Veličina in rodovitnost ponižnosti in uboštva
Predvčerajšnjim smo katoličani praznovali zapovedan in slovesen praznik sv. Rešnjega telesa in krvi ali telovo. Mislim, da malo katoličanov pravzaprav pozna skrivnost in sporočilo tega praznika, kaj šele nekatoličani. V bistvu gre za spoznanje, da je vstali in poveličani Jezus Kristus – Bog Sin, ki se je ponižal in nam postal enak v človeškem telesu; ki je iz ljubezni do nas izpolnil Očetovo voljo ter zaradi nas in zaradi našega odrešenja nase prevzel trpljenje in smrt, ki je ni zaslužil; ki ga je Oče po tem ponižanju in pokorščini z vstajenjem in poveličanjem kot prvega poklical v novo in večno življenje, da bi vsi ljudje po veri vanj dosegli isti cilj – še vedno fizično navzoč (s svojim telesom in krvjo) med nami na tem propadajočem svetu na tako zelo ponižen, a bistven način (pod podobama kruha in vina) ter se nam daje v hrano, da bi mogli stati inu obstati. Ozaveščanje in premišljevanje te Velike Skrivnosti mi čedalje bolj vzbuja čudenje, zrenje vanjo in njeno uživanje me čedalje bolj napolnjuje z notranjo radostjo, zaupanjem, domačnostjo, zavezanostjo, predanostjo ter me vedno bolj vodi k posnemanju in čaščenju tega skrivnostnega Boga.
V zvezi s tem so me zelo nagovorile in mi dale mislite naslednje besede Nicolasa Butteta iz njegove knjige Evharistija, ljubezen svetnikov:
Prva skrivnost Kristusovega prihoda je oznanjenje, trenutek, v katerem je Božja Beseda sprejela meso v naročju Device Marije. »Na oltarju Jezus /.../ prihaja, da bi nam naklonil svoje odrešenje in nas rešil, kakor je v oznanjenju prišel, da bi nas odkupil Evharistija je kot razširitev učlovečenja, po katerem nas Bog pobožanstvi.«
Kot na Zaharijevem domu v trenutku obiskanja Jezus na oltarju posveti duše in v tišini uresničuje čudovite stvari. Gre za isti drget veselja, za isti Magnifikat, ki ga Sveti Duh želi povzročiti v tistem, ki v Kristusovem evharističnem prihodu prepozna Gospodovo obiskanje. Sveti Duh nam daje, da preidemo od Janezovega drgeta do Marijinega Magnifikata v istem vzgibu češčenja in hvale pred njim, ki prihaja postavit svoj šotor med nami.
V Betlehemu, »hiši kruha«, Jezus leži v jaslih. V cerkvi je tako, kakor je v bil v hlevu. Leži na oltarju, kakor je ležal v jaslicah, ponujen v češčenje vsem. Slama v jaslih nosi žitni klas, ki bo zmlet, da bo postal kruh življenja. Jezus prosi za zavetišče v naših srcih; v njih hoče danes postaviti svoje prebivališče. Kot pastirji lahko tudi mi skupaj z angeli pridemo k njemu, očarani nad to čisto preprosto in čisto ponižno navzočnostjo v plenice povitega Boga. »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem« (Mt 11, 25). Ti otročiči tvorijo množico Božjih ubožcev, tistih, ki znajo prepoznati Božjo navzočnost v ponižnosti podob. Približajo se Bogu, ker vse pričakujejo od njega. Prihitimo lahko tudi kot modri, ki so prišli z Vzhoda, ko so sledili skrivnostni zvezdi, ki ne uboga več zakonov vesolja, ampak Otroka v jaslicah. Goreče so iskali njega, ki more edini napolniti človekovo srce. Bili so pripravljeni zapustiti vse in se podati na pot v neznano, da bi odkrili edini in največji zaklad.
Kot med izgnanstvom v Egiptu ostaja Jezus na oltarju izgnanec. Seveda je na »Očetovi desnici«. Toda ko postane navzoč pod podobama kruha in vina, je tako malo znan, tako malo ljubljen, da ga imamo pogosto za tujca v njegovem lastnem domu. Tukaj je, izgnan iz domovine svoje posvojitve, iz človekovega srca. Za toliko in toliko ljudi, ki gredo mimo cerkve in ne vedo, da se njihov Boga nahaja v njej, ostaja tujec. Tujec tudi za nas, ki gremo tako pogosto mimo tabernaklja brez drgeta vere in ljubezni do njega, pred katerim se priklanjajo angeli in svetniki. Gre za isto osamljenost, ki jo je Jezus doživljal v puščavi in v Getsemaniju. Sem, k Najsvetejšemu zakramentu, ga lahko pridemo potolažit, obiskat v tem času in se pridružimo njemu, ki je izven časa in čigar življenje pripada vsem časom.
Oltar je tisto skrivno mesto, na katerem se Jezus razodeva svojim novim učencem; to je Kana, kjer v novem čudežu, ki ga je nakazoval prvi, spreminja vino v svojo kri in se tako intimno poroči z dušo, ki se hrani z njim, tako da ta duša postane Jezus sam. Oltar je Jakobov vodnjak, kjer izčrpani Kristus počiva, da bi pritegnil duše in jih nahranil z resnico, lepoto in ljubeznijo, kakor je naredil s Samarijanko. To je tudi Genezareško jezero, kjer se umiri vihar naših strasti, nam vzbudi zaupanje za hojo po vodah stisk, mreže naše duše napolni z vsemi vrstami rib. To je obala, s katere nas kliče, da bi počivali z njim in si znova opomogli. To je Jeriha, kjer slepim vrača vid. To je Zahejev dom, kjer razsipa svoje milosti, spreobrača srca in nam daje moč, da ljubimo v dejanju ... Vsak trenutek Jezusovega življenja je navzoč v evharistiji. Pred Najsvetejšim zakramentom se lahko znajdemo kot vsakdo, o katerem nam govorijo evangeliji, in od Kristusa prejmemo zaklade milosti, ki jo je takrat razlival v srca tistih, ki so ga srečevali na poteh Galileje, Judeje ali Samarije.
Ko gledamo hostijo, nas pretrese skrajno uboštvo, pod katerim se nam prikaže Bog, Stvarnik neba in zemlje. Tukaj je, da bi se nam dal častiti v svojem uboštvu, da bi nas obogatil s svojim uboštvom in da bi nas poklical, naj ga v tem uboštvu posnemamo. Msgr. Raffaella delle Nocche (1877–1960), škofa v Tricaricu in ustanovitelja kongregacije sester, učenk Jezusa-evharistije, je pretreslo to ponižanje v Najsvetejšem zakramentu. Jezus v Najsvetejšem zakramentu živi ponižanje, stalno kenozo. Za msgr. Delle Nocche se kristjanovo učenje ob nogah velikega Ponižnega v Najsvetejšem zakramentu, Jezusa samega, ki nam je rekel: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen.« (Mt 11, 29)
Jezus je tu tako ubog in vendar je naše edino bogastvo. Zunaj njega, brez preobilnega bogastva milosti, ki je v Kristusu in torej zlasti v njegovi osebi v Najsvetejšem zakramentu, ne moremo ničesar storiti. On je naše edino dobro, vir vsega dobrega. Sv. Peter Julijan Eymard se čudi spričo tega uboštva: »V Presvetem zakramentu ljubezen do uboštva sili Jezusa, da zakrije slavo svojega božanstva in sijaj svoje poveličane, vstale človeškosti. Da bi bil bolj ubog in ne bi imel nič več svojega, se odreče vsej svobodi in vsemu zunanjemu gibanju kakor tudi vsej lastnini: v evharistiji je kot v notranjosti svoje matere, ovit in skrit za svetima podobama, kjer od ljubezni ljudi pričakuje snov svojega zakramenta, predmete svojega bogočastja. To je Jezusovo uboštvo. Ljubil ga je in ga napravil za svojega nerazdružnega spremljevalca. Tukaj je, prepuščen milosti človeka. To je resnična ljubezen! Popolnost je v tem, da imamo vedno raje manj kot več.«
To uboštvo razodeva Božjo veličino. Ponižnost je v tem, da postanemo majhni. Ne v mislih in besedah, ampak v delih, v dejanju. Paradoks hostije nas postavlja v navzočnost Božje veličine. Bog se namreč svobodno poniža, da bi se nam pridružil. »V Najsvetejšem zakramentu se Bog pokaže v slavi in moči. Bolj kot je ponižanje globoko, bolj kot je šibkost pohujšljiva, bolj živ, bolj prodoren, bolj zmagoslaven je prikaz slave in moči. Prav to pravi sv. Pavel v pismu Filipljanom: »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2, 6–8). Ta ponižnost se združuje s popolnim darom samega sebe. In ta dar je popoln v evharistiji. Še naprej od križa je hostija. Višek ponižnosti se nam kaže v tej majhni hostiji. V njej hkrati srečamo ponižanega in poveličanega Jezusa. »Jezus v Najsvetejšem zakramentu je hkrati velik in majhen, bogat in ubog, zmagoslaven in ponižan, močan in šibak, mogočen in odvisen, darežljiv in siromašen, živeč v polnosti slave in na mistični način trpeč, živ in žrtvovan, slaven in v senci, lep in brez sijaja, sedeč na Očetovi desnici in zavit v mrtvaški prt svetih podob. V najbolj ljubečem prenašanju je negiben, v najpopolnejši hvalnici molči, je izven sebe po ekstazi ljubezni, skrčen na nič iz spoštovanja do ponižnosti, v navzočnosti Boga Očeta začetek in konec vsega, kar je ustvarjeno.
Največje ponižanje izraža vso Božjo veličino. Za telesne oči je hostija zanemarljivo uboga. Za oči vere je hostija Bog sam. Naše obnašanje pred hostijo postane tedaj preizkus resnice. Sami sebe moramo vprašati, kaj o našem srcu pokažejo naša dejanja in naš način, kako se približamo Kristusu-evharistiji. S svojimi usti izpovedujem, da verujem v resnično navzočnost. S svojim telesom in svojim obnašanjem izpovedujem, da dejansko verujem vanjo tako, kako izkazujejo moje besede.
Blaženi Anton Chevrier, ustanovitelj duhovnikov iz Prada, je živel od skrivnosti Kristusovega uboštva v evharistiji. Svoje brate je pozival, naj ga v tem posnemajo: »Naše združenje z Jezusom mora biti tako intimno, tako vidno, tako popolno, da bodo ljudje, ko nas bodo videli, morali reči: to je drugi Jezus Kristus! Znotraj in navzven moramo obnoviti kreposti Jezusa Kristusa, njegovo uboštvo, njegovo trpljenje, njegovo molitev, njegovo ljubezen. Predstavljati moramo ubogega Kristusa v njegovih jaslih. Jezusa Kristusa, ki trpi v svojem trpljenju, Jezusa Kristusa, ki se pusti zaužiti v evharistiji. /.../ Dobro se spominjajte, da morate predstavljati jasli, Kalvarijo, tabernakelj; ta tri znamenja morajo biti kot stigme, ki jih morate stalno nositi na sebi: biti zadnji na zemlji, služabniki vseh, sužnji drugih po ljubezni, zadnji med vsemi po ponižnosti. Kako lepo je to, toda kako težko! Samo Sveti Duh nam pomaga to razumeti. Ko bi ga mogli prejeti v izobilju! /.../ V jaslicah se boste naučili odtrgati se od vsega in živeti v uboštvu in v pozabi na svet in na zemeljske stvari. Na Kalvariji se boste naučili trpeti in umreti sami sebi: trpeti in umreti z našim Gospodom. V tabernaklju se boste naučili spoznati veliko ljubezen našega Gospoda, ki nam daje svoje telo, svojo dušo, svoje božanstvo, in naučili se boste ljubiti svoje brate ter se žrtvovati zanje kot Jezus Kristus.«
Skrivnost izbranega uboštva mora nenehno žgati srca kristjanov, zlasti posvečenih. Na škofovski sinodi o posvečenem življenju je kardinal Etchegaray spregovoril, da je v posvečenem življenju nujno treba ponovno najti dejansko in radikalno uboštvo: »Posvečeno življenje mora danes bolj kot kdajkoli pričevati o evangeljskem uboštvu. V tem je brez dvoma največji izziv za Cerkev in najnujnejša potreba za svet ... Evangeljsko uboštvo je najtrši, toda brez dvoma najbolj zanesljiv preizkus pristnosti evangelizacije.« Svet se nahaja pred izbiro: ali bo popačen s potrošništvom ali pa bo preobražen z adoracijo. K tej preobrazbi kličemo v svojih molitvah. Uboštvo in ponižnost poveličanega Kristusa v evharistiji sta stalen poziv za kristjane, ki gorijo od želje, da bi začeli s to pravo revolucijo.
Današnji evangelij skozi primerjavo dveh zgledov na zelo jasen način pričuje o tem, kako zelo je Bogu všeč ponižnost, uboštvo, skritost, neopaženost, zapostavljenost, neuglednost, izpraznitev samega sebe in darovanje za drugega ... Silvano Fausti o tem evangeliju pravi naslednje:
Odlomek je nasprotje dveh podob: paziti se je treba pismoukov, lažnih učiteljev, ki jih imamo tako radi, in gledati na vodo, pravega učitelja, za katerega se raje ne zmenimo. Prvi imajo kult lastne podobe: z vsem srcem ljubijo sami sebe in se poslužujejo vsega in vseh, tudi Gospoda in njegove besede, da prvačijo. So uspeli pravzorec temeljnega greha, ki je v srcu vsakega človeka: protagonizma, ki postavlja jaz na mesto Boga.
Uboga vdova pa, sama in neopažena, uboga in ponižna, »vrže« vse svoje življenje: je kakor Jezus, ki je postal zadnji med vsemi in je dal svoje življenje v službo vsem. Ima Duha njega samega, je živi evangelij, v katerem lahko vedno vidimo obličje svojega učitelja. Od nje veje dobri vonj po Kristusu, za življenje sveta (prim. 2 Kor 2, 14).
Prvo Jezusovo čudodelno dejanje je bila ozdravitev Petrove tašče, da bi lahko stregla ([Mr] 1, 29–31). Zadnji njegov pouk pred eshatološkim govorom, skoraj njegova oporoka, je, da nam pokaže to vdovo. Brez njene vednosti jo Jezus postavi v katedro namesto sebe, da bi v času nadaljevala njegovo prisotnost.
Ona dá vse za tempelj, ki bo kmalu porušen (poglavje 13 [v Mr]). Tempelj je v resnici Jezus sam, ki razlaga njeno dejanje kot konkretni odgovor na svoje zadnje vprašanje. On je Gospod; vera je prepoznati ga kot takega in ga ljubiti z vsem življenjem (v. 30 [v Mr 12]), ker me je on prvi ljubil z vsem življenjem. Toda takšen odgovor lahko dozori le na drevesu križa. Ta vdova je kakor njegov vnaprejšnji sad. Nerodovitno in posušeno smokvino drevo začenja dajati svoje prve sadove.