Sončev mrk in prve nevihte

Na prvega sem pozabil, tako da so me nanj spomnili šele pri Dnevniku. Če bi bil popolni mrk, bi ga že opazil, tako pa ... Spomnem se prejšnjega sončevega mrka (ne vem točno, kdaj je že bil, mislim da poleti 1999), ki je bil popoln tudi v skrajnih severovzhodnih koncih Slovenije. Takrat sem se zjutraj, tik pred zdajci, odločil, da se odpeljem na Madžarsko in si ogledam ta pojav. Ko sem prispel v neko mesto ob Blatnem jezeru, sem si poiskal “strateško” pozicijo na nekem hribu nad mestom in čakal. Skoraj čisto sam. Spomnem se, da sem še na poti iskal tista posebna očala, s katerimi lahko gledaš v sonce, pa jih nisem nikjer več dobil. Za vsak slučaj sem zato s seboj vzel steklo iz domače varilske zaščitne maske. Ne, nisem vzel cele maske :) 

Pojav se mi je zdel res nekaj posebnega. Videl sem, kako se od daleč mestu približuje senca in ko nas je zaobjela, je postalo temno kot ob večernem mraku. V mestu se je prižgala javna razsvetljava, slišalo se je navdušenje množic ... Opazoval sem sončevo korono. Čez dobro minuto ali dve pa se je Luna že začela odmikat iz središčne lege in postajalo je spet vse svetleje. Malo sem še počakal, potem pa se vsedel v avto in odpeljal nazaj domov. Za doživetje tistih par minut “teme” sredi belega dne sem se odpeljal skoraj 300 km v eno stran. Danes bi jih verjetno moral narediti precej več, če bi hotel videti popolni mrk.

So pa bile nevihte zato bolj opazne. Prav temačni oblaki so se popoldne kar naenkrat zgrnili nad prestolnico, pri čemer pa je naprej proti Kamniškim ostala jasnina. Ni bilo nič hudega, malo so se “izkašljali” tam zgoraj in je minilo. Po dežju sva šla s Tomažem tečt in na nevihto je spominjalo samo še nekaj luž.

Gotovo pa so bile za dež hvaležne nabiralke (in nabiralci) regrata, ki te dni že veselo vrtajo po travnikih. Tudi v Ljubljani. Predvčerajšnjim sem se moral nasmejati ženski, ki je zato, da bi nabrala prve letošnje regratove liste in jih pripravila za pozno kosilo ali večerjo, na travnik prihitela kar neposredno iz službe, v lepi obleki in z visokimi petami :) Mislim, da je z njimi naredila kar precej "kolateralne škode" na travniku :) Kaj pa če je ena izmed tistih, ki nikoli prej ni nabirala regrata, pa so jo zdaj k temu navdušile misli našega predsednika? Morda so to prvi znaki preobrata, ko se bo čedalje več ljudi po službi namesto v nakupovalne centre po hrano (povsem zelenjavno se razume) opdravilo kar v naravo - “... pa malo teh listkov ... Oh, ti vršički so tako dobri za predjed ...” (misli, ki se po glavi vrtijo naključn-i/emu nabiral-ki/cu zelenjave). Ja, ja, “nazaj k naravi” nam je govoril že Rousseau. Kako to, da ljudje tako počasi dojemamo tako bistvene stvari!?