Zdravilna komunikacija
»Tišina je bistven element komunikacije in brez nje ne pride do vsebinsko bogatih besed. V tišini bolje slišimo in spoznavamo sami sebe, razvijamo in poglabljamo misli, jasneje spoznamo, kaj bi radi povedali, oziroma kaj pričakujemo od drugega, in se odločamo, kako se bomo izrazili. Ko molčimo, omogočimo drugemu, da govori, da se izrazi, in tudi mi sami ne ostanemo brez primernega soočenja, navezani le na svoje besede ali svoje ideje. Tako se odpira prostor medsebojnega poslušanja, odpre se možnost za tesnejše medčloveške odnose. V tišini na primer lahko razumemo posebne elemente komunikacije med tistimi, ki se ljubijo: kretnje, mimiko in telo kot znamenja, ki razodevajo osebo. V tišini se oglašajo veselje, skrbi in trpljenje; ravno v njej pridejo posebej močno do izraza. Iz tišine se torej razvije še zahtevnejša komunikacija, ki zahteva občutljivost in sposobnost poslušanja, v katerih se pogosto razodeneta obseg in bistvo odnosa. Kjer se srečujemo z obilico sporočil in informacij, postane tišina nepogrešljiva za razlikovanje tega, kar je pomembno, od tega, kar je nekoristno ali postranskega pomena. Temeljito premišljevanje nam pomaga, da odkrijemo povezavo med dogodki, ki se nam na prvi pogled ne zdijo povezani; pomaga nam presoditi in analizirati sporočila. Na ta način lahko pridemo do skupnih uravnoteženih in pretehtanih stališč in dosežemo neko resnično skupno spoznanje. Zato moramo ustvarjati spodbudno okolje, kot neke vrste ›ekosistem‹, v katerem bodo tišina, besede, slike in zvoki lahko med seboj uravnoteženi.«
Zelo se strinjam s temi besedami papeža Benedikta XVI. iz njegove poslanice za današnji svetovni dan sredstev družbenega obveščanja. Tišina in molk se mi zdita zelo pomembna za človeka, vendar imam občutek, da dandanes veliko ljudi ne pozna njune vrednosti. Nekateri ljudje se ju izogibajo – npr. tudi med sprehodom ali tekom v naravi mora nekaterim v ušesih igrati glasba –, nekateri ju zaradi preobilice dela ne uspejo najti. Ljudje se pogosto bojimo srečati sami s seboj, s svojimi mislimi, čustvi, ravnanji, zato bežimo pred tišino. Tišina omogoča samorefleksijo in refleksijo odnosov z drugimi, zato je eno izmed ključnih orodij za napredovanje v osebnostnem in duhovnem razvoju. Poleg orodja pa je treba imeti še pravo merilo. Kristjani ga imamo v osebi Jezusa Kristusa, v njegovi besedi in ravnanju. Mislim, da velja podobno za skupnostno in družbeno raven. Družina, župnija, lokalna skupnost, narod ali država ne more napredovati, če si redno ne vzame časa za razmislek o sebi in o odnosih.
Obredi igrajo pri tem pomembno vlogo. Sveta maša kot obred ima za posameznega kristjana in za krščansko skupnost med drugim tudi funkcijo, da vodi v njegovo/njeno samospraševanje in spraševanje o odnosih z Drugim in drugimi. Pomembno se mi zdi, da duhovniki v bogoslužju dajo potrebno težo tihoti in občestvo vztrajno navajajo na njo, tudi če marsikdo ne ve takoj, kaj bi takrat počel. Redna udeležba pri sveti maši torej pri človeku ustvarja stalen ritem samorefleksije in refleksije.
Sprašujem se, kakšne obrede imamo kot narodna skupnost, ki bi imeli to funkcijo. Ob nedavnem zažigu strunjanskega križa je Dean Verzel poudaril svojo željo, da bi to dejanje vzpostavili kot reden obred katarze za celotno skupnost. Glede na spornost in problematičnost dejanja vsaj za določen del skupnosti tako dejanje ne more imeti te funkcije. Veliko bolj neproblematičen in nevsiljiv obred se mi zdi branje časopisov, poslušanje radia, gledanje televizije ali spremljanje spletnih medijev. Ta obred vsakodnevno izvaja in povezuje veliko državljank in državljanov te države ne glede na njihovo rasno, nacionalno, versko, politično ali drugo pripadnost. Posledično bi se morali tisti, ki ustvarjamo in urejamo medijske vsebine, zavedati, kako pomembno vlogo igramo za (samo)refleksijo, katarzo in napredek svojih bralcev, poslušalcev ali gledalcev kot posameznikov in kot skupnosti.