Utrinki z maratona
Dober teden dni je minil od ljubljanskega maratona in jaz sem se dodobra regeneriral. Pri tem mi je pomagal lahkoten tek, s katerim pospešiš pretok krvi po telesu in tako se telo prej očisti odpadnih snovi, predvsem mlečne kisline, ki se nabere ob takem naporu, obnovijo se poškodovane celice itd. Najbolj so me bolele noge, sicer pa sem se po pretečenem maratonu počutil v redu. Bolečine v nogah so po dveh dnevih minile.
S svojim nastopom na svojem prvem maratonu sem zelo zadovoljen. Prvič zato, ker sem ga pretekel, drugič pa zato, ker mi je to uspelo v dokaj dobrem času. Pred tekom sem načrtoval, da bom za 42 km in 195 m porabil od tri ure pa pol do štiri ure. Računal sem, da bom na kilometer tekel nekaj čez pet minut. No, na koncu se je izkazalo, da sem povprečno “obračal” nekaj pod petimi minutami na kilometer in sem tako celotno razdaljo pretekel v slabih treh urah in pol. Zanimivo se mi zdi tudi to, da sem oba kroga pretekel v približno enakem času, tj. okoli ene ure in petinštiridesetih minut.
Čeprav sem se ogreval že pred startom, sem se držal navodil in začel dokaj počasi, tako da sem se ogrel. Prvih pet kilometrov sem pretekel v slabih šestindvajsetih minutah. Potem sem nekoliko pospešil tempo, tako da sem srčni utrip spravil nekaj čez 150 utripov na minuto. Z energijo sem varčeval tudi tako, da nisem preveč dvigoval kolen. Na ta način so stopala manj časa v zraku in tekač tako naredi več korakov v minuti. Glede na strokovna opažanja, dobri tekači naj ne bi naredili manj kot 180 korakov v minuti (Daniels, 2005: 93). Pomembno se mi zdi izpostaviti tudi to, da ti tekači hitrost teka ne uravnavajo s številom korakov, temveč z njegovo dolžino (ibid.). Kakorkoli že, meni je takšen način teka ustrezal, čeprav se je na pogled razlikoval od teka večine ostalih udeležencev maratona.
V drugi krog sem krenil še z nekoliko bolj pospešenim tempom, tako da mi je srce utripalo nekaj nad 160 utripov na minuto. Potem pa sem se usral in to dobesedno :) Po nekaj kilometrih v drugem krogu sem namreč začutil, da bom moral na potrebo. Čeprav sem zjutraj po zajtrku kot običajno šel na potrebo, pa so bili obroki dan pred maratonom in jutranji zajtrk očitno tako obilni, da se nisem mogel naenkrat dovolj otrebiti. Ker na cilj nisem hotel priteči s »polnimi hlačami«, sem torej potrebo moral opraviti nekje ob poti, kjer pa stranišč ni bilo. No, moram biti korekten do organizatorjev, in povedati da so ta bila, a le v štartno-ciljnem prostoru. Zato sem poiskal drugo najboljšo rešitev in se zatekel v prvo najbližje grmovje ob trasi in opravil kolikor hitro se je pač dalo. K sreči so ob progi delili osvežilne gobe, s katerimi sem se lahko očistil. Olajšan sem potem lahko spet brez problemov nadaljeval s tekom.
Nekje po tridesetem kilometru je tek postal napornejši. Postanki ob okrepčevalnicah so zato postali redni in nekoliko daljši. Vodo sem pil hodeč, zato da ne bi imel problemov s pitjem (polivanje in požiranje zraka), obenem pa sem si lahko malo odpočil. Kot koristni so se izkazali tudi Enervitovi energetski proizvodi (tablete in želeji), ki sem jih nabavil pred maratonom in jih spravil v majhen žep na tekaških hlačah ter jih med tekom zaužil.
Na cilju sem se najprej zahvalil Bogu za pretečeni maraton, nato pa z užitkom popil topli čaj. Špela in Daniel – moja spremljevalna ekipa – sta na cilju malo zamujala, a so me medtem že prišli pozdravit Tadeja, Luka in Andraž. Čez nekaj časa je mimo prišel še Matej, ki se je udeležil 10-kilometrskega rekreativnega teka. Špela in Daniel sta me nato zapeljala v stanovanje, od koder sem šel najprej na iztek, potem pa sem si privoščil še toplo kopel. Medtem sta Špela in Daniel pripravila makarone, tako da sem se k njima odpeljal na zelo dobro večerjo.
Če povzamem vse skupaj, je bil moj prvi maraton zares dobra izkušnja. Tako kot povsod drugod pa je bilo tudi pri tem največ odvisno od dobre priprave in vloženega truda pred samim maratonom. O samih pripravah pa bom več napisal drugič.
Vir:
Daniels, Jack T. (2005) Daniels' running formula, second edition. Champaign etc.: Human Kinetics.