Skrivnost velike noči

Danes je velika noč, največji krščanski praznik. Po več kot mesecu dni se je zaslišala radostna aleluja – Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi – aleluja.

Nemogoče (si) je razumsko razložiti bistvo velike noči – vstajenje umrlega božjega sina – kot je nemogoče razumsko, po možnosti skladno z znanstvenimi načeli, razložiti, zakaj in kako lahko npr. nekdo, ki je zbolel za rakom in mu uradna medicina ne more (več) pomagati, čudežno ozdravi ali zakaj in kako lahko nekdo po potresu preživi in je rešen izpod ruševin še potem, ko so vsi trdili, da ni več realnih možnosti, da bi kdo še preživel … Ampak, ali si v primeru, ko sami uidemo smrti ali ko smo priča, ko ji uide kdo drug (še posebej, če nam je le-ta posebej drag), razbijamo glavo z vprašanji zakaj in kako. Preprosto srečni, veseli in hvaležni smo, da se je tako zgodilo. Takšno ali celo večje je veselje tistih, ki verjamemo in verujemo, da je Jezus premagal smrt.

Poldi se je danes v svoji pridigi zanimivo izrazil, ko je rekel, da kristjani ob veliki noči praznujemo največjo prevaro, ki se je kadarkoli zgodila v človeški zgodovini. Vendar ob tem dogodku – Jezusovem vstajenju od mrtvih – nismo (bili) prevarani ljudje, temveč smrt, ki si sicer tako neusmiljeno vzame vse, tudi ljudi in druga bitja, ki so nam zelo pri srcu. Jezus nam je zagotovil in pokazal, da smrt ni nujno konec življenja. Vera v to, čeprav pogosto preizkušana, me navdaja z radostjo do življenja.

Veselo veliko noč voščim vsem!