Svoboda mišljenja in literarnega ustvarjanja na udaru

Esej Georgea Orwella iz leta 1947 o pogubnih posledicah totalitarnih nazorov za novinarstvo in literaturo v najširšem smislu

Pred kratkim sem na spletu naletel na odličen esej Georgea Orwella iz leta 1947 z naslovom Preprečevanje literature (angleško The Prevention of Literature), v katerem je ob takratnem hvaljenju Sovjetske zveze in komunističnih idej v krogih britanske levo usmerjene inteligence posvaril pred grožnjo, ki jo za svobodo mišljenja in izražanja, zlasti pri novinarskem in literarnem ustvarjanju, prinašajo totalitarni nazori in države.

Ker so njegove besede zelo aktualne tudi za današnji čas, sem se odločil, da esej, ki ga je marca 1947 objavila ameriška revija The Atlantic, prevedem v slovenščino in ga objavim. Poudarki Orwellovih misli (besedilo v krepkem in poševnem tisku med vzdolžnima črtama) v besedilu so moji. Poleg tega sem v besedilo dodal nekaj spletnih povezav na osebe in stvari, ki so širšemu krogu bralcev morda manj znani.

Preprečevanje literature

George Orwell

Ullstein Bild / Getty

Opomba uredništva revije The Atlantic (marec 1947): Angleški pisatelj in kritik George Orwell je kot prostovoljec sodeloval v španski državljanski vojni in v boju proti Francu zasovražil tiranijo, komunistično ali fašistično. Njegov zadnji roman Živalska farma je bil lansko jesen izjemno uspešen, v njem pa se, tako kot v tem energičnem eseju, posmehuje ujetosti partijske linije.

1

Svobodo govora in tiska navadno napadajo z argumenti, s katerimi se ni vredno ukvarjati. Vsak, ki ima izkušnje s predavanji in razpravami, jih zelo dobro pozna. Tukaj se ne bom ukvarjal z znano trditvijo, da je svoboda iluzija, ali s trditvijo, da je v totalitarnih državah več svobode kot v demokratičnih, ampak z veliko bolj trdno in nevarno trditvijo, da je svoboda nezaželena in da je intelektualna poštenost oblika protidružbene sebičnosti.

Pri svobodi govora v bistvu gre za pravico do poročanja o sodobnih dogodkih po resnici.

Čeprav so običajno v ospredju drugi vidiki, je spor o svobodi govora in tiska v osnovi spor o zaželenosti, z drugimi besedami, o laganju. V bistvu gre za pravico do poročanja o sodobnih dogodkih po resnici ali toliko po resnici, kolikor je to v skladu z nevednostjo, pristranskostjo in samoprevaro, ki jo nujno trpi vsak opazovalec. Morda se bo zdelo, da s tem trdim, da je resnično poročanje edina pomembna veja literature, vendar bom pozneje skušal pokazati, da se isto vprašanje v bolj ali manj subtilnih oblikah pojavlja na vseh literarnih ravneh in verjetno v vsaki umetnosti. Medtem pa je treba odstraniti nepomembnosti, v katere je ta polemika običajno zavita.

Sovražniki intelektualne svobode vedno poskušajo predstaviti svoj argument kot poziv k disciplini proti individualizmu. Vprašanje resnice proti neresnici je, kolikor je mogoče, potisnjeno v ozadje. Čeprav je lahko poudarek različen, je pisatelj, ki noče prodajati svojih mnenj, vedno označen za navadnega egoista. Očitajo mu, da se želi zapreti v slonokoščeni stolp, da ekshibicionistično razkazuje svojo osebnost ali da se upira neizogibnemu toku zgodovine in se skuša oklepati neupravičenih privilegijev. Katoličan in komunist sta si podobna v predpostavki, da nasprotnik ne more biti hkrati pošten in inteligenten. Vsak od njiju tiho trdi, da je »resnica« že razkrita in da se heretik, če ni preprosto bedak, na skrivaj zaveda »resnice« in se ji le upira iz sebičnih vzgibov.

V komunistični literaturi se napad na intelektualno svobodo običajno prikriva z govorjenjem o »malomeščanskem individualizmu«, »iluzijah liberalizma devetnajstega stoletja« itd. in podpira z zlorabljenimi besedami, kot sta »romantičen« in »sentimentalen«, na katere je težko odgovoriti, saj nimajo nobenega dogovorjenega pomena. Na ta način se polemika odvrne od pravega vprašanja. Lahko sprejmemo – in večina razsvetljenih ljudi bi sprejela – komunistično tezo, da bo čista svoboda obstajala le v brezrazredni družbi in da je človek skorajda najbolj svoboden, kadar si prizadeva za vzpostavitev takšne družbe. Vendar pa je s tem povezana povsem neutemeljena trditev, da si komunistična partija sama prizadeva za vzpostavitev brezrazredne družbe in da je v Sovjetski zvezi ta cilj dejansko na poti k uresničitvi. Če se dopusti, da prva trditev vključuje drugo, potem skoraj ni napada na zdravo pamet in spodobnost, ki ga ne bi bilo mogoče upravičiti. Toda medtem se je pravo vprašanje zaobšlo. Svoboda intelekta pomeni svobodo poročanja o tem, kar je človek videl, slišal in občutil, in ne obveznost izmišljevanja namišljenih dejstev in občutkov. Znane tirade proti »eskapizmu«, »individualizmu«, »romantiki« in tako naprej so le forenzični pripomoček, katerega cilj je, da se izkrivljanje zgodovine zdi spoštovanja vredno.

Pred petnajstimi leti je bilo treba svobodo intelekta braniti pred konservativci, katoličani in do neke mere – v Angliji namreč niso bili tako pomembni – pred fašisti. Danes jo je treba braniti pred komunisti in njihovimi »somišljeniki«. Ne smemo pretiravati z neposrednim vplivom majhne angleške komunistične partije, vendar o strupenem vplivu ruskega mita na angleško intelektualno življenje ni dvoma. Zaradi njega so znana dejstva potlačena in popačena do te mere, da je vprašljivo, ali bo sploh mogoče napisati resnično zgodovino našega časa.

Naj navedem le en primer od stotih, ki bi jih lahko navedli. Ko je Nemčija propadla, je bilo ugotovljeno, da je zelo veliko število sovjetskih Rusov – nedvomno večinoma iz nepolitičnih razlogov – prestopilo na drugo stran in se borilo za Nemce. Poleg tega je majhen, a ne zanemarljiv delež ruskih ujetnikov in razseljenih oseb zavrnil vrnitev v Sovjetsko zvezo in vsaj nekateri od njih so bili proti svoji volji vrnjeni v domovino. Ta dejstva, ki so bila na kraju samem znana številnim novinarjem, v britanskem tisku skoraj niso bila omenjena, hkrati pa so rusofilski publicisti v Angliji še naprej opravičevali čistke in deportacije v letih 1936–1938 s trditvijo, da v Sovjetski zvezi »ni bilo kvizlingov«. Megla laži in dezinformacij, ki obdaja teme, kot so lakota v Ukrajini, španska državljanska vojna, ruska politika na Poljskem in tako naprej, ni v celoti posledica zavestne nepoštenosti, toda vsak pisec ali novinar, ki je popolnoma naklonjen Sovjetski zvezi – torej naklonjen tako, kot bi to želeli sami Rusi –, mora privoliti v namerno potvarjanje pomembnih vprašanj.

2

Organizirano laganje, ki ga uporabljajo totalitarne države, je nekaj, kar je sestavni del totalitarizma, nekaj, kar bi se nadaljevalo, tudi če koncentracijska taborišča in tajne policijske sile ne bi bile več potrebne.

Pred seboj imam zelo redko brošuro, ki jo je leta 1918 napisal Maksim Litvinov in v kateri je opisal nedavne dogodke v ruski revoluciji. V njem ni omenjen Stalin, vendar je zelo pohvaljen Trocki, pa tudi Zinovjev, Kamenjev in drugi. Kakšen bi lahko bil odnos celo najbolj intelektualno vestnega komunista do takšnega pamfleta? V najboljšem primeru bi zavzel obskurno stališče, da gre za nezaželen dokument, ki ga je bolje zamolčati. In če bi se iz nekega razloga odločili izdati popačeno različico brošure, ki bi očrnila Trockega in vanjo vključila sklicevanja na Stalina, noben komunist, ki bi ostal zvest svoji stranki, ne bi mogel protestirati. V zadnjih letih so bila storjena skoraj tako groba potvarjanja, kot je bilo to. Vendar pa ni pomembno, da se dogajajo, temveč da tudi takrat, ko so znana, ne sprožijo nobenega odziva levičarske inteligence kot celote. Argument, da bi bilo »neprimerno« povedati resnico ali da bi »šlo na roko« nekomu drugemu, se zdi neizpodbiten in le malo ljudi moti možnost, da bodo laži, ki jih odobravajo, prišle iz časopisov in v zgodovinske knjige.

Organizirano laganje, ki ga uporabljajo totalitarne države, ni, kot se včasih trdi, začasen ukrep enake narave kot vojaška prevara. Je nekaj, kar je sestavni del totalitarizma, nekaj, kar bi se nadaljevalo, tudi če koncentracijska taborišča in tajne policijske sile ne bi bile več potrebne. Med inteligentnimi komunisti obstaja podtalna legenda, ki pravi, da čeprav se mora ruska vlada zdaj ukvarjati z lažnivo propagando, montiranimi procesi in tako naprej, na skrivaj beleži dejstva in jih bo nekoč v prihodnosti objavila. Menim, da smo lahko povsem prepričani, da temu ni tako, saj je miselnost, ki jo takšno dejanje implicira, miselnost liberalnega zgodovinarja, ki verjame, da preteklosti ni mogoče spremeniti in da je pravilno poznavanje zgodovine nekaj samoumevnega. S totalitarnega vidika je zgodovina nekaj, kar je treba ustvariti in ne spoznati.

Totalitarna država je dejansko teokracija in njena vladajoča kasta, da bi ohranila svoj položaj, mora veljati za nezmotljivo. Ker pa v praksi nihče ni nezmotljiv, je treba pogosto preurediti pretekle dogodke, da bi dokazali, da ta ali ona napaka ni bila storjena ali da se je ta ali ona namišljena zmaga dejansko zgodila. Vsaka večja sprememba v politiki zahteva ustrezno spremembo doktrine in ponovno ovrednotenje pomembnih zgodovinskih osebnosti. Takšne stvari se dogajajo povsod, vendar je jasno, da v družbah, kjer je v danem trenutku dopustno le eno mnenje, bolj verjetno, da bodo privedle do popolnega potvarjanja. Totalitarizem dejansko zahteva nenehno spreminjanje preteklosti in dolgoročno verjetno zahteva nejevero v sam obstoj objektivne resnice. Prijatelji totalitarizma v Angliji običajno trdijo, da ker absolutne resnice ni mogoče doseči, velika laž ni nič hujša od majhne laži. Poudarjajo, da so vsi zgodovinski zapisi pristranski in netočni, ali po drugi strani, da je sodobna fizika dokazala, da je to, kar se nam zdi resnični svet, iluzija, tako da je verjeti v dokaze lastnih čutov preprosto vulgarno filistrstvo.

Totalitarna družba, ki bi se uspela ohraniti, bi verjetno vzpostavila shizofreni sistem mišljenja, v katerem bi zakoni zdravega razuma veljali v vsakdanjem življenju in v nekaterih natančnih znanostih, vendar jih politiki, zgodovinarji in sociologi ne bi upoštevali. Že zdaj obstaja nešteto ljudi, ki bi se jim zdelo škandalozno potvoriti znanstveni učbenik, v potvarjanju zgodovinskih dejstev pa ne bi videli nič slabega. Totalitarizem izvaja največji pritisk na intelektualca prav na točki, kjer se križata literatura in politika. Natančne znanosti trenutno niso ogrožene v podobni meri. Ta razlika delno pojasnjuje dejstvo, da se znanstveniki v vseh državah lažje postavijo za svoje vlade kot pisatelji.

Morda se zdi, da ves ta čas govorim o učinkih cenzure ne na literaturo kot celoto, temveč le na eno njeno zvrst, to je politično novinarstvo. Če upoštevamo, da je sovjetska Rusija v britanskem tisku nekakšno prepovedano območje, če upoštevamo, da so vprašanja, kot so Poljska, španska državljanska vojna, rusko-nemški pakt in tako naprej, izključena iz resne razprave in da se od vas, če imate informacije, ki nasprotujejo prevladujoči ortodoksiji, pričakuje, da jih izkrivljate ali o njih molčite – če vse to upoštevamo, zakaj bi to vplivalo na literaturo v širšem smislu? Ali je vsak pisatelj politik in ali je vsaka knjiga nujno delo resničnega poročanja? Ali tudi v najstrožji diktaturi posamezni pisatelj ne more ostati svoboden v svoji glavi in destilirati ali prikriti svojih nekonvencionalnih idej tako, da bo oblast preveč neumna, da bi jih prepoznala? In če se pisec sam strinja s prevladujočo ortodoksijo, zakaj naj bi ga to spravljalo v krč? Ali se literatura ali katera koli druga umetnost ne bo najraje razvijala v družbah, v katerih ni večjih mnenjskih nasprotij in ostrih razlik med umetnikom in njegovim občinstvom? Ali je treba domnevati, da je vsak pisatelj upornik ali da je pisatelj kot tak izjemen človek?

Kadarkoli poskušamo braniti intelektualno svobodo pred zahtevami totalitarizma, se v takšni ali drugačni obliki srečamo s temi argumenti. Temeljijo na popolnem nerazumevanju tega, kaj je literatura in kako – morda bi bilo bolje reči zakaj – nastane. Predpostavljajo, da je pisatelj bodisi zgolj zabavljač bodisi podkupljiv pisun, ki lahko prehaja z ene propagandne struje na drugo tako zlahka, kot lajnar menjava melodije. Toda kako sploh pride do tega, da se knjige sploh začnejo pisati? Nad dokaj nizko ravnjo je literatura poskus vplivanja na stališča sodobnikov z zapisovanjem izkušenj. In kar zadeva svobodo izražanja, ni velike razlike med navadnim novinarjem in najbolj »nepolitičnim« pisateljem z domišljijo. Novinar je nesvoboden in se zaveda nesvobode, kadar je prisiljen pisati laži ali zamolčati novice, ki se mu zdijo pomembne; pisatelj z domišljijo je nesvoboden, kadar mora potvarjati svoje subjektivne občutke, ki so z njegovega vidika dejstva. Lahko izkrivlja in karikira resničnost, da bi bil njegov pomen bolj jasen, ne more pa napačno prikazati pokrajine svojega uma: ne more z gotovostjo trditi, da mu je všeč, kar mu ni všeč, ali da verjame, v kar ne verjame. Če je v to prisiljen, je edini rezultat, da njegove ustvarjalne sposobnosti usahnejo.

Prav tako pisatelj z domišljijo ne more rešiti težave z izogibanjem spornim temam. Resnično nepolitična literatura ne obstaja, še najmanj pa v času, kot je naš, ko so strahovi, sovraštva in lojalnosti neposredno politične narave blizu površja zavesti vseh ljudi. Že en sam tabu ima lahko vsestransko hromeč učinek na um, saj vedno obstaja nevarnost, da vsaka misel, ki ji prosto sledimo, pripelje do prepovedane misli. Iz tega sledi, da je ozračje totalitarizma smrtno nevarno za vse vrste proznih piscev, čeprav bi pesnik, vsaj lirski pesnik, v njem morda lahko dihal. In v vsaki totalitarni družbi, ki preživi več kot par generacij, je verjetno, da bo prozna literatura, kakršna je obstajala v zadnjih štiristo letih, dejansko prenehala obstajati.

3

Literatura je včasih cvetela v despotskih režimih, vendar kot je bilo pogosto poudarjeno, despotizem v preteklosti ni bil totalitaren. Njihov represivni aparat je bil vedno neučinkovit, vladajoči razredi so bili običajno bodisi skorumpirani bodisi apatični ali napol liberalnih nazorov, prevladujoče verske doktrine pa so običajno delovale proti perfekcionizmu in pojmu človeške nezmotljivosti. Kljub temu je na splošno res, da je prozna literatura dosegla najvišjo raven v obdobjih demokracije in svobodne domišljije. Pri totalitarizmu je novo to, da njegove doktrine niso samo nesporne, ampak tudi nestabilne. Sprejeti jih je treba pod grožnjo prekletstva, po drugi strani pa se lahko v trenutku spremenijo.

Oglejmo si na primer različna, med seboj popolnoma nezdružljiva stališča, ki jih je moral angleški komunist ali njegov »somišljenik« zavzeti do vojne med Veliko Britanijo in Nemčijo. Leta pred septembrom 1939 se je od njega pričakovalo, da bo nenehno razglabljal o »grozotah nacizma« in da bo vse, kar bo napisal, sprevrgel v obsodbo Hitlerja; po septembru 1939 je moral dvajset mesecev verjeti, da se je bolj grešilo proti Nemčiji, kot je grešila Nemčija, in beseda »nacizem« je morala, vsaj kar zadeva tisk, kar naenkrat izginiti iz njegovega besednjaka. Takoj potem, ko je 22. junija 1941 zjutraj ob osmih zjutraj slišal novice, je moral znova začeti verjeti, da je nacizem najhujše zlo, kar jih je svet kdaj videl.

Politiku ni težko uvesti takšnih sprememb, pri pisatelju pa je zadeva nekoliko drugačna. Če hoče v pravem trenutku zamenjati svojo pripadnost, mora o svojih subjektivnih občutkih lagati ali pa jih povsem zatajiti. V obeh primerih je uničil svoj dinamo. Ne samo, da mu ideje ne bodo hotele priti na misel, ampak se bo zdelo, da se bodo same besede, ki jih uporablja, pod njegovim dotikom strdile. Politično pisanje v današnjem času je skoraj v celoti sestavljeno iz vnaprej pripravljenih fraz, ki so privite skupaj kot deli otroškega kompleta Meccano. To je neizogibna posledica samocenzure. Da bi lahko pisali v jasnem, živahnem jeziku, moramo razmišljati brez strahu, in če razmišljamo brez strahu, ne moremo biti politično ortodoksni.

Drugače je morda v »dobi vere«, ko je prevladujoča ortodoksija že dolgo uveljavljena in je ne jemljemo preveč resno. V tem primeru bi bilo mogoče ali bi lahko bilo mogoče, da velika področja človekovega uma ostanejo neprizadeta zaradi tega, v kar nekdo uradno verjame. Kljub temu je vredno opozoriti, da je prozna literatura v edini dobi vere, ki jo je doživela Evropa, skoraj izginila. V celotnem srednjem veku skoraj ni bilo domišljijske proze in zelo malo zgodovinskega pisanja, intelektualni voditelji družbe pa so svoje najresnejše misli izražali v mrtvem jeziku, ki se je v tisoč letih komaj kaj spremenil.

Totalitarna družba nikoli ne more dovoliti niti resničnega zapisovanja dejstev niti čustvene iskrenosti, ki jo zahteva literarno ustvarjanje.

Totalitarizem pa ne obljublja toliko dobe vere kot dobe shizofrenije. Družba postane totalitarna, ko njena struktura postane očitno umetna: to pomeni, da njen vladajoči razred izgubi svojo funkcijo, vendar se uspe obdržati na oblasti s silo ali prevaro. Takšna družba si ne glede na to, kako dolgo bo vztrajala, nikoli ne more privoščiti, da bi postala tolerantna ali intelektualno stabilna. Nikoli ne more dovoliti niti resničnega zapisovanja dejstev niti čustvene iskrenosti, ki jo zahteva literarno ustvarjanje. Da bi se človek pustil pokvariti totalitarizmu, pa ni treba živeti v totalitarni državi. Že sama razširjenost določenih idej lahko razširi strup, ki eno temo za drugo onemogoča za literarne namene. Kjer je uveljavljena ortodoksija – ali celo dve ortodoksiji, kar se pogosto dogaja –, se dobro pisanje porazgubi. To je dobro pokazala španska državljanska vojna. Za mnoge angleške intelektualce je bila vojna globoko ganljiva izkušnja, vendar ne izkušnja, o kateri bi lahko iskreno pisali. Dovoljeno je bilo povedati le dve stvari, obe pa sta bili otipljivi laži; zato je ta vojna proizvedla ogromno tiskanih del, a skoraj ničesar, kar bi bilo vredno branja.

4

Ni gotovo, ali so učinki totalitarizma na stih tako usodni kot na prozo. Obstaja cela vrsta razlogov, zakaj se pesnik v avtoritarni družbi počuti nekoliko lažje kot prozaist. Najprej, birokrati in drugi »praktični« ljudje običajno preveč prezirajo pesnika, da bi jih kaj dosti zanimalo, kaj govori. Drugič, to, kar pesnik govori, kaj njegova pesem »pomeni«, če jo prevedemo v prozo, je relativno nepomembno celo zanj samega. Misel, ki jo vsebuje pesem, je vedno preprosta in ni nič bolj primarni namen pesmi, kot je anekdota primarni namen slike. Pesem je razporeditev zvokov in asociacij, tako kot je slika razporeditev sledi čopiča. V kratkih odlomkih, kot je refren pesmi, se lahko poezija celo povsem odreče pomenu. Zato se pesnik dokaj zlahka izogne nevarnim temam in ne izreka herezij; in tudi če jih izreče, lahko uidejo pozornosti.

Predvsem pa dober stih, za razliko od dobre proze, ni nujno individualen izdelek. Nekatere vrste pesmi, kot so balade, ali pa zelo umetne pesniške oblike, lahko skupaj ustvarjajo skupine ljudi. Sporno je, ali so starodavne angleške in škotske balade prvotno ustvarili posamezniki ali ljudje na splošno; vsekakor pa so neindividualne v smislu, da se nenehno spreminjajo, ko prehajajo od ust do ust. Celo v tiskani obliki ni dveh povsem enakih različic balade. Mnoga primitivna ljudstva sestavljajo stihe skupnostno. Nekdo začne improvizirati, verjetno se spremlja na glasbilo, nekdo drug doda vrstico ali rimo, ko se prvemu pevcu zalomi, in tako se postopek nadaljuje, dokler ne nastane celotna pesem ali balada, ki nima določljivega avtorja.

V prozi je takšno intimno sodelovanje povsem nemogoče. Resno prozo je tako ali tako treba pisati v samoti, medtem ko je vznemirjenje zaradi sodelovanja v skupini pravzaprav pomoč pri nekaterih vrstah verzifikacije. Verz – in morda dober verz, čeprav ne bi bil najboljši – bi lahko preživel tudi v najbolj inkvizicijskem režimu. Tudi v družbi, kjer bi bila svoboda in individualnost izničena, bi še vedno obstajala potreba po patriotskih pesmih in junaških baladah, ki bi slavile zmage, ali po zapletenih vajah v laskanju; in to so vrste poezije, ki jih je mogoče pisati po naročilu ali sestavljati skupnostno, ne da bi jim nujno primanjkovalo umetniške vrednosti. Pri prozi je drugače, saj prozaist ne more zožiti dometa svojih misli, ne da bi s tem ubil svojo iznajdljivost.

Toda zgodovina totalitarnih družb ali skupin ljudi, ki so prevzele totalitarni nazor, kaže, da izguba svobode škoduje vsem oblikam literature. Nemška književnost je med Hitlerjevim režimom skoraj izginila, v Italiji pa ni bilo nič bolje. Ruska književnost je, kolikor lahko sodimo po prevodih, od prvih dni revolucije občutno nazadovala, čeprav se zdi, da so nekateri stihi boljši od proze. V zadnjih petnajstih letih je bilo prevedenih le malo ruskih romanov, ki bi jih bilo mogoče jemati resno. V Zahodni Evropi in Ameriki je velik del literarne inteligence prešel v komunistično partijo ali pa ji je bil zelo naklonjen, vendar je celotno to gibanje v levo prineslo izredno malo knjig, vrednih branja. Zdi se, da ima ortodoksni katolicizem spet uničujoč učinek na nekatere literarne oblike, zlasti na roman. Koliko ljudi je bilo v tristo letih hkrati dobrih romanopiscev in dobrih katoličanov?

Dejstvo je, da nekaterih tem ni mogoče slaviti z besedami, in tiranija je ena od njih. Nihče ni nikoli napisal dobre knjige, ki bi hvalila inkvizicijo. Poezija bi lahko preživela v totalitarni dobi, nekaterim umetnostim ali polumetnostim, kot je arhitektura, bi lahko bila tiranija celo koristna, vendar pisec proze ne bi mogel izbirati med molkom in smrtjo. Prozna literatura, kot jo poznamo, je plod racionalizma, protestantskih stoletij, avtonomnega posameznika. Uničenje intelektualne svobode ohromi novinarja, sociološkega pisca, zgodovinarja, romanopisca, kritika in pesnika, v tem vrstnem redu. V prihodnosti se bo morda pojavila nova vrsta literature, ki ne bo vključevala individualnih občutkov ali resničnega opazovanja, vendar si tega trenutno ni mogoče predstavljati. Veliko verjetneje se zdi, da bo, če se bo liberalna kultura, v kateri živimo od renesanse, dejansko končala, z njo propadla tudi literarna umetnost.

5

Medtem pa totalitarizem še nikjer ni popolnoma zmagal. Naša družba je na splošno še vedno liberalna. Za uveljavljanje pravice do svobode govora se je treba boriti proti gospodarskim pritiskom in močnim delom javnega mnenja, ne pa še proti tajni policiji. Lahko rečeš ali natisneš skoraj vse, če si to pripravljen storiti na skrivaj. Zlovešče pa je, da so zavestni sovražniki svobode tisti, ki bi jim morala svoboda pomeniti največ. Javnosti je vseeno, ali je zadeva takšna ali drugačna. Ne podpirajo preganjanja heretika in se ne bodo potrudili, da bi ga branili. Hkrati so preveč zdravi in preveč neumni, da bi si pridobili totalitarni nazor. Neposreden, zavesten napad na intelektualno spodobnost prihaja od intelektualcev samih.

Zlovešče pa je, da so zavestni sovražniki svobode tisti, ki bi jim morala svoboda pomeniti največ. Neposreden, zavesten napad na intelektualno spodobnost namreč prihaja od intelektualcev samih.

Možno je, da bi rusofilska inteligenca, če ne bi podlegla ruskemu mitu, podlegla drugemu, ki bi bil zelo podoben. Vsekakor pa je ruski mit prisoten in korupcija, ki jo povzroča, smrdi. Ko vidimo visoko izobražene ljudi, ki brezbrižno opazujejo zatiranje in preganjanje, se sprašujemo, kaj naj bolj preziramo, njihov cinizem ali njihovo kratkovidnost. Mnogi znanstveniki, na primer, so nekritični občudovalci Sovjetske zveze. Zdi se, da mislijo, da je uničenje svobode nepomembno, dokler je njihovo lastno področje dela za zdaj nedotaknjeno. Sovjetska zveza je velika, hitro razvijajoča se država, ki nujno potrebuje znanstvene delavce in jih zato velikodušno obravnava. Če se znanstveniki izogibajo nevarnim temam, kot je psihologija, so privilegirane osebe.

Po drugi strani pa so pisatelji ostro preganjani. Res je, da se literarnim prostitutkam, kot sta Ilja Erenburg ali Aleksej Tolstoj, plačujejo ogromne vsote denarja, vendar je pisatelju kot takemu odvzeta edina stvar, ki ima vrednost – njegova svoboda izražanja. Vsaj nekateri angleški znanstveniki, ki tako navdušeno govorijo o možnostih, ki jih imajo znanstveniki v Rusiji, so sposobni to razumeti. Vendar se zdi, da je njihov razmislek takšen: »Pisatelji so v Rusiji preganjani. In kaj? Jaz nisem pisatelj.« Ne vidijo, da vsak napad na intelektualno svobodo in na koncept objektivne resnice dolgoročno ogroža vsak miselni svet.

Totalitarna država znanstvenika za nekaj časa tolerira, ker ga potrebuje. Tudi v nacistični Nemčiji so bili znanstveniki, razen Judov, relativno dobro obravnavani in nemška znanstvena skupnost kot celota ni nudila odpora Hitlerju. Na tej stopnji zgodovine je tudi najbolj avtokratski vladar prisiljen upoštevati fizikalno resničnost, deloma zaradi ohranjanja liberalnih miselnih navad, deloma zaradi potrebe po pripravi na vojno. Dokler ni mogoče povsem zanemariti fizične realnosti, dokler je treba pri risanju načrta letala, na primer, upoštevati, da sta dva in dva štiri, ima znanstvenik svojo funkcijo in mu je lahko celo dovoljena določena mera svobode. Do njegovega prebujenja bo prišlo pozneje, ko bo totalitarna država trdno vzpostavljena. Medtem pa je njegova naloga, če želi zaščititi integriteto znanosti, da razvije nekakšno solidarnost s svojimi literarnimi kolegi in da se mu ne zdi brezbrižno, ko so pisatelji utišani ali prisiljeni v samomor, časopisi pa sistematično potvarjani.

Ne samo, da je literatura obsojena na propad v vsaki državi, ki ohranja totalitarno strukturo, ampak vsak pisatelj, ki sprejme totalitarni nazor, ki najde opravičilo za preganjanje in potvarjanje resničnosti, s tem uniči samega sebe kot pisatelja.

Toda ne glede na to, kako je s fizikalnimi znanostmi, glasbo, slikarstvom in arhitekturo, je – kot sem poskušal pokazati – gotovo, da je literatura obsojena na propad, če propade svoboda mišljenja. Ne samo, da je obsojena na propad v vsaki državi, ki ohranja totalitarno strukturo, ampak vsak pisatelj, ki sprejme totalitarni nazor, ki najde opravičilo za preganjanje in potvarjanje resničnosti, s tem uniči samega sebe kot pisatelja. Iz tega ni izhoda. Nobena tirada proti »individualizmu« in »slonokoščenem stolpu«, nobena pobožna fraza o tem, da je »pravo individualnost mogoče doseči le z identifikacijo s skupnostjo«, ne more odpraviti dejstva, da je kupljen um pokvarjen um. Če v literarno ustvarjanje ne vstopi spontanost, je to nemogoče, jezik sam pa okostenel. Nekoč v prihodnosti, če bo človeški um postal nekaj povsem drugačnega od tega, kar je zdaj, se bomo morda naučili ločiti literarno ustvarjanje od intelektualne poštenosti. Trenutno vemo le, da se domišljija, tako kot nekatere divje živali, ne bo množila v ujetništvu. Vsak pisatelj ali novinar, ki zanika to dejstvo – in skoraj vse sedanje hvalnice Sovjetski zvezi vsebujejo ali implicirajo takšno zanikanje –, dejansko zahteva lastno uničenje.