Upor proti zločinom revolucije ali kako priti do skupnega vrednostnega temelja
K temu razmišljanju in zapisu me je spodbudil včerjašnji intervju z dr. Žigom Turkom na Televiziji Slovenija, v katerem je takole ubesedil enega izmed ključnih problemov slovenske družbe:
Srčika problema je v tem, da se nikoli nismo prav odpovedali ali pa znali vrednostno oceniti revolucijo, ki se je v Sloveniji zgodila v letih od 41 do 45. In brez tega je težko imeti o sedanjosti, o trenutnih, sedanjih izzivih neko realno mnenje. Jaz sem večkrat že napisal in vztrajam na tem: mi v Sloveniji žrtvujemo lepšo prihodnost, zato da bi nekateri imeli lepšo preteklost; zato da bi tisto, kar se je v preteklosti dogajalo, vse tiste stranpoti narodnoosvobodilne borbe – stranpoti, ki se ji reče revolucija – zato da bi revolucija izpadla manj zločinsko. Vse tisto, proti čemur oz. za kar se je revolucija borila, še danes demoniziramo: premožne pokončne kmete, duhovščino, podjetnike, izobražence, ki ne mislijo tako kot mi. Jaz se bojim, da se nam bo to vleklo, dokler ne bomo sposobni narediti razlike med tem dvojim: med uporom, ki je pokončno, častivredno dejanje, vredno vsega spoštovanja; in revolucijo, ki je pomenila, da so Slovenci skočili v hrbet Slovencem v trenutku, ko je bilo najhujše. In jaz vem, seveda bi se bilo treba ukvarjati s prihodnostjo in govoriti o tem, kako pozabimo preteklost, saj bo v prihodnje vse lepše in boljše … Ampak mi ne moremo nekih, na nekih normalnih vrednostnih temeljih postavljati svoje prihodnosti, če moramo te temelje premakniti za ene 45 stopinj v levo, zato da bi nekako polje revolucije padlo v polje opravičljivega, v polje normalnega, ne … In potem poslušamo: »Ja, seveda, saj revolucija je bila potrebna, saj so bili socialni problemi v bivši [predvojni] Jugoslaviji, ne …« Če jaz pogledam en Tednik na vaši televiziji ob ponedeljkih, ne, imam tam toliko socialnih problemov, da mi lahko vsak reče: »Joj, saj je spet revolucija potrebna!« In vendar brez revolucije, s samo – bom rekel – prepisovanjem nekih receptov, ki so se izkazali v svetu, pa ne samo v zahodnem svetu, ampak cel svet danes to povzema, za uspešne. Se pravi, neka varna lastnina, tržno gospodarstvo, pravna država, demokracija. To so recepti, ki celotni družbi, tudi najrevnejšim, pomagajo, da jim gre boljše, da se dvigajo iz revščine, da se premikajo, da pač eni grejo navzgor, drugi gredo navzdol …
Razmišljal sem o tem, kaj bi bilo treba še narediti za to, da bi lahko naši skupni preteklosti, ki je bila za marsikoga v Sloveniji zelo travmatična, pogledali v oči ter dosegli nekakšno skupnostno katarzo. S tem, čemur Nemci pravijo Vergangeheitsbewältigung ali Vergangenheitsaufarbeitung, kar bi v slovenščini opisali kot predelava (težavne/travmatične) preteklosti, se v Sloveniji zelo počasi in mukoma lotevamo.
V spravnem procesu, ki smo ga simbolično začeli s tisto znamenito sveto mašo v Kočevskem rogu poleti leta 1990 (pri čemer ne smemo pozabiti na nekatere pogumne posameznike, tudi v partijskih vrstah, ki so že med komunističnim režimom opozorili na povojne množične zločine zmagovite strani), smo naredili nekaj pomembnih korakov, npr. evidentirali smo več kot 600 množičnih grobišč po Sloveniji in začeli z njihovim urejanjem, vključno s pokopom žrtev; popisali smo vse žrtve med drugo svetovno vojno na slovenskih tleh; v prestolnici smo postavili spomenik žrtvam. Pa kljub temu, kot pravi dr. Turk, še vedno nismo kot skupnost predelali in ovrednotili komunistične revolucije ter obsodili njene zločinske naravo in je zavrgli.
En pokazatelj, da tega še nismo storili, so npr. številni revolucionarni spomeniki po Sloveniji, ki so ostali taki, kot so bili v komunističnih časih, kot da v teh 30 letih po demokratičnih spremembah nismo o času med in neposredno po drugi svetovni vojni ničesar novega izvedeli. Če so že ostali tam, kjer so, kot npr. kip Borisa Kidriča poleg predsedniške palače v Ljubljani, bi jih bilo treba opremiti z dodatnimi pojasnjevalnimi tablami. Do tega pa seveda ne pride, saj glavni protagonisti ene in druge strani še vedno vsak po svoje gledajo na preteklost ter se pogosto medsebojno obtožujejo in pričkajo o tem, kaj se je zgodilo in kdo je povzročil največ gorja.
V Nemčiji so na podlagi poglobljenega in dolgotrajnega procesa predelovanja svoje nacistične preteklosti razvili Erinnerungspädagogik, tj. pedagogiko spominjanja, katere glavni namen je, da učitelji v šolah in izobraževalci v številnih nevladnih organizacijah mlade rodove, ki niso imeli neposrednega stika z nacizmom (in kmalu tudi ne bodo več imeli neposrednega stika z ljudmi, ki so preživeli grozote tistega časa), z najrazličnejšimi metodami in na številnih krajih spomina izobražujejo, vzgajajo in osveščajo o stranpoteh in zločinih svojih prednikov.
Ko sem se na Socialni akademiji poklicno ukvarjal s to tematiko, sem lahko spoznal, da se slovenski šolski sistem pa tudi nevladne organizacije na polju neformalnega izobraževanja temu področju zelo malo ali sploh ne posvečajo. Kar je razumljivo, saj veliko stvari niti na strokovni – zgodovinski, sociološki, psihoterapevtski idr. – niti pietetni ravni v zvezi s to tematiko ni dorečenih in urejenih, tako da ta tema še povzroča nelagodje in napetosti tako pri učiteljih, profesorjih in izobraževalcih kot tudi pri učencih, dijakih in študentih ter njihovih starših.
Ko sem v Sloveniji pred leti gostil skupino izobraževalcev iz Nemčije s področja njihove pedagogike spominjanja, smo si ogledali več krajev in se pogovarjali z več različnimi ljudmi. Kar jih je presenetilo in tudi presunilo, je bi bilo spoznanje, da ta na zunaj lepa in urejena dežela v svojih globinah skriva toliko trpljenja in razdvojenosti. Glede na izkušnje iz svojega okolja so se bolj ali manj vsi strinjali, da časovna oddaljenost pomaga pri predelavi travmatične preteklosti.
Tridesetletna doba po demokratičnih spremembah je v slovenski prostor kljub vsem težavam vendarle prinesla več svobode in priložnosti za nov večji korak pri predelavi naše preteklosti. Predsednik republike Borut Pahor, ki je za slovenski spravni proces do sedaj opravil veliko dobrega, bi lahko po mojem mnenju podal pobudo za oblikovanje široke, svetovnonazorsko in starostno mešane, zgodovinske komisije, ki bi po zgledu mešane slovensko-italijanske zgodovinske komisije pripravila celovito in skupno poročilo o dogajanju pred, med in po drugi svetovni vojni.
Ne verjamem, da bi ta komisija delo zaključila že v času drugega Pahorjevega mandata, a ko bi ga, bi to poročilo lahko bila osnova za več stvari:
državni zbor kot najvišje predstavniško telo slovenskega ljudstva bi lahko sprejel poseben akt, s katerim bi na politični ravni obsodili zločine in krivice, ki so se zgodile tako na revolucionarni kot tudi na protirevolucionarni strani;
vsebina poročila bi osmislila sedaj nekoliko brezpomenski osrednji spomenik žrtvam vseh vojn v Ljubljani ter bi bilo podlaga za dopolnitev obstoječih revolucionarnih spomenikov po Sloveniji;
na osnovi poročila bi lahko pripravili šolske učbenike in druge didaktične pripomočke za izobraževanje in vzgojo mlajših generacij o naši travmatični preteklosti.
Morda razmišljam preveč idealistično, ampak prepričan pa sem, da se ne bomo premaknili naprej v predelavi svoje preteklosti, če bomo to tematiko še naprej izkoriščali za medsebojno kulturnobojniško obračunavanje.