Kako razdeliti Slovenijo, da bodo pokrajine zares zaživele
Z novo koalicijo se je znova odprlo vprašanje ustanovitve pokrajin, ki bi prispevale k večji decentralizaciji in policentričnemu razvoju Slovenije.
V 35 letih samostojne Slovenije ustavno predvidene druge ravni lokalne samouprave še vedno nismo vzpostavili. O pokrajinah govorimo, pišemo strategije, sklicujemo posvete, naročamo strokovne podlage – pokrajin pa ni in ni. Vredno se je vprašati, zakaj.
Večina dosedanjih poskusov se je zataknila ob dveh izzivih, ki sta dve plati istega kovanca. Prvi je bil skušnjava, da bi naredili veliko pokrajin – dvanajst, štirinajst ali celo več. Takšne samoupravne enote bi bile dovolj majhne, da bi vsaka geografsko-kulturna regija dobila svojo, obenem pa zaradi svoje majhnosti nobena ne bi imel dovolj lastnih finančnih in kadrovskih virov za opravljanje resnih regionalnih nalog. Nastale bi pokrajine, ki bi bile pokrajine zgolj po imenu, po vsebini pa najverjetneje podaljšek državne uprave ali pa zveza občin z lepšim poimenovanjem.
Drugi izziv je vprašanje Ljubljane. Osrednjeslovenska statistična regija s svojimi nekaj nad pol milijona prebivalci preprosto presega vse ostale. Vsak predlog, ki Ljubljano pusti v eni sami osrednji pokrajini, ustvari velikanko, ki v skupnih organih in pri delitvi sredstev povozi vse druge. Vsak predlog, ki se temu izogne, zaide v slabe rešitve.
Tema je spet aktualna. Nova koalicija za mandat 2026–2030 je med svoje prednostne naloge uvrstila decentralizacijo Slovenije, koalicijska pogodba pa izrecno napoveduje uvedbo pokrajin ter krepitev regij z lastnimi pristojnostmi in viri. Nova ministrica za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj Monika Kirbiš Rojs je ob predstavitvi v državnem zboru opozorila, da bi Slovenija s pokrajinami laže in učinkoviteje črpala evropska sredstva – kar ob počasnem koriščenju kohezijskega denarja še zdaleč ni obrobno vprašanje. Po dolgih letih zastoja je politična volja torej spet na mizi; toliko bolj se splača premisliti, kako pokrajine sploh oblikovati.
Po moji oceni je treba izhajati iz logike: raje manj pokrajin, a takih, ki zares stojijo na svojih nogah. Prav pri ustanavljanju pokrajin načelo »manj je več« nedvomno drži – peščica močnih in vzdržnih enot je neprimerno boljša od ducata nemočnih.
Šest vzdržnih celot
Predlagam šest pokrajin. Vsaka je dovolj velika, da je finančno in kadrovsko sposobna nositi funkcije druge ravni lokalne samouprave – vsaka ima svoje gospodarsko jedro, jasno gravitacijsko središče in zadostno davčno osnovo:
Osrednjeslovenska s središčem v Ljubljani,
Gorenjska s središčem v Kranju,
Savinjsko-koroška s središčem v Celju,
Podravsko-pomurska s središčem v Mariboru,
Primorsko-notranjska s središčem v Kopru in
Dolenjsko-posavska s središčem v Novem mestu.
Meje niso izmišljene na novo. Sestavljene so iz celih občin in v največji možni meri upoštevajo obstoječe statistične regije ter zgodovinsko-pokrajinske identitete. Tam, kjer se pokrajina sestoji iz več delov, to pove tudi ime – Podravsko-pomurska, Dolenjsko-posavska, Primorsko-notranjska –, drugod ostaja enostavno.
Nekaj zavestnih odločitev
Vsaka razdelitev terja kompromise in odločitve, ki jih je bolje pojasniti kot skriti.
Zasavja nisem obravnaval kot samostojno pokrajino, ker je za to preprosto premajhno. Razdelil sem ga po naravnih oseh ob Savi: Litija in Šmartno pri Litiji se naslanjata na osrednji prostor, medtem ko se Trbovlje, Hrastnik in Zagorje na Posavje in s tem na Dolenjsko-posavsko, s katero tvorijo zvezno os po dolini Save.
Kamnik in Komendo sem po dolini Kamniške Bistrice pripojil Gorenjski, saj sta ti dve občini povezani tudi s to pokrajino. Poleg tega s tem Gorenjsko nekoliko okrepimo, čeprav je še vedno pokrajina z najmanj prebivalci.
Osrednjeslovensko pokrajino sem oblikoval kot funkcionalno mestno območje – Ljubljano z neposrednim primestnim prstanom (občine Brezovica, Dobrova - Polhov Gradec, Dol pri Ljubljani, Domžale, Horjul, Ig, Log - Dragomer, Lukovica, Medvode, Mengeš, Moravče, Škofljica, Trzin in Vodice) – robne občine pa zaradi uravnoteženja prepustil sosednjim pokrajinam: Grosuplje in Ivančno Gorico Dolenjsko-posavski, Vrhniko in Logatec Primorsko-notranjski. S tem Ljubljana dobi zaokroženo pokrajino z jasnim središčem, hkrati pa Osrednjeslovenska ne postane prevelika.
Uravnotežen rezultat
Pokrajine se po velikosti gibljejo od približno 246 tisoč prebivalcev (Gorenjska) do približno 460 tisoč (Osrednjeslovenska). To je razmerje okoli 1 : 1,9 – v evropskem merilu povsem običajno in primerljivo z avstrijskimi deželami ali hrvaškimi županijami.
Osrednjeslovenska ostaja največja, a je daleč od prevlade celotne osrednjeslovenske statistične regije. Nobena pokrajina ni tako šibka, da ne bi zmogla svojih nalog, in nobena tako močna, da bi v skupnih organih povozila druge. To je bistvo: ne želimo si majhnih in invalidnih enot niti ljubljanske velikanke.
Kar je treba povedati naravnost
Predlog ni brez odprtih vprašanj in nepošteno bi bilo, če bi jih zamolčal.
Mehanizem finančne izravnave med pokrajinami bo nujen. Osrednjeslovenska ima zaradi koncentracije državne uprave in poslovnih sedežev najvišje prihodke na prebivalca, in ta neenakost se z mejami ne odpravi, le postane bolj pregledna. To ni pomanjkljivost samo tega predloga – je stalnica vsake regionalizacije in jo je treba urediti zavestno.
Tudi natančen zaris robnih občin, zlasti ljubljanskega prstana, je stvar presoje. Ali Vrhnika sodi k Ljubljani ali k Notranjski, ali Kamnik in Komenda k Gorenjski ali k osrednjemu prostoru – to so vprašanja, ki bi se v resnični razpravi dokončno reševala z merili funkcionalne povezanosti in dnevnih delovnih migracij.
Zato tega predloga ne razumem kot dokončen načrt, temveč kot premišljen izhodiščni okvir. Njegov namen je pokazati nekaj preprostega: Slovenijo je mogoče smiselno razdeliti na šest vzdržnih in zaokroženih pokrajin. Ne na štirinajst nemočnih, ne na takšne, kjer ena prevlada nad vsemi. Šest pokrajin, ki bi svoje delo dejansko zmogle opravljati — in morda prav zato take, ki bi končno tudi zaživele.