Slovo

Pred dvema tednoma se je od nas poslovila stara mama. Bila je že povsem izčrpana, tako da se je s smrtjo v bistvu rešila spon obnemoglega telesa. Verjamem, da živi naprej, čeprav fizično ni več prisotna.

Vesel sem, da sva se lahko poslovila, ko je še bila kolikor toliko pri zavesti. Štirinajst dni pred njeno smrtjo, ko sem že slutil, da bo kmalu odšla, sem pred odhodom v Ljubljano odšel k njej, da bi se poslovil. Tisti dan je cel dan bruhala in ob koncu dneva je bila že kar precej izmučena. Rekel sem ji, da odhajam v Ljubljano in takrat mi je potem še zadnjič na moje presenečenje odločno rekla: “Boh lonej, da si prešo pa srečno pot!”

Zavedal sem se globljega pomena tega njenega stavka in nekako vedel, da si s tem izrekava slovo v tem življenju. Prijel sem jo za roko in ji rekel, da tudi jaz njej želim srečno pot. Potem sem jo poljubil in pokrižal. Oblile so me solze, po eni strani zaradi žalosti ob slovesu, po drugi strani pa tudi zaradi tega, ker sva se lahko poslovila na tako lep način. Hvaležen sem za to.