Zakaj posvečene in neposvečene osebe zlorabijo svoje bližnje?

Papež Benedikt XVI. je včeraj ob zaključku 50. Mednarodnega evharističnega kongresa v Dublinu v svojem nagovoru med drugim spregovoril tudi o zlorabah, ki so jih zagrešile posvečene osebe v katoliški Cerkvi na Irskem: »Kako naj pojasnimo dejstvo, da so se ljudje, ki so redno prejemali Kristusovo telo in se spovedovali svojih grehov pri spovedi, tako pregrešili? To ostaja skrivnost. A očitno njihove krščanske vere ni več hranilo radostno srečanje z Jezusom Kristusom, ampak je postala zgolj stvar navade.«

Načeloma se strinjam s papežem. Po mojem mnenju je glavni vir zlorab v neiskrenem odnosu s seboj, predvsem do svojih raznovrstnih neurejenih strasti in nagnjenj. Jezus namreč pravi: »Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka« (Evangelij po Marku 7, 20–23). Kdor se zaveda svoje neurejenosti, lahko v iskrenem odnosu z Jezusom Kristusom prek duhovnega spremljevalca ter udeležbe pri zakramentih spovedi in evharistije »premaga sam sebe in uredi svoje življenje, ne da bi se odločal po kakršnemkoli neurejenem nagnjenju,« kot pravi sv. Ignacij Lojolski v svojih znamenitih Duhovnih vajah (št. 21). Ta pot je zahtevna, ozka in strma, a Jezus naroča: »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo« (Evangelij po Mateju 7, 13–14).