Za uresničevanje plemenitih ciljev so potrebni plemeniti ljudje
Na današnji dan leta 1945 je bila v San Franciscu slovesno podpisana Ustanovna listina Združenih narodov. Njeni cilji, zapisani v 2. členu, so ohranitev mednarodnega miru in varnosti, razvijanje prijateljskih odnosov med narodi, mednarodno sodelovanje in reševanje mednarodnih problemov ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi. Plemeniti cilji, ki so povsem aktualni še dandanes. A plemenitih ciljev ni mogoče udejanjati brez plemenitih in krepostnih ljudi.
Zame najplemenitejši človek Združenih narodov, ki si je z vsem srcem, dušo in mišljenjem prizadeval za uresničevanje zgornjih ciljev, je drugi generalni sekretar te organizacije, Dag Hammarskjöld. Je odličen zgled politika, tj. človeka, ki svoje življenje posveti delu za skupno dobro.
A Hammarskjöld je bil predvsem globoko veren kristjan. Iz te vere je črpal moč za svoje delovanje. Ko je leta 1953 postal generalni sekretar Združenih narodov je v svojem dnevniku zapisal: »Ne jaz, ampak Bog v meni.« V radijskem intervjuju kmalu po imenovanju pa je dejal:
Razlago, kako naj človek živi življenje dejavnega izpolnjevanja družbenih obveznosti v polni harmoniji s seboj kot članom skupnosti duha, pa sem našel v spisih tistih velikih srednjeveških mistikov [Mojster Eckhart in Jan van Ruysbroek], za katere je bila odpoved samemu sebi pot k samouresničitvi in ki so v »predanosti razuma« in »samoopazovanju« našli moč, da so rekli da vsaki zahtevi, pred katere so jih postavile potrebe njihovih bližnjih, ter da so rekli da tudi sleherni usodi, ki jo je življenje hranilo zanje, ko so sledili klicu dolžnosti, kot so ga razumeli.
Hammarskjöld je umrl med opravljanjem svojih dolžnosti v letalski nesreči leta 1961. Po njegovi smrti so odkrili njegove dnevniške zapise, ki so objavljeni v knjižni obliki, a žal te knjige še vedno nimamo prevedene v slovenščino. Leta 1954 je zapisal tole pesem:
Ti, ki si nad nami,
Ti, ki si eden izmed nas,
Ti, ki si –
tudi v nas,
naj te vsi vidijo – tudi v meni,
naj jaz pripravim pot za Tebe,
naj se Ti jaz zahvalim za vse, kar se zgodi z menoj.
Naj jaz ob tem ne pozabim na
revščino in potrebo drugih.
Zadrži me v Tvoji ljubezni,
kot Ti želiš, da jaz ljubim soljudi.
Naj se vse v moji biti obrne v Tvojo čast
in naj jaz nikoli ne obupam.
Zakaj jaz sem pod Tvojo roko
in v Tebi je vsa moč in dobrota.
Daj mi čistega duha – da bi Te lahko videl,
ponižnega duha – da bi Te lahko slišal,
duha ljubezni – da bi Ti lahko služil,
duha vere – da bi ostal v Tebi.
To je »veličastno«: Biti v Božjih rokah.
Leta 1955 pa je med drugim zapisal tudi te nadvse pomenljive misli:
Kako bi izgledala morala razuma in družbe – brez mučencev za vero? Še več, kako bi ta morala pobegnila suši brez obnavljanja, brez dotoka moči, ki izhaja iz teh ljudi, ki so se »izgubili v Bogu«? Vrv čez brezno napenjajo tisti, ki imajo svoje življenje zasidrano v nebesih; skozi zvestobo v veri, ki je stalna in dokončna žrtev. Tisti, ki so »v duši združeni z Bogom« so obsojeni biti sol zemlje: Gorje jim, če izgubijo svojo slanost!