Stara mama

Z Dejanom sva se danes na Koroško vrnila pozneje kot običajno. Mama me je še čakala, da bi mi naredila večerjo, a mi nekako ni bilo do tega. Pojedel sem samo jogurt in dva keksa. Vesli je norel okoli mene tako kot vsakič, ko se vrnem iz Ljubljane. Težko najdeš človeka, ki bi te vedno tako navdušeno sprejel kot pes, ko te po določenem času odsotnosti spet vidi.

Kot ponavadi sem šel pozdravit še staro mamo. Njene življenjske moči ji že vidno pešajo in mislim, da se počasi poslavlja. Ne kliče več, ko jo tišči na potrebo, njen pogled je vedno bolj srep, odziva se vedno počasneje ... Čudim se, kako lahko človek sploh tako dolgo, več kot deset let, zdrži priklenjen na posteljo v eni in isti sobi ter se nad tem niti ne pritožuje kaj prida.

Pred novim letom se ji je naredila rana na trtici in ta ji verjetno ne bo več zacelila. Zdaj ji je treba previjati rano na vsaka dva do tri dni. Patronažna sestra se oglasi enkrat na teden, sicer pa mi skrbimo tudi za to. Če imaš starega človeka doma, še posebej če ta ne more skrbeti zase, si omejen, ker mora pač vedno nekdo biti doma ob njej, da pripravi hrano in jo nahrani, jo daje na potrebo (zdaj že nosi plenice) itd. Večinoma je ob njej mama, potem pa midva z očetom.

Rad skrbim za njo, čeprav je znala biti na trenutke kar “težka”. Srečen sem, ko se mi nasmeji ali ko mi reče tisti svoj “bohlonej”, pa če je to samo za požirek čaja. Hvaležen sem za to, da je doma, tudi zato ker lahko na ta način zrem starosti, bolezni in ne nazadnje tudi umiranju v oči že sedaj, ko sem sam še mlad in zdrav. Tako vidim že sedaj to, kar čaka tudi mene in kar poznaš, tega se ponavadi ne bojiš.