Zakaj Türka ne bom več volil (3. del)

»Predsednik republike predstavlja Republiko Slovenijo ...«
(102. člen Ustave RS)

V prejšnjih dveh spletpisih o tej temi (1. del in 2. del) sem pojasnil, zakaj sem na predsedniških volitvah leta 2007 glasoval za Danila Türka in predstavil dva razloga, zaradi katerih ga letos ne bom več volil. Želim obrazložiti še tretji razlog.

Menim, da Danilo Türk kot predsednik republike ni deloval dovolj nadstrankarsko in reprezentativno, saj se je po mojem mnenju v svojem mandatu večkrat s svojimi (ne)dejanji dokaj očitno postavil na eno ideološko in politično stran, saj ni uporabljal istih meril pri presojanju enakih ali podobnih problemov. Na ta način ni prispeval k izboljšanju politične kulture in zmanjšanju polarizacije političnega prostora v Sloveniji, torej tudi ne k blaginji Slovenije, k čemur se s prisego zaveže vsak predsednik republike (104. člen Ustave RS). Nasprotno, njegova (ne)dejanja so dodatno upravičevala in spodbujala javno kritikarstvo spornih zadev ali ljudi, ki so ideološko in politično bolj oddaljeni od njega in njegovih najvidnejših in najglasnejših podpornikov. Konkretno bi rad izpostavil Türkovo neenako obravnavanje različnih primerov, ki so v javnosti vzbudili sum, da gre za razpihovanje sovraštva in nestrpnosti, kar je po Ustavi RS (63. člen) prepovedano.

Če primerjam Türkove odzive na sporen zapis Tomaža Majerja o razlogih za Jankovićevo zmago na zadnjih državnozborskih volitvah, na sporno izjavo Svetlane Makarovič o katoliški Cerkvi, na sporen zažig strunjanskega križa s strani Deana Verzela in sporno oglasno gradivo za letošnjo Parado ponosa (o čemer sem pisal v posebnem spletpisu), opazim, da so odzivi zelo različni glede na ostrino in odločnost. Medtem ko je Türk odločno in dokaj ostro odreagiral na Majerjev zapis, pa izjava Makarovičeve ali oglasno gradivo letošnje Parade ponosa glede na njegov molk zanj očitno sploh nista problematična. Türk v zapisu Tomaža Majerja zasledi »elemente, ki presegajo pravico do svobodnega izražanja mnenja in vsebujejo elemente sovražnega govora,« kar je po njegovem mnenju treba »odločno zavrniti kot nesprejemljivo prakso v javnem komuniciranju in političnem dialogu.« Hkrati je ob tem izrazil pričakovanje, da »bodo pristojni organi zadevo raziskali in ustrezno ukrepali«; vse, ki nastopajo v javnem prostoru, pa je pozval »k premisleku in odgovornemu ravnanju.« Ko je slab mesec kasneje v tem istem javnem prostoru nastopila Svetlana Makarovič s svojo sovražno izjavo o katoličanih, se nanjo Türk, kolikor mi je znano, sploh ni odzval. Mimogrede, Türk je Makarovičevo leta 2009 odlikoval z Zlatim redom za zasluge. Türk se prav tako ni odzval na sporno oglasno gradivo za letošnjo Parado ponosa. Tudi pri odzivu na zažig strunjanskega križa vidim, da ima Türka drugačna merila glede razpihovanja nestrpnosti kot npr. pri odzivu na zapis Tomaža Majerja. V tem primeru je na prvo mesto postavil spoštovanje umetniške svobode, nato pa poudaril, »da se morajo umetniki zavedati, da so lahko njihova dejanja, zlasti če so zavestno provokativna, sprejeta in razumljena tudi kot žalitev osebnih, verskih ali drugačnih, čustev.«

Glede na te Türkove (ne)odzive in njegova dvojna merila ter (ne)odzive pristojnih organov povsem upravičeno sklepam, da smo katoličani v Sloveniji postali tista manjšina, ki jo je v slovenskem javnem prostoru dovoljeno nekritično in brez večjih posledic črniti, smešiti, proti njej razpihovati nestrpnost in sovraštvo. Želim si boljšega predsednika republike, takega, ki bo tudi v takih primerih odločno in ostro odreagiral ter v katerem se bom lahko res prepoznal predvsem kot ponosen državljan svobodne in demokratične Slovenije in tudi kot katoličan. Tega pri Danilu Türku ne vidim in ga zato ne bom volil.

Svobodna in demokratična Slovenija si zasluži boljšega predsednika!