prišel na avtobusno postajo, so tam že čakali ljudje in zdeli so se mi malo čudni. Bila je tudi manjša zmeda ob vkrcanju na avtobuse. Nazadnje smo z nekaj zamude začeli pot proti Medžugorju. Med potjo do slovensko-hrvaške meje smo pobrali še nekaj zamudnikov, ki so hiteli za nami. Ena od teh je bila tudi Liana, s katero sem potem sedel na poti tja in nazaj. Ob prihodu v Medžugorje smo še ujeli večerno sveto mašo in čaščenje sv. Rešnjega telesa, potem pa smo se odpravili k našim gostiteljem, kjer smo cel teden prebivali.
Festival mladih v Medžugorju je sestavljen iz molitve, pričevanj, procesije, svetih maš, čaščenja (adoracije), petja, plesa … Jaz sem ga doživel na prav poseben način. Mojci sem v enem od prejšnjih mnenj napisal, da premalo poznam svoje globine in da bom moral še več narediti za to, da jih bom spoznal. Mislim, da je bilo to romanje nekaj najboljšega, kar sem lahko storil za to. Ostalo mi bo v trajnem spominu zaradi globokih duhovnih doživetij, ljudi, s katerimi sem se družil, novih prijateljstev … Medžugorje je res milosten kraj za tiste, ki tja pridejo z odprtim srcem. Trudil sem se, da bi bilo tudi moje srce takšno in mislim, da mi je nekako uspelo.
V nekaj naslednjih spletpisih bom skušal povzeti svoje izkušnje. Ko bom našel svoj fotoaparat, pa bom objavil še slike.