Vera skozi prispodobi vrat in poti
V tem spletpisu bi rad podal svoj pogled na vero, pri čemer upam, da bolj temelji na pričevanju kot na prepričevanju. Gre za zapis nagovora, ki sem ga prejšnjo nedeljo imel pri sveti maši v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani.
Ko sem pripravljal ta nagovor, sem se ob začetku adventa odločil, da bom še posebej pozoren na Božjo besedo prvega adventnega tedna. Presenetilo me je, kolikokrat so bila v njej omenjena vrata in pot – podobi, ki ju lahko vidimo na plakatu za letošnje nedeljske adventne večere pri Sv. Jakobu. Prispodobi vrat in poti je v svojem oznanjevanju Božjega kraljestva večkrat uporabil Jezus pa tudi papež Benedikt v svojem pismu, s katerim je razglasil leto vere, ki smo ga začeli pred dvema mesecema. Prav okoli teh dveh prispodob želim zgraditi to svoje pričevanje o veri.
Verovati zame pomeni, da zaupam – da verjamem oziroma zaupam temu, kar mi nekdo sporoča. Pri tem pričakujem, da je tisto, kar mi sporoča, resnično in pravilno; poleg tega pričakujem, da se bo držal dogovorov in izpolnil to, kar obljubi. Če verjamem in zaupam nekomu, ki mi sporoča neresnične in napačne stvari ter ne izpolni tistega, kar obljubi, sem zavedên in zelo verjetno na svoji koži občutim negativne posledice. V času kriz, stisk in zmede, ki smo mu danes priča, se vprašanje, komu zaupam – ali če vprašanje še nekoliko zaostrim – komu sploh še lahko zaupam, pokaže kot ključno. Proteste v slovenskih mestih v zadnjih nekaj tednih in nizko udeležbo na zadnjih volitvah vidim kot izraz nezaupanja ljudi v svoje voditelje, tudi cerkvene – mnogi so namreč prepričani, da je med njimi veliko takih, ki ne delujejo pravično ter ne izpolnjujejo svojih obljub in zavez.
V odnosu z Gospodom sem jaz tisti, ki pogosto ne izpolnjuje svojih obljub – tu mislim predvsem na svoje krstne obljube: odpovedati se grehu in hudemu duhu ter verovati v Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Ob premišljevanju o protestih se mi je porodilo vprašanje, kako pa se Gospod odziva na mojo nezvestobo obljubam. Ali me prav tako obtožuje in zmerja, besni in kriči nad menoj ter meče kamne vame?
Njegov odziv je težko dojemljiv, ker je tako drugačen od običajnih reakcij do tistih, ki so se izneverili. Začuda Bog ne protestira proti meni s transparenti, na katere bi zapisal vse moje grehe, me z njimi sramotil pred drugimi ter koval sovraštvo in maščevalnost proti meni. Namesto tega naredi nekaj povsem nepričakovanega. On, ki ga s svojimi grehi pogosto žalim in ne spoštujem, se poniža pred menoj ... Postane nebogljen otrok, ki si bolj kot kadarkoli želi moje bližine in ljubezni. S tem mi želi sporočiti, da kljub vsem mojim grehom neznansko hrepeni po meni, da me ljubi in da mi želi najboljše.
V to verjamem. Vendar srečujem tudi ljudi, ki menijo, da je bolje in da bodo v življenju imeli manj problemov, če z Bogom sploh ne bodo imeli kakega opravka, torej v smislu: Bogu nisem nič dolžan in naj me pusti pri miru, saj se lahko sam dovolj dobro znajdem. Po mojem mnenju človek v taki drži ne more zdržati, ker je v njem hrepenenje po presežnem. Človek išče nek višji smisel, še zlasti takrat, ko mu ne gre dobro. Zato menim, da kdor hodi v življenju z odprtim srcem, prej ali slej najde tudi pot do Boga.
Prerok Izaija (Iz 2, 1-5) v odlomku iz prejšnjega tedna pravi, da bodo v poslednjih dneh vsi narodi in ljudstva vreli v Jeruzalem k Bogu, ki se je razodel njegovim prednikom – Abrahamu, Izaku, Jakobu in Mojzesu – ter da se bodo želeli od njega poučiti hoje po njegovih pótih. Nekaj stoletij po preroku Izaiju se je v Jeruzalemu taisti Bog po svojem križanem in vstalem Sinu razodel vsemu človeštvu. Njegova beseda je danes dostopna bolj kot kadarkoli v zgodovini – lahko jo berem in poslušam v svojem maternem jeziku in to skoraj kjerkoli in kadarkoli – namreč, s pomočjo mobilnega telefona in interneta jo lahko imam skoraj vedno pri sebi. Po drugi strani lahko prek te iste tehnologije tudi hitreje zaidem in se ukvarjam s stvarmi, ki mi škodujejo, ali pa sem tako obsipan z raznimi sporočili, da postanem zbegan in raztresen. Prav zaradi tega se mi zdi pomembno, da redno molim, saj tako ohranjam stik z osebo, ki najbolj ve, kaj je dobro zame. Molitev mi poleg izražanja prošenj in zahval torej predvsem pomeni iskanje Gospodovega načrta zame.
Moliti k Bogu pa ne bi mogel, če ne bi imel vere vanj. In če še nadaljujem misel sv. Pavla (Rim 10, 14-17): Kako pa naj bi veroval, če ne bi slišal o njem? In kako naj bi slišal o njem, če mi ne bi bilo oznanjeno? In kako naj bi oznanjevali, če ne bi bili poslani? Pavel zaključi, da vera izhaja iz oznanjevanja, oznanjevanje pa po Kristusovi besedi in naročilu (Mt 28, 16-20): »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!«
Pogosto se zgodi, da svoje vere ne poznam dobro. Prijateljica Petra mi je letos spomladi pripovedovala o svojih vtisih s študijskega potovanja v Srbijo, kjer se je srečala z mladimi muslimani in bila presenečena nad njihovo zavzetostjo in žarom za svojo vero in njihovim poznavanjem vere. Ob tem sem se po tihem vprašal, kakšen odnos imam jaz do svoje vere, koliko vem o njej, kako sem pripravljen o njej govoriti pred drugimi. Za spoznavanje vsebin vere mi je v pomoč Katekizem katoliške Cerkve, ki ga je blaženi Janez Pavel II. označil kot izredno pomemben prispevek k prenovi celotnega cerkvenega življenja. Zgolj poznavanje vsebin vere pa ni dovolj. Papež Benedikt (Vrata vere, 7) pravi, da vera raste, kadar jo živimo kot izkušnjo prejete ljubezni ter jo podajamo naprej kot izkušnjo milosti in rádosti.
Po papeževem mnenju (Vrata vere, 6) je leto vere predvsem povabilo k pristnemu in prenovljenemu spreobrnjenju k edinemu Odrešeniku sveta in če se človek svobodno naravna na cilj slavljenja in služenja Gospodu, se njegove misli, čustva, miselnost in obnašanje počasi prečiščujejo in preobražajo.
Čas je sveta stvar – edina, ki jo je Bog že ob stvarjenju blagoslovil in posvetil (1 Mz 1-2,3) – in glede na to, za koga ali kaj porabljam svoj čas, se kaže, kako pomembne ali nepomembne so mi posamezne stvari, dogodki, osebe ... V primerih, ko se lahko svobodno odločim, kaj bom npr. bral, poslušal, gledal ali delal, se mi zdi zelo koristno načelo sv. Ignacija Lojolskega (Duhovne vaje, 23), ki pravi, da naj stvari uporabljam toliko, kolikor mi pomagajo na poti do cilja, in jih toliko opuščam, kolikor me pri tem ovirajo.
Pomembno je torej, da si vzamem čas, da skupaj z Gospodom opazujem samega sebe in gledam, kako stvari v vsakdanjem življenju delujejo name – kakšna čustva, misli ali dejanja sprožajo v meni. Gre za razločevanje, v katerem s pomočjo Gospoda ohranjam in krepim tisto, kar me navdaja z notranjim mirom, veseljem, upanjem, dobrotljivostjo, potrpežljivostjo ter opuščam tisto, kar me morda zelo privlači, a povzroča notranji nemir, me pušča praznega, dela nesrečnega in obupanega.
Ta pot je težka, a Jezus (Mt 7, 13-14) me poziva, da si naj prizadevam vstopiti skozi ozka vrata in hoditi po tesni poti, ker samo ta vodi v življenje. Pri tem samega sebe vidim kot človeka, ki hodi proti vrhu visoke gore in ki ob preizkušnjah na tesni poti navzgor večkrat doživi zdrse in padce. Kot svojo največjo preizkušnjo doživljam ohranjanje zvestobe in stanovitnosti pri izpolnjevanju krstnih obljub v svojem vsakdanjem življenju. Pri tem gre resnično za boj in kot pravi sv. Pavel (Ef 6, 10-18), se v tem boju pravzaprav borim z zlohotnimi duhovnimi silami, to je s hudičem, ki me želi zasužnjiti z grehom in odvrniti od Boga. Sv. Ignacij (Duhovne vaje, 327) hudiča primerja s poveljnikom vojske. Kakor le-ta opazuje moč in položaj utrjenega mesta, da bi ga napadel s šibkejše strani, tako tudi hudič hodi okrog mene, me opazuje od vseh strani in me napada in skuša premagati tam, kjer me najde bolj slabotnega. Sv. Pavel mi zato svetuje, da si nadenem Božjo bojno opremo, da bi se mogel upreti hudičevih zvijačam – da se prepašem z resnico, oblečem v oklep pravičnosti, obujem v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru, predvsem pa naj vzamem v roko ščit vere, ki pogasi vse ognjene puščice hudega.
Vera je torej kot varovalna vrv, ki me ob padcih in zdrsih na poti do vrha gore obvaruje pred tem, da bi zgrmel v prepad. Ampak moj cilj je priti na vrh in če bom stalno padal in drsel, ga zagotovo ne bom nikoli dosegel. Zato se strinjam s papežem Benediktom (Vrata vere, 13), da mora spoznanje grešnosti v meni sprožiti iskreno in trajno prizadevanje za spreobrnjenje, za to, da se poberem in bolj pazim na svoje naslednje korake. Pri tem pa smem upati na Božjo pomoč.
V nekaterih primerih je to zelo težko. To sem na primer opazil med sodelavci v Nemčiji, kjer sem letos septembra opravljal usposabljanje v katoliški izobraževalni ustanovi. V sklopu stavb te ustanove je tudi precej velika kapela. Začudilo pa tudi užalostilo me je, ko sem videl, da so vrata kapele večinoma zaklenjena. Zdi se mi, da to nekako ponazarja odnos mnogih ljudi v Evropi do Boga in Cerkve. Ko sem se z nekaterimi od tamkajšnjih sodelavk in sodelavcev pogovarjal o veri in Cerkvi, sem dobil občutek, da so oddaljeni od nje in da imajo neke osebne zamere ali stiske, zaradi katerih so se oddaljili ... Od zunaj so zaklenili vrata tega prostora, katerega simbol je tista kapela, in ključ pospravili v omaro oziroma predal. Nisem jim hotel česa očitati ali jih prepričevati, kako bi bilo dobro, če bi vendarle odprli tista vrata in večkrat stopili skoznje. Sem pa prosil, da mi dajo ključ in med svojim bivanjem sem dokaj redno odklepal vrata kapele in stopal vanjo, da bi tam molil tudi zanje. Mislim, da lahko s svojim zgledom in molitvijo več prispevam k njihovemu spreobrnjenju kot z očitki ali prepričevanjem.
V evangeliju (Mt 8, 5-11) iz prejšnjega tedna je prikazan velik zgled vere, ki ga daje stotnik, ko prosi Jezusa za ozdravljenje svojega hromega služabnika. Jezus stotniku obljubi, da bo prišel k njemu in ozdravil služabnika. Stotnik mu to verjame. Ob Jezusu, ki na blag in nevsiljiv način obljubi nekaj, kar je v normalnih okoliščinah nemogoče, spozna, da je prišel v stik z nekom, ki je nad omejitvami tega sveta. Stotnik ob tem zasluti svojo majhnost in se čuti nevrednega, da bi ta vsemogočna oseba stopila skozi vrata njegovega doma. Kot vojaški poveljnik pa ve, da se stvari lahko uredijo že na povelje in prepričan je, da lahko tako deluje tudi Jezus. To njegovo prepričanje in zaupanje ga je v Jezusovih očeh naredilo za človeka z izjemno vero.
Največji zgled vere pa mi daje žena, katere brezmadežno spočetje smo praznovali prejšnjo soboto. V pravoslavnih cerkvah je na levem krilu vrat vsakega ikonostasa – to je stena z ikonami, ki ločuje oltar od prostora za vernike – upodobljeno Gospodovo oznanjenje Mariji. Marija je s svojim »zgodi se« (Lk 1, 26-38) največji zgled človeka, ki sprejme in zaupa v Gospodovo besedo ter obrodi sad – ona še prav posebnega, in sicer Odrešenika vsega človeštva.
Jezusovo rojstvo in njegov ponovni prihod je moje upanje. Če nekateri v teh dneh strašijo s koncem sveta, je konec sveta v luči krščanske vere vesel dogodek. Tedaj bosta namreč nastopila mir in pravičnost. Prerok Izaija (Iz 11, 1-10) ta mir oriše z zelo lepimi prispodobami: volk bo prebival z jagnjetom, panter bo ležal s kozličem; teliček in levič se bosta skupaj redila in majhen deček ju bo poganjal; krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali; lev bo jedel slamo kakor govedo in dojenček se bo igral nad gadjo luknjo. Pravičnost Božje vladavine pa bomo spoznali po tem – ponovno uporabljam Izaijeve besede (Iz 29, 17-24) – da se bodo ubožci spet veselili v Gospodu in da se bodo najrevnejši med ljudmi radovali nad njim; da ne bo več nasilnikov, izginili bodo posmehljivci in iztrebljeni bodo vsi, ki snujejo hudobijo in ki druge ljudi pogubljajo z besedami, ki na sodiščih nastavljajo zanke in z zmedo izpodrivajo pravične.
Za zaključek navajam uvodne štiri povedi iz papeževega pisma, s katerim je razglasil leto vere (Vrata vere, 1):
»Vrata vere,« ki vodijo v življenje v sožitju z Bogom in omogočajo vstop v njegovo Cerkev, so nam vedno odprta.
Čez njihov prag lahko stopimo, ko nam je oznanjena Božja beseda, srce pa se prepusti oblikovati preobražajoči milosti.
Stopiti skozi ta vrata pomeni stopiti na pot, ki pelje skozi vse življenje.
Začne se s krstom, po katerem lahko Boga kličemo z imenom Oče, in se konča s prehodom skozi smrt v večno življenje, ki je sad vstajenja Gospoda Jezusa, ki je želel po daru Svetega Duha vse, ki verujejo Vanj, vključiti v svojo slavo.
Jezus, ki je sam sebe poimenoval vrata (Jn 10, 7-10), se je dejansko rodil na prostem, v prostoru brez vrat (Lk 2, 1-19), tako da do njega lahko pride kdorkoli, ki si to želi.
Želim in prosim Gospoda, da nam na priprošnjo svoje deviške matere Marije nakloni milosti, da bi v tem adventnem času zmogli narediti korake naproti tem živim vratom, stopiti skozi njih v odrešenje in večno življenje.
Vsem, ki to berete, želim dobro in lepo pripravo na božič!