Si želite še en mandat sedanje Golobove vlade?

Poleg poletne nas je zajela tudi že predvolilna vročica. Kako se znajti v njej?

Predvolilna kampanja, če še niste opazili, je že v polnem teku. Čeprav smo sredi poletja in počitnic, je politično stanje v državi turbulentno in razgreto, kot že dolgo ne. Glavni protagonisti slovenske politične scene – tisti, ki jih vsakodnevno gledamo prek medijev, ter “strici in tete v ozadju” – že mrzlično preračunavajo, kako na naslednjih volitvah priti do čim več vpliva in stolčkov.

Foto: ilustracija, ustvarjena z orodjem umetne inteligence.

Kratka zgodovina slovenske demokracije

Churchill je dejal, da je demokracija “najslabša oblika vladavine, razen vseh drugih, ki so bile preizkušene”. Boljše oblike vladavine, kot je demokracija z vsemi svojimi slabostmi vred, torej še nismo iznašli. Britanci imajo eno najdlje neprekinjeno trajajočih demokracij v sodobni zgodovini, tako da lahko enemu najvidnejših politikov iz britanske demokracije verjamemo.

Slovenci imamo demokracijo formalno že 35 let. Aprila 1990 so bile v takrat še Socialistični republiki Sloveniji, članici jugoslovanske federacije z enostrankarskim socialističnim sistemom, prve svobodne in tajne volitve, na katerih so lahko volivci prvič izmed množice političnih strank z različnimi političnimi programi izbirali svoje zastopnike oziroma delegate v takratno skupščino, ki je imela tri ločene zbore.

Kot je večini znano, je na teh volitvah zmagala združena opozicija pod imenom Demos (Demokratična opozicija Slovenije). Za predsednika vlade oziroma takrat še izvršnega sveta je bil izvoljen Lojze Peterle iz Slovenskih krščanskih demokratov (SKD), nekateri člani te vlade pa so bili tudi pripadniki nasprotnega političnega tabora, ki je do tedaj neprekinjeno in s prisilo vladal 45 let.

Ključna naloga in rezultat prve demokratične vlade po koncu druge svetovne vojne je bila osamosvojitev, vzpostavitev dejanske suverenosti nad svojim ozemljem in mednarodno priznanje Slovenije. Ko je bilo to doseženo – konec leta 1991 oziroma v začetku leta 1992 –, je ta koalicija in vlada razpadla.

Sledilo je dobro desetletje štirih Drnovškovih vlad z zelo kratko prekinitvijo, ko je bila leta 2000 v državnem zboru ustoličena Bajukova vlada, ki pa je trajala le slabih šest mesecev, in s podaljškom in zamenjavo na vrhu, ko je bil Drnovšek leta 2002 izvoljen za predsednika republike, na mestu predsednika vlade pa je ga nasledil strankarski sopotnik iz Liberalne demokracije Slovenije (LDS) Anton Rop. V tem obdobju smo dosegli glavna zunanjepolitična cilja Slovenije – postali smo polnopravna članica Evropske unije in zavezništva Nato.

Od leta 2004 do sedaj, to je dobrih 20 let, smo imeli osem vlad. Tri od teh je vodil Janez Janša (skupaj dobrih sedem let), pet vlad pa so vodili Borut Pahor, Alenka Bratušek, Miro Cerar, Marjan Šarec in Robert Golob (skupaj 14 let). Kaj so bili glavni dosežki teh vlad? Lahko npr. izpostavimo uvedbo evra leta 2007, vendar, ali se vam zdi, da je Slovenija v tem obdobju napredovala bolj kot nekdanje socialistične države iz srednje in vzhodne Evrope, ki smo jih še ob prelomu leta 1990 gledali nekoliko zviška? Podatki različnih ekonomskih kazalcev kažejo, da so nas Češka, Poljska in Estonija že prehitele, druge izmed teh nekdanjih socialističnih držav pa so nam za petami.

Dvajset let zamujenih priložnosti – gospodarska stagnacija in restavracija socializma

Obdobje zadnjih 20 let je resnično obdobje zamujenih priložnosti, gospodarske stagnacije, predvsem pa restavracije socializma v političnem, kulturnem in gospodarskem smislu ter odkritega spogledovanja z jugonostalgijo in politiko neuvrščenosti.

Storitve, ki jih nam državljanom zagotavljajo različni državni podsistemi (zdravstvo, šolstvo, dolgotrajna oskrba, sodstvo, policija, upravni aparat), financirani iz davkoplačevalskih sredstev, so čedalje manj zanesljive in kakovostne. Državljani Slovenije npr. leta in leta čakamo na pravnomočne sodbe sodišč. Vrh tega zaradi nerazumno dolgih sodnih postopkov plačujemo še odškodnine iz davkoplačevalskih sredstev pritožnikom na evropsko sodišče za človekove pravice (ESPČ) proti Sloveniji, ki jim daje prav, ker čakajo nerazumno dolgo na odločitev. Poleg tega je večkrat kršen videz nepristranskosti nekaterih sodnikov. Nedavno smo iz sodbe ESPČ-ja izvedeli, da je predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani povsem očitno kršil pravico državljanov Slovenije do naravnega sodnika, to se pravi, da je pri določeni sodni zadevi izbral sodnika po svoji volji, ne po sodnem redu. Pristransko in neučinkovito sodstvo je ena ključnih težav vladavine prava oziroma pravne države v Sloveniji.

Razkroj državnih podsistemov

Zakaj se to dogaja? Ker se v teh podsistemih bohotita korupcija in neučinkovito upravljanje. Sedanja vlada to rešuje tako, da je zaposlenim v teh podsistemih povečala plače, ne da bi hkrati izboljšala učinkovitost in kakovost storitev, poleg tega povečuje davčno obremenitev ljudi in podjetij, npr. naložila nam je plačevanje prispevka za dolgotrajno oskrbo, ne da bi sploh vzpostavila delujoč sistem s kadri, normativi in informacijsko podporo, ki bi ljudem zagotovil ustrezne storitve dolgotrajne oskrbe. Ko je treba sistemsko urediti probleme zaradi čedalje bolj brezobzirnega nasilja nekaterih pripadnikov romske skupnosti in napadov zveri na prebivalce Slovenije, ta vlada ne ukrepa in si zatiska oči.

Zakaj se v teh razmerah ne zganemo? Ljudstvo ima takšno oblast, kot si jo zasluži, in ljudje na oblasti so odsev ljudstva. Večina ljudi skoraj ne bere več, ampak samo še gleda neumne kratke videe na Instagramu in TikToku. Negativne posledice na sivih celicah so očitne. To seveda pridoma izkoriščajo glavni protagonisti politične scene.

Zdi se, kakor da politikom sploh ni mar za Slovenijo in njene državljane. Ko jih človek spremlja prek medijev, dobi občutek, da izvajajo šov, kdo bo koga bolj pretental, v “teatru absurda” pa gledalce (volivce) s “stališči” zvabijo na svoje limanice.

Politika kot šov in ideologija kot dimna zavesa

Ocenjujem, da se večini politikov gre predvsem za to, da pridejo do položajev, nadzora nad delitvijo davkoplačevalskega denarja in vpliva v državnih firmah. Ko to dosežejo, šteje samo še poslušnost. Vsi prepiri okoli raznih ideoloških in neideoloških vprašanj, ki jih spremljamo državljani prek medijev, so šov, predstava ... Če ste npr. uslužbenec v državni upravi, ste lahko še tako strokovni in profesionalni, a če niste “naš” in ne kimate politikom in politično nastavljenim vodstvenim kadrom, lahko pozabite na svoj karierni razvoj. To velja za veliko večino političnih strank, da ne bo pomote.

Če nisi “naš”, lahko pozabiš na svoj karierni razvoj.

Glede ekonomskih vprašanj ni pomembnih razlik v delovanju parlamentarnih strank. V njihovih programih na papirju še mogoče, da so razlike, a ko glavni protagonisti teh strank, katerih koli, pridejo na odločevalska mesta, pa ne več. Če se spomnimo Janševe prve vlade od leta 2004 do leta 2008, je bilo na mizi več ekonomskih reform, ki so jih predlagali takratni mladoekonomisti, npr. uvedba enotne davčne stopnje. Na koncu od tistih predlogov, mislim, da ni bil uresničen niti eden.

Zaradi tega stranke toliko bolj poudarjajo razlike pri svetovnonazorskih in ideoloških vprašanjih, kot je odnos do narodnoosvobodilnega boja, komunistične revolucije, medvojne kolaboracije, povojnih množičnih pomorov, katoliške Cerkve, splava, spolnih manjšin itd., da “lovijo” volivce. Večina ljudi je milo rečeno tako neumnih, da polarizaciji pri teh vprašanjih vedno znova in znova nasede.

Takšna situacija politikom seveda ustreza, saj zasedajo položaje, imajo razmeroma dobre plače, za katere se jim ni treba posebej truditi. Samo poglejte nekatere poslance, o katerih in od katerih še niste slišali niti besede. V državnem zboru so, da po navodilih šefov pritiskajo tipke, vsak mesec pa na njihov bančni račun prispe lep znesek. Ste v javnosti, od kar je postala ministrica za digitalno preobrazbo, zasledili Ksenjo Klampfer? Je kaj naredila na tem področju?

Poglejmo si dva nedavna primera, kako se politiki igrajo in delajo šov za volivce.

Spor med Petrolom in vlado

Preden preidem na sam spor, želim podati kratek uvod.

V svobodnem tržnem gospodarstvu podjetja tekmujejo med seboj, kdo bo uporabnikom oziroma strankam ponudil najboljši izdelek ali storitev, ki jo bo uporabnik ocenil s svojim nakupom ali nenakupom. Ljudje torej na trgu izdelkov in storitev vsakodnevno glasujemo s svojimi denarnicami. Če nam storitev ali izdelek ni všeč, če je predrag ali je njegova kakovost vprašljiva, ga pač ne kupimo. Če istovrstni izdelek ali storitev na trgu ponuja več ponudnikov, racionalni uporabnik izdelke in storitve primerja med seboj ter se odloči za izdelek ali storitev, za katero presodi, da najbolje izpolnjuje njegova pričakovanja glede cene, kakovosti in uporabne vrednosti.

Seveda pri ponudbi izdelkov in storitev na trgu ni vedno idealne oziroma popolne konkurence. Kako naj uporabnik prosto izbira, če neko storitev ali izdelek ponuja le en ponudnik ali če ima ponudnik prevladujoč položaj, drugi ponudniki pa nimajo resnih možnosti, da bi kakor koli ogrozili njegov položaj? Poleg tega se uporabniki soočamo s tem, da nam nekateri ponudniki izdelke ali storitve prek agresivnega oglaševanja ponujajo z netočnimi ali zavajajočimi informacijami, vsak uporabnik pa se ne odloča vedno povsem racionalno.

Kakšno vlogo ima v tej “igri” država? Nekateri ekonomski in politološki teoretiki menijo, naj se država čim manj vpleta v odnose med ponudniki in uporabniki. Država naj zagotavlja stabilno okolje v smislu notranje in zunanje varnosti, predvidljivega in učinkovitega pravnega in davčnega sistema ter temeljne infrastrukture, npr. prometne in energetske, o vsem drugem pa se lahko ponudniki in uporabniki dogovorijo sami med seboj. Na drugem koncu so teoretiki, ki pravijo, naj država bdi nad vsem – nad tem, kdo, kaj in kako proizvaja izdelke in storitve ter kdaj, kje, komu in kako jih ponuja, in nad tem, kdo, kaj, kje, kako in kdaj lahko kupuje. Slednja smer se v praksi kaže kot socialistično plansko gospodarstvo, kot ga imajo npr. v Severni Koreji, prva smer pa se v praksi kaže kot kapitalistično svobodno tržno gospodarstvo, kot ga lahko vidimo npr. v Singapurju. Med tema dvema modeloma je cela vrsta mešanih ekonomskih modelov, v katerih ima večjo vlogo bodisi država bodisi svobodni trg.

Kje mislite, da je na tej lestvici Slovenija? Po zadnjih podatkih indeksa ekonomske svobode, ki ga vodita ameriško konzervativno mislišče Heritage Foundation in časnik The Wall Street Journal, Slovenija med 27 državami članicami EU zaseda 19. mesto – pred Slovenijo so npr. Poljska, Hrvaška, Slovaška, Češka, Litva in Estonija, če izpostavim le nekdanje socialistične države. Po indeksu konkurenčnosti, ki ga vodi Mednarodni inštitut za razvoj menedžmenta (IMD) s sedežem v Švici, pa se Slovenije uvršča na 15. mesto med 27 državami EU – pred nami sta npr. Češka in Estonija iz skupine nekdanjih socialističnih držav. Če torej gledamo samo države EU, se na lestvici bolj nagibamo proti severnokorejskemu kot singapurskemu modelu gospodarstva. Vam je to v redu, ste zadovoljni, da je tako?

V tej luči je treba gledati tudi spor med Petrolom in vlado. Petrol, nekdaj državni monopolist na trgu z naftnimi derivati, je danes podjetje v zasebni lasti, v katerem ima država še vedno pomemben lastniški delež. V Sloveniji in sosednjih državah Petrol uporabnikom nudi storitve in blago. Na slovenskem trgu ima še vedno prevladujoč položaj.

Spor med sedanjo vlado pod vodstvom Goloba, ki ima pomembne lastne interese na trgu z energetskimi izdelki in storitvami, in vodstvom Petrola je nastal, ker vlada nima več odločilne besede pri upravljanju Petrola. Vlada se je zato odločila, da bo Petrol kaznovala, tako da je brez utemeljenih razlogov omejila maržo pri prodaji pogonskih goriv na trgu, volivcem pa prodala zgodbo, kako na ta način dela za dobro ljudi.

Če bi vlada res hotela delati za dobro ljudi, bi lahko znižala dajatve pri prodaji pogonskih goriv, saj v ceni enega litra bencina dajatve državi predstavljajo 60 %, nabavna vrednost bencina obsega 33 %, marža ponudnika pa le 7 %. Ampak kot rečeno, spor med Petrolom in vlado ni zaradi marž, temveč zaradi obvladovanja podjetja.

Nauk te zgodbe je, čim bolj se oblast v času, ko ni nekih izrednih dogodkov ali kriz, vpleta in posega v odnos med ponudniki in uporabniki izdelkov in storitev na trgu, tem slabše za ponudnike in uporabnike.

Je to vlada, ki si jo želite še v naslednjem mandatu?

Referendumska godlja o obrambnih izdatkih in izstopu iz Nata

Predsednik vlade Golob se je na dan državnosti, 25. junija letos, udeležil vrha voditeljev držav članic Nata v Haagu na Nizozemskem. Tam se je strinjal z deklaracijo, s katero so se voditelj zavezniških držav politično zavezali, da bodo povečali izdatke za obrambo na 5 % bruto družbenega proizvoda (BDP) do leta 2035. Slovenija že do sedaj ni izpolnjevala zaveze s srečanja voditeljev Nata na Valižanskem leta 2014, da bodo države članice za obrambo namenile vsaj 2 % BDP-ja. Slovenija je v obdobju 2014–2024 za obrambo namenila 1,0–1,4 % BDP-ja.

Svet se je v zadnjem desetletju v obrambno-varnostnem pogledu zelo spremenil. Če pogledamo samo Evropo in njeno bližnjo okolico: Rusija pod vodstvom Putina je leta 2014 okupirala in si enostransko prisvojila ukrajinski polotok Krim. Vojna v Siriji je sprožila največji begunski val proti Evropi leta 2015. Rusija od leta 2022 s pomočjo Irana, Severne Koreje in Kitajske izvaja vojaško agresijo nad Ukrajino in vojne zločine nad ukrajinskim prebivalstvom, zaradi katere se je razselilo na milijone Ukrajincev. Vojne strahote in teroristični napadi na Bližnjem vzhodu ne ponehajo.

V teh razmerah je Golobova vlada 30. maja letos predlagala, vladna koalicija pa je brez širše razprave, tako rekoč iz vrat na nos, 12. junija v državnem zboru sprejela resolucijo o opremljanju slovenske vojske do leta 2040, v kateri je predvideno, da bomo za obrambo leta 2025 namenili 2 % BDP-ja in da bomo te izdatke postopoma povečali na 3 % BDP-ja do leta 2030.

Vlada je nato pred odhodom Goloba na vrh Nata v Haagu na redni seji 19. junija odločala o stališčih Slovenije o vprašanjih, ki so se obravnavala na zasedanju Nata in v izhodiščih za udeležbo Goloba na vrhu potrdila, da zaveza za povečanje izdatkov za obrambo na 5 % BDP-ja do leta 2035 predstavlja “ključno mednarodno zavezo Republike Slovenije na obrambnem področju”.

Po vrnitvi Goloba iz Haaga pa se je odvil politični šov, v katerem je Levica presenečeno in zgroženo širši javnosti sporočila, kakšno blazno povečanje izdatkov za obrambo je Golob “podpisal” v Haagu in o tem predlagala posvetovalni referendum. Na dopisni seji vlade, na kateri je vlada nato 30. junija sprejela mnenje o tem predlogu, sta dva ministra iz vrst Levice – Asta Vrečko in Simon Maljevac – pri glasovanju o tem molčala in s tem podprla sprejetje mnenja vlade, da referenduma o izdatkih za obrambo ne podpira.

Cel prvi teden julija smo nato spremljali groteskno predstavo predstavnikov koalicijskih strank, kdo je kaj prebral, zamolčal, spregledal, sprejel, podpisal in dal zaveze, ki jih je v imenu Slovenije dal predsednik vlade našim partnerjem v zavezništvu, ki da so pravzaprav brez prave veljave. Vrhunec te predstave se je zgodil 4. julija, na dan, ko ZDA praznujejo svoj največji državni praznik – dan neodvisnosti. V državnem zboru je najprej potekala razprava o predlogu Levice za razpis referenduma o obrambnih izdatkih, v kateri so ob odsotnosti opozicijskih poslancev razpravljali le poslanci Levice, SD-ja in Svobode. Medtem ko so poslanci Levice in SD-ja zagovarjali razpis referenduma, so mu poslanci Svobode nasprotovali. Za sprejem sklepa o razpisu je potrebna navadna večina, kar pomeni, da je sklep sprejet, če za sprejetje glasuje več poslancev kot proti. Glede na razmerje sil med Svobodo (39 poslancev), Levico (4 poslanci) in SD-jem (7 poslancev) ni bilo možnosti, da bi bil sklep sprejet. A vse se je spremenilo, ko so ob glasovanju v veliko sejno dvorano državnega zbora nenadno prišli tudi poslanci SDS-a (24 poslancev), NSI-ja (8 poslancev) in Demokratov (3 poslanci). V 90-članskem državnem zboru poleg že omenjenih poslanskih skupin trenutno sedijo še nepovezani poslanci Miha Kordiš, Mojca Šetinc Pašek in Dejan Kaloh ter predstavnika italijanske in madžarske narodne skupnosti. Zaslon z rezultati glasovanja je pokazal rezultat 46 proti 42 za sprejem sklepa o razpisu referenduma in v dvorani je završalo. Poleg 11 poslancev Levice in SD-ja so sklep podprli tudi vsi poslanci SDS-a in NSI-ja (skupaj 32), eden od treh poslancev Demokratov ter nepovezana poslanca Kaloh in Šetinc Pašek.

Le 40 minut po tem razburljivem glasovanju je predsednik vlade prek vladnega profila na X-u sporočil, da bo stranka, ki jo vodi, naslednji teden v državni zbor vložila svoj predlog za razpis referenduma o članstvu Slovenije v zvezi Nato, da se “odpravi vsak dvom o resnični volji ljudstva”.

Golob je spet skočil v vodo, ne da bi pred tem preveril njeno globino.

Kot se je kasneje izkazalo, je Golob spet skočil v vodo, ne da bi pred tem preveril njeno globino. Janša je še pred glasovanjem o razpisu referenduma, ki ga je predlagala Levica, Golobu predlagal zelo enostavno in modro rešitev nastale zagate: na glasovanje o sklepu o razpisu referenduma naj veže vprašanje zaupnice vladi, kar mu omogoča 117. člen ustave. S tem do te situacije, ki jo imamo sedaj, zelo verjetno sploh ne bi prišlo, če je koalicijskim strankam res toliko do tega, da ta vlada obstane. Golob je na ta predlog Janši otročje odgovoril, naj še naprej sanja svoje sanje.

Golob je kratkoviden, vase zagledan in slab politik.

Ta referendumska godlja zelo očitno kaže, da je Golob kratkoviden, vase zagledan in slab politik. Janša ne samo da sanja, ampak živi svoje sanje, ko gleda notranje neusklajeno koalicijo in izkoristi vsako priložnost, da jo spodkopava z oblasti in razgalja njeno nesposobnost. Tudi glasovanje poslancev SDS-a ob podpori poslancev NSI-ja za referendumski predlog Levice je treba gledati v tej luči. To je ena glavnih nalog opozicije. Kdor misli, da še vedno živimo v Socialistični republiki Sloveniji – v kateri so bile pod okriljem Zveze komunistov Slovenije (ZKS) sicer dovoljene razne socialistične organizacije z navidezno različnimi mnenji, a avtoriteta centralnega komiteja ZKS je bila neizpodbitna in dokončna –, naj se končno zbudi.

Podporo opozicije za razpis referenduma vidim tudi kot dejanje, s katerim je ta želela končati sprenevedanje in zavajanje koalicijskih strank glede zavez Slovenije o izdatkih za obrambo ter da se zaključi s sedenjem na dveh stolih, ko bi bili radi hkrati varni v zavetju Nata in se šli politiko neuvrščenosti.

Golob se pred odločanjem o tako pomembnih vprašanjih nacionalne varnosti, kot sta sprejem omenjene resolucije v državnem zboru in podpora povečanju izdatkov za obrambo na vrhu Nata ni posvetoval in dogovoril niti znotraj koalicije niti s predsednico republike kot vrhovno poveljnico slovenske vojske niti z opozicijo.

Referendumsko odločanje o članstvu v Natu ne more biti zgolj posvetovalne narave, so po Golobi napovedi posvetovalnega referenduma pojasnili ustavni pravniki. Lahko je le zavezujoče za državni zbor. A kaj bi se zgodilo, če bi volivci na takšnem referendumu izglasovali izstop iz Nata, dvotretjinske večine v državnem zboru za potrditev te volje ljudstva, da se izstop lahko dejansko izvede, kot določa 3.a člen ustave, pa ne bi bilo (in je tudi ni)? Poleg tega je glede na trenutne geopolitične in varnostne razmere takšen referendum zelo tvegan, četudi zadnja javnomnenjska raziskava kaže, da članstvo Slovenije v Natu podpira 69 % Slovencev. Brez dvoma bi se v referendumsko kampanjo prek različnih posrednikov vključili akterji zunaj Slovenije – predvsem Putinov režim bi to priliko izkoristil, da čim bolj zabije klin v zavezništvo.

Golob ima priložnost za popravni izpit, saj lahko tudi na glasovanje o preklicu referenduma o obrambnih izdatkih veže vprašanje zaupnice vladi.

Predsednik vlade in vladna koalicija ima sedaj po vseh teh spoznanjih vse možnosti, da v državnem zboru izglasuje preklic referenduma, če to hoče. Golob ima priložnost za popravni izpit, saj lahko tudi na to glasovanje veže vprašanje zaupnice vladi, tako da pri tem ni treba izvajati nobenega klicanja na odgovornost in državotvornost opozicije. Če je predstavnikom koalicijskih strank res toliko, da ta vlada obstane, bodo preklic referenduma in zaupnico vladi v državnem zboru tudi izglasovali.

Vendar, ali se vam zdi, da je strankam sedanje vladne koalicije res do tega?

Koga naj torej podpremo na naslednjih volitvah?

Naslednje volitve bodo bodisi že v jeseni ali najkasneje spomladi. V vsakem primeru zelo kmalu, zato je to poletje še posebej politično razgreto.

Poslance volimo po proporcionalnem volilnem sistemu – poenostavljeno to pomeni, da namesto da bi v 88 volilnih okrajih izvolili po enega poslanca (dva poslanca pa izvolita narodni skupnosti), glasujemo za politične stranke, ki določijo sezname kandidatov za poslance, pri čemer se v državni zbor uvrstijo stranke, ki dobijo najmanj 4 % glasov. Mimogrede, na lanskem posvetovalnem referendumu smo volivci z več kot 70-odstotno podporo (skoraj 490.000 volivcev) izglasovali, da želimo na državnozborskih volitvah imeti enak preferenčni glas kot na volitvah poslancev v evropski parlament, s čimer bi lahko odločilno vplivali na to, kateri od kandidatov za poslance na strankarskih seznamih bo sedel na poslanski stolček. Do danes politiki te volje volivcev niso uresničili. Se sprašujete, zakaj? Ker jim tako najbolj ustreza.

Kakor koli, glede na volilni sistem, ki ga imamo, drugačna kot koalicijska vlada ni možna. In drugačnega političnega sistema od demokracije z vsemi njenimi slabostmi vred nimamo. Zato je zelo pomembno, da smo državljani in volivci čim bolj pozorni in se politikom ne pustimo kar tako potegniti žejne čez vodo.

Kot alternativo sedanji vladni koaliciji vidim stranke SDS, NSI, Demokrate, SLS in Fokus. Če so te stranke pametne in sposobne najti skupni jezik, bi čas do volitev izkoristile za pripravo programa in koalicijske pogodbe za nov mandat ter ljudem sporočile predloge rešitev za pereča vprašanja, kot so razpadajoči zdravstveni sistem, nedelujoča dolgotrajna in paliativna oskrba, čedalje slabša varnost v državi, demografski zaton ter njegove posledice za pokojninski in zdravstveni sistem, čedalje hujše in pogostejše naravne nesreče zaradi podnebnih sprememb. Ali so se te stranke sposobne pred volitvami sporazumeti o programu prihodnje vlade (da se ne izgublja časa po volitvah) in ljudem ponuditi konkretne rešitve za drugačen razvoj Slovenije od sedanjega, je tudi vprašanje brihtnosti predstavnikov teh strank.

Marsikoga nagovarjajo stališča in retorika predsednika stranke Resnica Zorana Stevanovića. Po zadnji javnomnenjski raziskavi ima ta stranka že 8-odstotno podporo. Osebno menim, da je Resnica takšen nateg, kot je bila Jelinčičeva SNS na prvih državnozborskih volitvah leta 1992, ko je z zelo podobnim programom in retoriko kot nova, neparlamentarna stranka osvojila skoraj 120.000 glasov (10 % veljavnih glasov na tedanjih volitvah) in 12 poslanskih mandatov. Poslanska skupina se je kasneje notranje sprla in razdelila, Jelinčič in njegov krog pa je pri ključnih odločitvah v državnem zboru potegnil s strankami socialistične kontinuitete.

Vladimir Prebilič, nekdanji član SD-ja in sedanji evropski poslanec, izvoljen na kandidatni listi stranke Vesna, ki se pred naslednjimi državnozborskimi volitvami povezuje z Levico, je prejšnji mesec napovedal, da bo oktobra ustanovil svojo stranko. Tako kot Gibanje svoboda leta 2022 in Stranka Mira Cerarja leta 2014, je to še en instanten politični projekt “novega obraza” z omejenim rokom trajanja za dobo enega mandata. Vas bo “nov obraz” še tretjič speljal na led?

Skratka, stanje ni rožnato, pravzaprav je slabo. Ponudba na trgu kakovostnih političnih idej in osebnosti je precej omejena, zato je toliko bolj pomembno, da smo kot volivci pozorni in zahtevni.